UPRS Sodba I U 1863/2019-13

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2V svoji obrazložitvi najprej navaja, da je tožnik dne 24. 9. 2019 vložil ponovno prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Svojo prvo prošnjo je vložil dne 23. 5. 2018. Ta postopek je bil s sklepom z dne 8. 6. 2018 ustavljen in je postal pravnomočen dne 21. 6. 2018.

3Tožnik je ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je Pakistan zapustil zaradi zemljiškega spora, ki ga imajo s stricem. Po dedkovi smrti, leta 2007, naj bi se zemlja razdelila med dediče, vendar je stric želel, da njemu pripade večji kos zemlje, s čimer pa se njegova družina ni strinjala. Po enem letu so pričeli obdelovati zemljo in ko je bil tožnik na polju skupaj z očetom, bratom in še tremi osebami, je na polje prišel tudi njegov stric z dvajsetimi osebami. Prišlo je do spora in nato tudi do obračuna z orožjem. Med streljanjem so umrle štiri osebe, dve na vsaki strani. Ko je na kraj prišla policija, so se razbežali. On sam je zbežal v A. in tam ostal leto dni. Nato se je vrnil v kraj B. (njegov domači kraj), kjer se je neke noči marca 2009 sprl s stričevim sinom in ga ubil. Po tem dogodku je zopet pobegnil. Odšel je v C., kjer je ostal približno 6 mesecev, potem pa se je preselil v Č., kamor se je preselila tudi njegova družina. Leta 2016 je za eno leto odšel v Malezijo. Ko se je vrnil v Pakistan, je izvedel, da se želi stric z njim pobotati, vendar je bil pogoj za pobot, da bi se poročil s svojo sestrično, stričevo hčerko. Ker na to ni pristal, je iz strahu pred maščevanjem strica, državo zapustil.

4Na osebnem razgovoru je tožnik v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navedel, da so se težave začele zaradi zemlje, leta 2009. Stric je namreč želel več zemlje kot bi mu pripadalo. Nekega dne med obdelovanjem zemlje so se sprli in nato je prišlo tudi do obračuna z orožjem. Ubiti so bili trije ljudje na stričevi strani, na njihovi strani pa sta bila ubita dva človeka, eden pa ranjen. Po tem dogodku je šel domov, vendar se je istega večera pri njih doma oglasil stric in mu grozil s smrtjo. Zato je zbežal v mesto D.. Iz D.a je pobegnil v C., kjer je ostal približno leto dni. Nato se je leta 2013 priselil k družini v A.. V začetku leta 2016 jih je stric poklical in sporočil, da je pripravljen na mirno rešitev zemljiškega spora, vendar se on v B. skupaj z družino ni vrnil, ostal je v A.. Slišal je tudi, da naj bi njegova teta neznani osebi plačala 5.000 EUR, da ga najdejo in ubijejo. Na vprašanje njegovega pooblaščenca, s strani koga se v Pakistanu počuti ogroženega, je odgovoril, da s strani strica in njegove družine. V Pakistanu teče zoper njega kazenski postopek zaradi zemljiškega spora in umora človeka.

5Tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in opravljenega osebnega razgovora z njim (tožnik dokazov za svoje izjave ni predložil), ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) za priznanje statusa begunca. Tožnikovim izjavam odreka verodostojnost, ker so kontradiktorne. Tožnikove izjave so kontradiktorne tudi v primerjavi z njegovimi izjavami, ki jih je dal v prvem postopku mednarodne zaščite, začetem s prošnjo z dne 23. 5. 2018, kot tudi z izjavami, ki jih je podal na zaslišanju o razjasnitvi okoliščin v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Različno je navajal glede tega, kdaj so se, zaradi spora z zemljo, začele njegove težave v Pakistanu. Ob podaji druge prošnje je povedal, da se je spor v zvezi z zemljo pričel leta 2007, na osebnem razgovoru je navedel, da so se težave začele leta 2009, ob podaji prve prošnje pa je navedel tako, da naj bi se te težave začele leta 2010. V njegovih navedbah gre za pomembne časovne razlike, ki so tudi do dvoletne. Kontradiktorne izjave je podal tudi pri opisovanju samih okoliščin, zaradi katerih je zapustil Pakistan. Na osebnem razgovoru je navedel, da se je po streljanju na polju odpravil domov, ko ga je zvečer obiskal stric in mu grozil s smrtjo. Ker se je zbal, je odšel v kraj D.. Tega domnevnega stričevega obiska ob podaji prošnje ni omenil, temveč je dejal, da je po streljanju zbežal v kraj A. in se po enem letu vrnil nazaj v B.; na osebnem razgovoru pa je dejal, da se potem, ko je zapustil domači kraj (B.), vanj ni več vrnil. Ob utemeljevanju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je navedel, da je imel poleg zemljiškega spora s stricem, težavo tudi zato, ker se je zaljubil v svojo sestrično, kar pa je stric izvedel in ga zato hotel pretepsti in ubiti, nato pa rekel, da je on sam strica ubil, na osebnem razgovoru pa je dejal, da ni res, da je strica ubil, temveč ga je samo ranil. Prav tako je različno navajal glede svoje sestrične, saj je tako ob podaji druge prošnje kakor tudi na osebnem razgovoru povedal, da mu je stric ponudil poroko s svojo sestrično v zameno za premirje med družinama, vendar je to zavrnil, ker je bila sestrična starejša in mu ni bila všeč, medtem ko je ob utemeljevanju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka navajal, da je bil v sestrično zaljubljen. Ob podaji druge prošnje je navedel, da naj bi se marca 2009 sprl s sinom svojega strica in ga ubil; smrti strica ni omenil. Različno je navajal tudi število udeležencev pri streljanju na polju, saj je ob podaji druge prošnje rekel, da je bil takrat na polju skupaj z bratom, očetom in tremi delavci, na osebnem razgovoru pa, da je bil na polju še s tremi delavci. Prav tako je različno navajal število ubitih ljudi v streljanju, saj je ob podaji druge prošnje navedel, da so bili ubiti štirje, po dva na vsaki strani; na osebnem razgovoru pa, da sta bili na njegovi strani ubiti dve osebi, ena ranjena, na stričevi pa so bile ubite tri osebe. Predvsem pa je tudi zelo malo verjetno, da bi bil tožnik ob vrhuncu spora, ko je bil star 13 let, glavni akter v tem sporu. Tožnik je bil s kontradiktornostjo izjav soočen, vendar ni podal jasnih in prepričljivih odgovorov. Ker so tožnikove navedbe v postopku kontradiktorne in zato ni ugotovljena njegova verodostojnost, tožena stranka tožnikovih navedb ni primerjala z informacijami o izvorni državi Tožnik za mednarodno zaščito tudi ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče, kar tudi opredeljuje.

6Tožena stranka je ocenila, da okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca kot ga opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ-1. Glede na njegove navedbe bi sicer preganjanje, ki ga uveljavlja, lahko bilo obravnavano v luči krvnega maščevanja, zaradi česar bi tožnik lahko pripadal posebni družbeni skupini, vendar pa tožena stranka zaradi njegovih kontradiktornih izjav zaradi ogroženosti zaradi zemljiškega spora, to možnost, da bi bil tožnik žrtev krvnega maščevanja, v dotičnem sporu zavrača. Tožnik torej ni upravičen do statusa begunca. Po njenem mnenju je tožnik državo zapustil, da bi se izognil prijetju s strani policije zaradi umora človeka in ne zaradi strahu pred ogroženostjo s strani strica, glede na to, da je na osebnem razgovoru navedel, da je v Pakistanu razpisan nalog za njegovo aretacijo. Razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je povezan s kaznivim dejanjem, tako nima nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji.

7Tožena stranka je v nadaljevanju ugotavljala tudi pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru dejal, da bi bilo v Pakistanu njegovo življenje ogroženo. Vendar pa je iz njegovih izjav razvidno, da je v Pakistanu po začetku sporov prebival še kar nekaj časa in mu nihče ni nič žalega storil. Selil se je iz kraja v kraj, kar nakazuje na to, da mu izven domačega kraja nihče ni stregel po življenju. Ocenjuje, da se tožniku z izjemo enega dogodka v Pakistanu ni zgodilo nič konkretnega. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1.

8Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da tožena stranka njegovih izjav ni primerjala z informacijami o izvorni državi. Ne glede na dejstvo, da Islamska republika Pakistan z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav ni uvrščena med varne izvorne države, je torej opustila obveznost preverbe celo splošnih informacij o tožnikovi izvorni državi. Toženi stranki je znano, da se tožnik nahaja v zaporu, pri čemer pa njegove iste izjave za potrebe kazenskega postopka šteje nekontradiktorne, za potrebe naslovnega postopka pa kontradiktorne in tega ne pojasni. Tožena stranka tudi ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja oziroma je iz ugotovljenih dejstev naredila napačen sklep o dejanskem stanju. Tožnik je večkrat povedal, da bi ga, če bi se vrnil, ubili, ker ga država napram stricu, ker je stric zelo bogat in vpliven, ne more zaščiti. Povedal je tudi, da je njegova teta plačala, da ga najdejo in ubijejo. Da je v oboroženem spopadu med sorodstvom zaradi zemlje umrlo na polju skupaj 11 ljudi, 7 na stričevi in 4 na njihovi strani, je „Talionsko načelo življenje za življenje“. Da ga je stric silil v incest pod pretvezo, da bi ga ubil. Je pa res, da je tožnik glede strica dvakrat izpovedal drugače. Enkrat, da je strica samo ranil, drugič pa da ga je ubil, zaradi česar bi moral toženec ugotoviti, ali je tožnik v izvorni državi dejansko pravnomočno obsojen ali pa zoper njega teče kazenski postopek oziroma najmanj, ali je njegov stric še živ. Tožnik namreč naknadno pojasnjuje, da strica ni ubil, ampak se je pred njim samo branil. Izvorne države ni zapustil zato, da bi se izognil aretaciji. Tožnik je tako s svojimi navedbami izpovedal in dokazal, da je bil razlog preganjanja v izvorni državi ravno pripadnost določeni družbeni skupini in sicer skupini lastnikov zemljišč, kar glede na specifičnost zemljiških sporov v izvorni državi, ki narekujejo „manjša zasebna vojna stanja“ oziroma po toženčevo „krvna maščevanja“, predstavlja posebno družbeno skupino. Navaja še, zakaj je drugače navajal svoje osebne podatke in zakaj ni predložil dokazov. Boji se, da bi ga prevajalec/drugi Pakistanci lahko izdali. Glede na to, da je povedal podatke o starših in sorodnikih, bi toženec, preden je sklenil o neverodostojnosti tožnika, po mednarodni poti lahko preveril resničnost le-teh. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani akt spremeni tako, da ugotovi, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa subsidiarne zaščite oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožnikovih argumentov in se zato v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter pri njej tudi vztraja. Poudarja, da je o tožnikovi prošnji odločila v rednem postopku in prošnjo zavrnila, ker ni izkazal pogojev za pridobitev nobene od oblik mednarodne zaščite. V zvezi s tožbeno navedbo, da ni preko mednarodne pravne pomoči preverila podatkov o osebah, ki jih tožnik omenja v svoji zgodbi in da ni preverila niti tega, ali njegov stric v izvorni državi še vedno živi, odgovarja, da izjav, ki jih je prosilec podal bodisi pri podaji prošnje, bodisi na osebnem razgovoru, ne more in ne sme preverjati preverjati pri organih njegove izvorne države, ker jo k temu zavezuje 119. člen ZMZ-1, katerega vsebino tudi povzema. Dalje poudarja, da je v izpodbijani odločbi jasno obrazložila, da je bil tožnik v svojih navedbah kontradiktoren, pri čemer je mogoče začeti že z njegovo istovetnostjo, saj še do danes ni izkazal, kdo pravzaprav je. Pri tem se je brez utemeljenega razloga skliceval na to, da bi ga prevajalec lahko izdal, saj so vsi udeleženci v postopku, vključno s prevajalci, zavezani k molčečnosti, v nasprotnem primeru pa kazensko odgovorni. V zvezi s kontradiktorno podanimi izjavami je tožena stranka tožnika tekom postopka soočila, vendar konkretnih odgovorov na zastavljena vprašanja glede nejasnosti ni podal. Zato njegovim navedbam utemeljeno ne verjame. Ker so tožnikove izjave izrazito kontradiktorne, preverjanje informacij o izvorni državi ni bilo potrebno. Pa tudi če bi uporabila informacije glede zemljiških sporov v Pakistanu, to ne bi spremenilo dejstva, da je tožnik okoliščine v zvezi s tem vsakič spreminjal. V zvezi s tožbeno navedbo, da je napačno ugotovila dejansko stanje, ker se ni posvetila zemljiškemu sporu per se, ampak zgolj primerjavi tožnikovih navedb, navaja, da je storila vse, da bi ugotovila resnično dejansko stanje, saj je tožnika v zvezi s tem temeljito izprašala in se trudila, da bi razčistila vse nejasnosti, ki pa jih tožnik ni pojasnil. Kot izhaja že iz same odločbe, je tudi priznala morebiten obstoj zemljiškega spora in ravno zaradi tega obravnavala problematiko tako v smislu izpolnjevanja pogojev za dodelitev statusa begunca kot tudi subsidiarne zaščite. Vendar pa je ugotovila, da tožnikova ogroženost v njegovi izvorni državi tako z vidika resne škode kot tudi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ni izkazana. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

10Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in tožbenemu zahtevku, da sodišče tožbi ugodi. Dodaja še, da mu je MNZ z dopisom z dne 27. 11. 2019 zavrnilo zagotovitev pomoči tolmača, kar predstavlja kršitev četrtega odstavka 237. člena 3. točke ZUP.

11Tožba ni utemeljena.

12Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta, na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in s tožnikom opravljenih osebnih razgovorov, tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila.

13V prvem odstavku 20. člena ZMZ-1 je določeno, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

14Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilcev v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

15Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval z zemljiškim sporom med njegovo in stričevo družino. V zvezi s tem je prišlo tudi do oboroženega spopada, v katerem je bil tudi sam aktiven. Na obeh straneh je bilo tudi nekaj mrtvih. Stričevo ponudbo za premirje je zavrnil. Ker se je zbal, da se mu bo stric poskušal maščevati in ga ubiti, je državo raje zapustil.

16Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Svojo odločitev je tožena stranka tudi ustrezno in argumentirano obrazložila, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče zato lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v izogib ponavljanju ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

17Tožena stranka je pravilno ugotovila, da razlogi, s katerimi je tožnik utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito, ne morejo pomeniti preganjanja v smislu določb Ženevske konvencije in določb ZMZ-1. Glede na kontradiktornost tožnikovih izjav, ki izhajajo iz podatkov spisa, je pravilno ugotovila, da v danem primeru ni mogoč zaključek, da bi bil tožnik v izvorni državi preganjan zaradi krvnega maščevanja. V zvezi s tem je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla številne ugotovljene bistvene neskladnosti, ki jih je tožnik (različno) navajal ob podaji prve in druge prošnje in nato na prvem in drugem osebnem razgovoru, kot jih je sodišče zelo podrobno povzelo v obrazložitvi te sodbe pod tč. 5 in jih zato na tem mestu ne bo ponavljalo. Navedla je tudi, da je bil tožnik z navedenimi bistvenimi neskladnostmi tudi soočen, pa teh neskladnosti ni ustrezno pojasnil. Pravilno je ugotovila tudi, da v tožnikovi izvorni državi varnostna situacija ni takšna, da bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo iz 28. člena ZMZ-1.

18Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Neutemeljen je tožbeni očitek, da tožena stranka ni pridobila niti splošnih, niti specifičnih informacij o tožnikovi izvorni državi. Po že ustaljeni upravno-sodni praksi (gl. npr. sklep VS RS IUp 145/2014) toženi stranki pri odločanju o statusu begunca ni treba preverjati informacij o tožnikovi izvorni državi, če tožnikovim izjavam v zvezi z relevantnimi okoliščinami primera ni mogoče verjeti, ker niso skladne. Izpodbijana odločba pa temelji ravno na ugotovitvi, da, tožnikovim izjavam ni mogoče verjeti, ker so v bistvenem kontradiktorne. Neskladij v izjavah tožnik tudi ni znal ustrezno pojasniti. Ker je tožena stranka pravilno ugotovila bistvene neskladnosti v tožnikovih izjavah in mu zato ni mogla verjeti, je lahko tudi pravilno sklepala, da tožnik v izvorni državi ne bi bil deležen dejanj preganjanja zaradi krvnega maščevanja.

19Glede tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka po mednarodni poti preveriti, ali je tožnikov stric še živ in ali je bil tožnik v izvorni državi obsojen, se sodišče strinja s toženo stranko v odgovoru na tožbo, da tožnikovih izjav, danih v postopku, pri organih njegove izvorne države ne more in ne sme preverjati, ker jo k temu zavezuje 119. člen ZMZ-1.

20Tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da je tožena stranka nepravilno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje oziroma iz ugotovljenih dejstev naredila napačen sklep. Tožena stranka je po presoji sodišča na podlagi tožnikovih konkretnih izjav pravilno zaključila, da v obravnavanem primeru, ko je tožnik glede vseh bistvenih okoliščin izpovedal kontradiktorno in za svoje trditve tudi ni predložil nobenih dokazov, ni mogoč zaključek, da bi bil v izvorni državi resno ogrožen zaradi krvnega maščevanja. Razen tega je tožnik na osebnem razgovoru na vprašanje pooblaščenca zakaj je v izvorni državi ogrožen, odgovoril, da zato, ker je umoril človeka, kar tudi po oceni sodišča ni razlog za preganjanje, določen v Ženevski konvenciji.

21Na drugačno odločitev ne more vplivati tožbena navedba, da je tožnikov stric zelo bogat in vpliven, o čemer tožnik v postopku tudi ni ničesar omenjal, kot tudi ne navedba, da je v oboroženem spopadu med sorodstvom umrlo več ljudi tako na eni kot tudi na drugi strani, niti ne navedba, da je stric tožnika silil v incest, da bi ga ubil. Prav tako se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, zakaj je v postopku drugače navajal podatke o svoji istovetnosti (v spisu je kopija njegove italijanske izkaznice prosilca za azil z imenom in priimkom E.E.), v postopku pred toženo stranko pa je vse do zadnjega osebnega razgovora navajal, da se imenuje F.F.. Tudi ni utemeljen razlog, da tožnik ni mogel predložiti dokazov, ker se boji, da ga prevajalec/drugi Pakistanci lahko izdajo. V zvezi s tem tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno izpostavlja, da so vsi udeleženci v postopku, vključno s prevajalci, zavezani k molčečnosti, v nasprotnem primeru pa kazensko odgovorni.

22V zvezi z navedbo o nezagotovitvi pomoči tolmača tožniku, sodišče pojasnjuje, da iz odgovora tožene stranke na zaprosilo tožnikove pooblaščenke o zagotovitvi tolmača za razgovor s tožnikom v zaporu, izhaja, da je v skladu s 6. členom ZMZ-1 pomoč tolmača s strani ministrstva zagotovljena prosilcu pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa zgolj po odločitvi pristojnega organa in da ministrstvo ni dolžno zagotoviti tolmača za potrebe priprave tožbe, temveč si mora pooblaščenec tolmača priskrbeti sam, stroške pa priglasiti ministrstvu. Navedeno stališče tožene stranke glede zagotovitve tolmača je po mnenju sodišča pravilno. Citirani 6. člen ZMZ-1 zagotavlja tolmačenje in prevajanje (samo) prosilcu, ne pa tudi prosilčevemu pooblaščencu. ZMZ-1 torej toženi stranki ne nalaga dolžnosti, da tožnikovemu pooblaščencu priskrbi tolmača, ker za to v ZMZ-1 ni podlage.

23Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da v konkretnem primeru tudi varnostna situacija v tožnikovi izvorni državi ni taka, da se vanjo ne bi mogel varno vrniti, zato je pravilno ugotovila tudi neobstoj razlogov za priznanje subsidiarne zaščite.

24Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

25Ker je tožnik smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave (s predlogom za svoje zaslišanje) sodišče pojasnjuje, da glavne obravnave ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata (2. alineja prvega odstavka 59. člena ZUS-1), ker je tožnik navajal le tista dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev.