VSK sodba in sklep I Cp 26/2007

Pritožbi se delno ugodi, sklep, ki ga je Okrožno sodišče v Novi Gorici izdalo 6.6.2003, se spremeni tako, da se ne dovoli stranske intervencije Republike Slovenije (RS) na strani tožene stranke.

Odločba o stroških, to je točka II. izreka izpodbijane sodbe, se spremeni tako, da se zahtevek RS na povrnitev pravdnih stroškov zavrne, zamudne obresti od stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki, pa začnejo teči 14.12.2006.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi tožnici nastala v zvezi z izpostavljenostjo azbestu. Ugotovilo je namreč, da tožnica nima nobene z azbestom povezane bolezni.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da najprej nasprotuje sklepu sodišča, s katerim je dovolilo stransko intervencijo RS. Tožnica namreč ne uveljavlja odškodnine po Zakonu o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPAI), saj azbestne bolezni nima verificirane kot poklicne. RS zato nima nobenega pravnega interesa za izid te pravde. Poleg tega je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj vloge, s katero je bila intervencija priglašena, ni vročilo tožeči stranki in ji tako ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče intervencijo RS zavrne, posledično pa naj spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je v izpodbijani sodbi tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava. Izvedensko mnenje izvedenke F.D., ki mu je sodišče v celoti sledilo, je nejasno, strokovno neutemeljeno in polno nasprotujočih si ocen. Sodišče njenih pripomb na izvedeniško mnenje ni upoštevalo, prav tako ni imenovalo drugega izvedenca. Če nekega dejstva sodišče ne more zanesljivo ugotoviti, sklepa o tem na podlagi dokaznega bremena. Prav zato je bil predlog tožeče stranke za imenovanje novega izvedenca utemeljen in je sodišče z njegovo zavrnitvijo kršilo določbe ZPP. Izvedensko mnenje je zaradi sodelovanja dr. E.B. tudi neobjektivno in pristransko. B. je članica verifikacijske komisije, ki odloča o verifikaciji poklicnih bolezni tudi pri tožnici, kar je tožnica dokazovala z mnenjem št. 1162 z dne 3.12.2001. Sodišče po eni strani ugotavlja, da je pri tožnici v letu 2006 še vedno prisotna zgostitev, ki je na posnetku iz leta 2000 prikazana v srednjem lobusu pljuč desno in da te spremembe verjetno predstavljajo začetno obliko počasi nastajajoče fibroze oziroma azbestoze, po drugi strani pa je navedlo, da dejstvo obstoja azbestne bolezni pri tožnici ni zanesljivo ugotovljeno. Če je sodišče dvomilo, bi moralo dodatno razjasniti dejansko stanje z imenovanjem novega izvedenca. Nerazjasnjeno je ostalo tudi stanje v zvezi z ugotovitvami izvedenke, da so spremembe na pljučih po petih letih manj izrazite, kar tožnica pripisuje neobjektivnosti dr. B. Splošno znano dejstvo je, da so azbestne bolezni neozdravljive in da se stanje lahko kvečjemu slabša. Izvedenka na nobeno od vprašanj sodišča ni podala jasnih odgovorov, opredeljevala se je predvsem do obstoja poklicne bolezni, ne pa glede obstoja azbestne bolezni. Tožeča stranka se pritožuje še glede teka zamudnih obresti od stroškov, saj meni, da s 25.5.2006 še ni bila v zamudi.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe pritožbe in predlagala potrditev sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev o dopustitvi stranske intervencije RS na strani tožene stranke ni pravilna. Pravni interes je intervenientka izkazovala samo na podlagi določbe 12. člena ZPPPAI. Pritožba pravilno izpostavlja, da je subsidiarna odgovornost RS po tej določbi predvidena samo v primerih, ko gre za uveljavljanje odškodnine zaradi poklicnih bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu, po tem zakonu. Pritrditi je tožnici, da njen zahtevek temelji na splošnih pravilih o odgovornosti za škodo in da poklicna bolezen pri njej niti ni verificirana, kar pomeni, da RS ne more prevzeti subsidiarne odgovornosti za zatrjevano škodo, ki je predmet te pravde. Zato RS nima pravnega interesa, da v tej pravdi zmaga tožena stranka in je iz tega razloga pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnice ugodilo in sklep o dopustitvi stranske intervencije z dne 6.6.2003 spremenilo, tako da se stranska intervencija RS ne dopusti.

V posledici te odločitve je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških iz točke II. izreka izpodbijane sodbe. RS nima statusa stranskega intervenienta, zato tudi ni upravičena do povrnitve stroškov postopka (po določbi 154. člena ZPP imajo pravico do povrnitve pravdnih stroškov samo stranke in stranski intervenienti) in je bilo njen zahtevek iz tega naslova treba zavrniti. Pritožba pa glede stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi, pravilno opozarja na začetek teka zamudnih obresti. V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, sprejetem na občni seji 13.12.2006 (objavljenem v Zbirki pravnih mnenj, št. I/2006), začnejo teči zamudne obresti prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka sodbo prejela 28.11.2006, kar pomeni, da se je rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iztekel 13.12.2006 in da zamudne obresti začnejo teči 14.12.2006.

V ostalem pa pritožba ni utemeljena. Večina pritožbenih navedb se nanaša na izvedensko mnenje izvedenke D.–F. Že prvostopno sodišče je pojasnilo tožnici in s tem pojasnilom se pritožbeno sodišče strinja v celoti, da niso podani razlogi za izločitev dr. B. Tožnica ni z ničemer izkazala, da je B. sodelovala v komisiji, ki je v njenem primeru odločala o verifikaciji poklicne bolezni, to tudi ni mogoče, saj je B. postala članica komisije kasneje, navedb o kakšnih drugih razlogih za izločitev pa tožnica niti nima. V zvezi z mnenjem izvedenke D.F. se je strinjati s prvostopnim sodiščem, da je mnenje popolno, jasno in ni v nasprotju samo s seboj, ter da je izvedenka odgovorila na vsa postavljena vprašanja in odgovore tudi ustrezno obrazložila, zato ni bilo nobenega razloga za imenovanje drugega izvedenca. Izvedenka je tako ugotovila, da tožnica gotovo nima poklicne bolezni. Če bi razpoložljive izvide obravnavali kot verjetnost, da ima tožnica azbestno bolezen, pa te bolezni ni mogoče povsem izključiti, saj bi bila za gotovost potrebna histološka diagnoza, ki je tožnica niti ni opravila niti ni indicirana. Ali se bodo iz minimalnih sprememb razvili plevralni plaki, bo mogoče odkriti šele s stalnim spremljanjem stanja. Pomembna je še ugotovitev, da so drobne začetne spremembe na diafragmalni plevri in zgostitve v srednjem lobusu pljuč pri preiskavi v letu 2005 manj izrazite kot so bile ob preiskavi v letu 2000. Že sama pritožnica navaja, da je za azbestne bolezni značilno stalno napredovanje bolezni. Dejstvo, da je prišlo do izboljšanja, torej kvečjemu pomeni, da ne gre za azbestno bolezen in potrjuje drugo izvedenkino tezo, to je, da gre za posledice vnetja. Iz razlogov sodbe poleg tega izhaja, da je bila na tožničinem delovnem mestu v računovodstvu izpostavljenost azbestnemu prahu minimalna in da njena pljučna funkcija ni prizadeta. Iz vsega povedanega lahko sledi samo zaključek, da tožnica ne boleha za boleznijo, povezano z azbestom, kar je prvostopno sodišče tudi pravilno ugotovilo. Omenjeno odločilno dejstvo je sodišče ugotovilo s potrebno stopnjo prepričanja in torej ni šlo za sklepanje na podlagi pravila o dokaznem bremenu (kar bi edino morda utemeljevalo ugoditev predlogu za postavitev novega izvedenca). Na podlagi povedanega je prvostopno sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo še v okviru kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh kršitev ni našlo, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem pa ne spremenjenem delu potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Enako pa velja tudi za toženo stranko, ki z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja.