VSK sodba Cp 723/2008

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki 1 in 2 izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 3.090,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2008 dalje, v 15-ih dneh ter se višji tožbeni zahtevek (za plačilo negmotne škode) zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.352,70 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter naložilo toženkama, da tožniku plačata 314,84 EUR z obrestmi ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo (glede negmotne škode). V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo gmotne škode (za plačilo zneska 625,94 EUR z obrestmi). Odločilo je še o pravdnih stroških, tožniku je naložilo, da toženkama povrne 631,57 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik.

Izpodbija zavrnilni del sodbe za znesek 5.950,85 EUR in glede stroškov ter uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni tako, da se naloži toženkama, da plačata še navedeni znesek 5.950,58 EUR, podredno naj se sodba razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Napačna je odločitev, kolikor sodišče šteje, da je podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo. Očita mu, da ni ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi moral na nevarnost opozoriti toženo stranko ali delo celo odkloniti. To je nelogično in pravno zmotno. Dejstvo je, da je ugotovljeno, da je tožena stranka opravljala dejavnost s povečano nevarnostjo, torej je podana njena objektivna odgovornost za morebitne škodne dogodke in to je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Ne more se tožniku očitati, da bi moral biti bolj pazljiv. V tej zadevi je v konkretnem trenutku bil naložen določen tovor, ki so ga naložili očitno nepravilno delavci tožene stranke, tovor je bil napačno natovorjen na dvigalo, tako imenovana C kljuka je bila dejansko napačno vstavljena, to pa je pritožnik opazil šele, ko je kljuko zgrabil, da jo sprosti, zato se tudi kljuka ni mogla sprostiti kot običajno, saj ni bila pravilno vstavljena in je prišlo do zamude z njegovim umikanjem. Zato je tudi prišlo do nezgode. Če bi bila kljuka pravilno vstavljena po delavcih tožene stranke, bi se tožnik pravočasno umaknil. Ni mu torej mogoče očitati, da bi moral biti bolj pazljiv, pa tudi ni pojasnjeno konkretno, kako bi moral v dani situaciji biti bolj pazljiv in ravnati z vso potrebno skrbnostjo, tožena stranka pa tudi ni v postopku pojasnila, kako bi moralo potekati pravilno ravnanje oz. tudi ne, da je o tem ustrezno poučila tožnika, kako naj ravna pri delu ob nakladanju kolutov z uporabo C kljuke. Glede višine odškodnine je sodba že zaradi deleža 30 % priznane odškodnine nepravilna, pa tudi „količine“ po posameznih zahtevkih so bistveno prenizke. Vtoževani znesek 800.000,00 SIT je primeren glede trajanja bolečin in neprijetnosti, enako velja za skaženost, strah in zmanjšanje sposobnosti. Pritožnik bi bil upravičen do skupne odškodnine za negmotno škodo v znesku 13.562 EUR. Izplačano je v EUR 7.611,41 EUR, revalorizacija zneska pa je nesmiselna, saj je tožnik utrpel škodo že več let nazaj. Zato je pritožba utemeljena, kolikor se vtožuje še 5.950,58 EUR. Nerazumljiva je tudi odločba o stroških, glede na uspeh in ugotovljene stroške bi po pobotu morala biti tožena stranka tista, ki bi morala tožniku povrniti pravdne stroške in ne obratno.

Prva toženka je odgovorila na pritožbo. Meni, da je tudi delavec tisti, ki mora skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem zavaruje svoje življenje in zdravje in ker to s strani tožnika ni bilo storjeno, je podana njegova soodgovornost, sodba ima jasne razloge in so brez osnove navedbe pritožnika, da je bila C kljuka dejansko napačno vstavljena. Priča D. T. je celo izpovedal, da če C kljuka ni pravilno nameščena, se ne more niti dvigniti. Predvsem ravnanje tožnika je tisto, ki je privedlo do poškodbe, saj je neustrezno rokoval s C kljuko, na katero je bil obešen tovor. Tožnik se tudi ni prepričal o razdalji jeklenih zvitkov, ki so bili zloženi izza njegovega hrbta, zato naj se pritožba zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo, podana je objektivna odgovornost za škodo prve toženke, za kar odgovarja tudi druga toženka, pri kateri je prva toženka imela zavarovano odgovornost. Ugotovljeno je, da je bil tožnik poučen o varstvu pri delu, nevarnostih in zaščitni opremi in je uporabljal zaščitna sredstva. Ugotovljeno je tudi, da je začel tožnik C kljuko obračati, ko jo je pravilno držal na mestu, pa je prišlo do zanihanja, tožnik je poskušal to zaustaviti, vendar prepozno, stisnilo mu je prste. Prste mu je stisnilo ob zložene kolute zadaj. Prvostopenjsko sodišče je tožniku zato očitalo, da bi pri delu moral biti bolj pazljiv, bil je seznanjen z načinom poteka takega dela, ročaj bi moral prej spustiti, biti bolj pozoren na kolute, ki so bili sicer nameščeni na ustrezni razdalji in ne preblizu, kot je trdil tožnik (na razdalji več kot 1,5 m, čeprav zadostuje že 50 cm razdalje za varno delo). Sodba ima torej razloge o konkretnih okoliščinah, na katerih gradi pravni sklep o prispevku tožnika, zaključuje namreč, da je, ker je bil tožnik premalo pazljiv, podan prispevek k nastanku škode, dela ni opravljal s potrebno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje zdravje, kot mu nalaga 2. odst. 9. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami). Njegov prispevek je ocenilo na delež 40%.

Pritožba tožnika graja dejanske ugotovitve s tem, da izpostavlja tudi okoliščine, ki jih sodišče ni ugotovilo. Pritožbene trditve o napačno natovorjenemu tovoru na dvigalo ter napačno vstavljeni C kljuki so trditve, ki podlage v ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje nimajo, kateri dokazi na to kažejo, pa jih sodišče ni ocenilo, pa pritožba ne pove. Odločitev pa je materialnopravno delno zmotna (na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti - 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP), objektivno odgovorna oseba je namreč deloma prosta svoje odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Za oprostitev odgovornosti pa zadošča vsaka oškodovančeva krivda, tudi lažja oblika malomarnosti, konkretne okoliščine, ko je ugotovljena premajhna pazljivost tožnika, pa po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep, da je podana sicer sokrivda tožnika, vendar le v okviru 10% (3. odst. 153. ter 1. odst. 171. čl. Obligacijskega zakonika – OZ).

Pritožba napada tudi zaključke sodišča prve stopnje o višini primerne odškodnine za posamične oblike negmotne škode. Pri tem spregleda, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnost v zvezi z zdravljenjem priznana v okviru zahtevane, enako za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Le za strah je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v nekoliko nižjem znesku, tožnik je namreč zahteval plačilo 1.877,81 EUR, sodišče pa mu je priznalo znesek v višini 1.669,70 EUR (oz. glede na soodgovornost ustrezno nižji znesek 1.168,42 EUR). Konkretnih razlogov, zakaj je odškodnina prenizka, pritožba ne poda in tudi po oceni pritožbenega sodišča je tudi odškodnina za strah priznana v primernem znesku glede na konkretne ugotovitve in materialnopravno podlago.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo skupno 13.353,89 EUR. Glede na 10% soprispevek sta mu torej toženki dolžni plačati 12.018,50 EUR, upoštevaje revalozirani znesek plačane akontacije 8.928,19 EUR, sta mu dolžni plačati še 3.090,31 EUR odškodnine z obrestmi. Navržene trditve pritožbe, da revalorizacija ni na mestu, so pravno zmotne, le tako se, ker se odškodnina odmerja po cenah na dan izdaje sodbe, pride do izenačitve obeh zneskov na isti imenovalec. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa jo zavrnilo in sodbo potrdilo, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo (353. in 4. tč. 358. čl. ZPP).

Glede na spremenjeno sodbo je sedaj uspeh tožnika po višini 20 % in po temelju 90%, skupaj 55%. Stroški tožeče stranke, upoštevaje uspeh (stroške je odmerilo že sodišče prve stopnje) so tako 1.087,71 EUR in tožene 43,19 EUR, razliko 1.044,52 EUR stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, morata zato toženki plačati tožniku. Ker je tožnik delno uspel v pritožbenem postopku, sta mu toženki dolžni povrniti tudi del pritožbenih stroškov, ki so odmerjeni glede na uspeh na 308,18 EUR (375 točk za sestavo pritožbe ter 20 točk za končno poročilo stranki, vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR ter 126,88 EUR takse za pritožbo). Skupno je tožnik upravičen do povrnitve 1.352,70 EUR stroškov postopka, kar sta toženki dolžni plačati v 15-ih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (145. in 165. čl. ZPP).