VSRS Sklep II Ips 538/97

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje v postopku za izdajo začasne odredbe na predlog tožnice izdalo sklep II P 1309/95-24, s katerim je toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin. S sklepom II P 1309/95-29 je zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi kot neutemeljen. Sklep je vročilo tudi toženkinemu pooblaščencu - enemu izmed odvetnikov v M. in toženkini pooblaščenki - odvetnici iz L.. Prvi ga je prejel 12.5.1997, druga pa 16.5.1997. S sklepom II P 1309/95-34 je to sodišče zavrglo pritožbo proti sklepu o zavrnitvi ugovora, ki jo je za toženko vložila njena pooblaščenka 30.5.1997, kot prepozno - ker je začel teči pritožbeni rok z vročitvijo pooblaščencu (drugi odstavek 138. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišče druge stopnje je s sklepom II Cp 784/97 pritožbo toženke proti sklepu o zavrženju zavrnilo kot neutemeljeno - ker je zavzelo stališče, da čim sodišče opravi vročitev sodnega pisanja enemu (prvemu) pooblaščencu, velja, da je bila vročitev opravljena veljavno in zato začne takrat teči pritožbeni rok.

Proti temu sklepu v zvezi s prej omenjenimi sklepi je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (zahteva). Te sklepe izpodbija v celoti, ker je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena, tretjim odstavkom 98. člena, drugim odstavkom 138. člena, prvim odstavkom 348. člena in prvim odstavkom 113. člena ZPP. V zahtevi navaja, da je lahko po drugem odstavku 2. člena Zakona o odvetništvu (Ur. list RS, št. 18/93 - ZOdv) pooblaščenec stranke pred sodiščem le odvetnik posameznik ne pa tudi odvetniška družba. V tej zadevi pa ni mogoče razbrati, kateri izmed odvetnikov iz M. je pooblaščenec toženke. Po tretjem odstavku 98. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas paziti, ali je pooblaščenec upravičen za zastopanje. Iz pooblastila v spisu tudi ni mogoče ugotoviti, ali so odvetniki iz M. upravičeni zastopati toženko le v pravdnem postopku ali tudi v postopku za izdajo začasne odredbe, saj gre pri slednjem za samostojen postopek (drugi odstavek 262. člena Zakona o izvršilnem postopku - ZIP) po določbah ZIP. Po 2. točki prvega odstavka 95. člena ZPP je upnik upravičen zahtevati izvršbo in zavarovanje, ZPP pa ne določa za dolžnikovega pooblaščenca, da je na podlagi pravdnega pooblastila pooblaščen tudi za zastopanje v postopku za izdajo začasne odredbe, ki je bila v tem primeru predlagana šele po vložitvi tožbe. V drugem odstavku 138. člena ZPP ni določeno, da teče rok za vložitev pravnega sredstva od dneva, ko je bila odločba vročena prvemu pooblaščencu, in zato bi moralo sodišče šteti pritožbeni rok od vročitve sklepa pooblaščenki (prvi odstavek 348. člena v zvezi s prvim odstavkom 113. člena ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj razveljavi sklep sodišča druge stopnje in vrne zadevo v pritožbeni postopek temu sodišču.

Na vročeno zahtevo tožeča stranka ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz pooblastil v spisu izhaja, da je toženka 29.11.1995 pooblastila odvetnika M.-D. iz M., S. (iz nepopolnega žiga na pooblastilu in podpisa na njem se ne ve za njuni imeni in spol), dne 6.7.1996 odvetnike M.-B.-V. od prav tam (z enako pomanjkljivim žigom) in 3.4.1997 odvetnico V. Ž. iz L. Že zdaj naj bo povedano, da so vsa tri pooblastila po vsebini enaka - za dajanje pravne pomoči, za zastopanje v vseh postopkih, za sklenitev poravnav in pogodb.

Opredeljena pa so kot splošna pooblastila po pravnih predpisih ter po predpisih o pravdnem, nepravdnem in upravnem postopku... zlasti tudi za sprejem tožb, sodb in sklepov ter vseh drugih "določb". Iz opisanih žigov m. odvetnikov ne izhaja, da bi šlo za odvetniško družbo, ki jo omenja zahteva. Če naj bi šlo zanjo, bi morala njena "firma obvezno vsebovati dodatno označbo, da gre za odvetniško pisarno s kraticama o.p." (prvi odstavek 38. člena ZOdv). Tudi nobena druga listina v spisu ne izkazuje, da bi šlo za odvetniško družbo. V primerih, ko gre za odvetnike, ki so povezani s prostori v katerih opravljajo odvetniški poklic (8. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv) in torej ne gre za civilno odvetniško družbo ali odvetniško družbo, ki je pravna oseba (prvi odstavek 35. člena ZOdv), velja, da so s pooblastilom, v katerem ni navedeno posebej, kdo izmed njih je pooblaščen, in tega tudi drugače pooblastitelj ne naznani sodišču, pooblaščeni vsi (kar mora biti razvidno tudi iz uvodov sodnih odločb - drugi odstavek 338. člena ZPP). V tej zadevi so torej poleg pooblaščenke pooblaščeni tudi vsi omenjeni odvetniki iz M.. Zahtevino opozorilo, da mora sodišče po tretjem odstavku 98. člena ZPP paziti, ali je tisti, ki je pooblaščenec, upravičen za zastopanje, zaradi povedanega ni upravičeno, saj sme stranko zastopati več pooblaščencev (arg. iz drugega odstavka 138. člena ZPP). Stranke tako ni mogoče siliti, da se opredeli le za enega izmed pooblaščencev (kar je sicer neuspešno storilo sodišče prve stopnje s pozivom, naj se toženka oziroma pooblaščenci opredelijo za enega izmed njih kot pooblaščenca; pozvalo bi lahko le, naj določijo enega izmed sebe, kateremu naj sodišče vroča sodna pisanja). V tej zadevi torej zastopajo toženko po sedanjem stanju stvari vsi njeni pooblaščenci iz M. in pooblaščenka iz L.

Obseg pooblastila določi stranka (prvi odstavek 94. člena ZPP), če pa v pooblastilu ne navede natančneje pravic pooblaščenca, ki je odvetnik, ima ta na podlagi takšnega pooblastila pravico opravljati vsa pravdna dejanja, zlasti pa vložiti tožbo, jo umakniti, pripoznati tožbeni zahtevek ali se mu odpovedati, skleniti poravnavo, vložiti pravno sredstvo, se mu odpovedati ali ga umakniti ter predlagati začasne odredbe (1. točka prvega odstavka 95. člena ZPP); zahtevati izvršbo ali zavarovanje in opravljati vsa dejanja, ki so potrebna v tem postopku (2. točka tega odstavka). Ob analizi citiranih določb se pokaže, da če stranka ne opredeli pooblastila, je odvetnik pooblaščen opravljati vsa dejanja v pravdnem postopku, ki bi jih lahko opravila tudi stranka sama (89. in 95. člen ZPP). Nadalje, v 1. točki prvega odstavka 95. člena ZPP so le primeroma navedena nekatera pomembnejša pravdna dejanja, med katerimi je omenjeno tudi predlaganje začasnih odredb. Drugo točko tega odstavka, na katero se sklicuje revizija, pa moramo razumeti tako, da določa, da ima pooblaščenec, ki ga je upnik v pravdi ali za pravdo neopredeljeno pooblastil, pravico zahtevati izvršbo ali zavarovanje (torej vse primerne oblike zavarovanja iz tretjega dela ZIP) zunaj pravdnega postopka, torej pred njim ali po njegovem koncu. Skratka določba te točke razširja pooblastilo upnikovega pooblaščenca za dejanja zunaj pravde. V tej zadevi gre za postopek za izdajo začasne odredbe med pravdnim postopkom, torej za primer iz 1. točke citiranega odstavka, ki pa je ni mogoče razlagati le tako, da je s splošnim pooblastilom pooblaščen le upnikov (tožnikov) pooblaščenec ne pa tudi dolžnikov (toženčev) za sodelovanje v tem postopku. Kot v citirani določbi niso zajeta pravdna dejanja toženca, denimo, odgovor na tožbo, postavitev pobotnega zahtevka in zahtevka z nasprotno tožbo, tudi ni nujno zaradi omenjenega eksemplifikativnega navajanja, da bi zakon posebej našteval dolžnikov (toženčev) ugovor in pritožbo proti sklepu o začasni odredbi. Res veljajo za postopek v zvezi z njo delno procesne in materialnopravne določbe ZIP, vendar še vedno ostaja del pravdnega postopka (prvi odstavek 278. člena, 280. člen, drugi odstavek 288. člena in 312. člen, sicer pa prvi odstavek 130. člena ZPP), pri čemer je nepomembno, ali je bila predlagana skupaj s tožbo ali pozneje. Strankama je v pravdi zagotovljen enakopraven položaj tako, da lahko uporabita vsa primerna in dovoljena sredstva v obrambo svojih interesov. Tako tudi glede obsega pooblastil njunih pooblaščencev, če jih ne omejita, ne sme biti razlik. Skratka, ni videti razumnega razloga, zakaj bi bilo pooblastilo tožnikovega pooblaščenca širše kot toženčevega v pravdnem postopku, v katerem se odloča o začasni odredbi. Sicer pa, če bi sledili misli zahteve, toženke sploh nihče ne zastopa v postopku z začasno odredbo in bi šlo tako najmanj za kršitev po 10. točki drugega odstavka 354. člena, česar pa zahteva ne uveljavlja.

Res v drugem odstavku 138. člena ZPP ni določeno, da teče rok za vložitev pravnega sredstva od dneva, ko je bila odločba vročena prvemu pooblaščencu, vendar pa je tudi v povezavi z drugimi določbami ZPP to v njem zajeto. Že omenjeno načelo enakopravnosti strank kot del širšega načela obojestranskega zaslišanja strank (5. člen ZPP) praviloma ne dovoljuje glede procesnih pravic razlik v njunih položajih, seveda kolikor ne izvirajo iz narave njunih posebnih funkcij v pravdi. Zato stranka, ki ima več pooblaščencev, v procesnih pravicah ne sme imeti prednosti pred tisto, ki ima samo enega, ali konkretneje, ne sme imeti na voljo več rokov za pravno sredstvo kot druga. Primer: vsak izmed pooblaščencev stranke ima pravico zahtevati, naj se mu vroči sodna odločba, ker pač zakon ne določa, da se vroči ta le enemu, marveč je dovolj, da se enemu izmed njih (drugi odstavek 138. člena ZPP), kar pomeni, da mora na zahtevo vročiti odločbo vsem (prvi odstavek tega člena). Tako bi se ob postopnem vročanju odpirali novi roki za vložitev pravnih sredstev in tako tudi možnosti za njihovo vlaganje v tolikšnem številu, kot bi bilo opravljenih vročitev. S tem bi se porajali zapleti, zlasti pa možnosti za zlorabe in zavlačevanje postopka, kar oboje nasprotuje načeloma pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic (10. člen ZPP). To bi seveda nasprotovalo tudi ustavno varovanemu enakemu varstvu pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije, Ur. list RS, št. 33/91-I in 42/97). Pravilno je torej stališče nižjih sodišč, da teče rok za pravno sredstvo od "prve vročitve" ne pa od kasnejših vročitev drugim pooblaščencem iste stranke. Tudi če morda pride do položaja, da ima stranka več pooblaščencev, ker pač prejšnjim iz kateregakoli razloga ni preklicala pooblastila, in zato do zapletov, mora seveda trpeti posledice takšnega svojega ravnanja.

Če strnemo odgovore na trditve zahteve, so tile: Če iz pooblastila odvetnikom, ki opravljajo odvetniški poklic v istih prostorih, ni razvidno, katerega izmed njih je stranka pooblastila, veljajo kot pooblaščenci vsi ti; pooblastilo odvetniku, ki ga je dala tožena stranka, ne da bi natančneje določila njegove pravice, zajema tudi pooblastilo za postopek za izdajo začasne odredbe na predlog tožeče stranke, ki poteka v okviru pravdnega postopka; če ima stranka več pooblaščencev, začne teči rok za vložitev pravnega sredstva od vročitve, ki je bila opravljena prva kateremu koli izmed njih.

Nižjima sodiščema očitanih procesnih kršitev potemtakem ni in seveda v povezavi s tem tudi ne kršitev prvega odstavka 348. člena in prvega odstavka 113. člena ZPP ter končno seveda tudi ne kršitve po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče je zato zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (drugi odstavek 408. člena in 393. člen ZPP).