VSK sklep Cp 990/2009

Pritožba predlagateljice se zavrne in se v točki 1 in 2 potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi prve nasprotne udeleženke se ugodi in se odločitev iz točke 3 v delu, ki se nanaša nanjo, spremeni tako, da mora predlagateljica povrniti prvi nasprotni udeleženki 93,64 EUR njenih stroškov postopka, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Predlagateljica mora povrniti prvi nasprotni udeleženki 23,41 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Predlagateljica in tretja nasprotna udeleženka nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka vzelo umik predloga zoper Republiko Slovenijo in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS na znanje in postopek zoper ta dva udeleženca ustavilo, v točki 2 izreka je predlog predlagateljice, da se ugotovi zakonita stavbna pravica na parc. 2058/2 k.o. Sn. v izmeri 45 m², kolikor zaseda objekt št. 21 in na funkcionalnem zemljišču ob tem objektu, skupaj 250 m², dokler objekt obstaja ter da je predlagateljica dolžna lastnici plačevati ustrezno nadomestilo za ustanovljeno stavbno pravico v višini, kot jo določi sodišče, zavrnilo, v točki 3 izreka pa je odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

Proti sklepu se pritožujeta predlagateljica in prva nasprotna udeleženka Republika Slovenija.

Predlagateljica v pritožbi, vloženi po pooblaščencih, izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi, predlogu za določitev vsebine sporazuma o stavbni pravici ugodi oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica najprej povzema nosilne razloge sklepa, nato ponavlja svojo navedbo, da je njen pravni prednik nepremičnino na parc. 2058/2 k.o. S. zgradil z dovoljenjem nasprotne udeleženke, da je bil eden izmed pogojev uporabe navedene nepremičnine prav ta, da investitorka (takrat V. M.) – pravna prednica predlagateljice na dodeljeni nepremičnini zgradi počitniško hišico v roku treh let od sklenitve pogodbe in zaključuje, da je prišlo do očitne vzpostavitve obligacijskega razmerja, v zvezi s katerim je potrebno v vsakem primeru posebej ugotavljati, kaj sta stranki imeli v mislih, ko je bilo dovoljenje dano oziroma pogodba sklenjena. Meni, da je pri ugotavljanju vsebine dovoljenja in sklenjene pogodbe potrebno upoštevati tudi čas, okoliščine in namen. Ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov tudi s perspektive, kaj dejansko je bil namen sklenjene pogodbe, je sodišče posledično sprejelo tudi napačno odločitev in predlog zavrnilo. Že laiku je tako povsem nerazumljiva okoliščina, da bi bil kdorkoli pripravljen skleniti pogodbo, s katero bi se zavezal zgraditi počitniško hišico, zato plačevati najemnino, po določenem času pa tako zgrajeno počitniško hišico podreti. Očitno je do sklepanja pogodb prihajalo iz povsem drugih nagibov in končnih posledic, vsaj pridobitve neke pravice, s katero bi bil investitor pravno zaščiten, to pa bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati in skladno s 26. čl. ZNP zaslišati udeležence postopka oziroma druge osebe, ki bi izpovedale o tem, kaj je bil namen sklenjene pogodbe. Upoštevati bi moralo tudi dejstvo, da je bila najemna pogodba sklenjena v nekem popolnoma drugem družbenopolitičnem sistemu, ki je bil predvsem v odnosu do lastnine izredno tog in ni dopuščal prenosa lastninske pravice na družbeni lastnini. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj gre stavbno pravico razumeti kot omejeno stvarno pravico na tuji nepremičnini, ki daje imetniku stavbne pravice pravico, da ima nad ali pod zemljiščem zgrajen objekt oziroma ga zgradi. To pomeni, da z nastankom zakonite stavbne pravice imetnik le-te postane lastnik zgradbe na zemljišču, medtem ko druga oseba ostane lastnik zemljišča na, nad ali pod katerim se nahaja zgradba. Bistvo ustanovitve ustavne pravice je torej pravna ločitev zgradbe od zemljišča, kar omogoča različen lastninski položaj na zemljišču in objektu. Na ta način se torej zgradba v upravnem smislu osamosvoji. Upoštevaje dejstvo, da med strankama ni sporno, da je predlagateljica lastnica zgradbe, nasprotna udeleženka pa zemljišča, nenazadnje bi stavbna pravica trajala le omejen čas, sodišče z določitvijo vsebine sporazuma ustavni pravici ne bi poseglo v medsebojno razmerje udeležencev, pri tem pa ravnalo v skladu z drugim odstavkom 271. čl. SPZ.

Prva nasprotna udeleženka pa izpodbija sklep le glede odločitve o stroških postopka (3. točka izreka), in sicer zaradi nepravilne uporabe določb Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) v zvezi z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitve iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP v zvezi z ZNP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odločitev v tem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ter odmero vseh prijavljenih stroškov zastopnika prvega nasprotnega udeleženca, podrejeno, da odločitev spremeni tako, da samo odmeri stroške in jih naloži predlagateljici v plačilo. Navaja, da je že v odgovoru na predlog prvenstveno nasprotovala svoji pasivni legitimaciji, glede na zahtevek za določitev stavbne pravice je bila napačna pasivna legitimacija povsem logična, saj je Republika Slovenija preko Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov razpolagala s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, ne pa tudi s stavbnimi. Zato nikomur ne more podeljevati stavbne pravice na gozdnih zemljiščih. Kljub ugovoru legitimacije so predlagatelji z zahtevkom proti RS vztrajali do zadnje obravnave, ko so šele predlog umaknili. RS je zaradi varovanja svojih pravic in pravic pravnega naslednika morala tudi vsebinsko nasprotovati (neutemeljenemu) zahtevku, s tem pa so ji bili povzročeni stroški zastopanja. Po mnenju pritožnika je nepravilna razlaga sodišča, da se za stroške nepravdnega postopka lahko drugače odloča le, če je v posebnem delu zakona tako predpisano. Tako razlogovanje drži le v običajnih primerih, ko se v nepravdnem postopku urejajo razmerja, ki so v interesu vseh udeležencev postopka. Za konkretni postopek in zahtevo po določitvi stavbne pravice to ne velja. Tudi v nepravdnem postopku lahko pride do postopkov kot je ta, to je, da so v izključnem interesu le enega od udeležencev. Tedaj sam ZNP napotuje na smiselno uporabo določil Zakona o pravdnem postopku, torej odločanja o stroških po kriteriju uspeha, naključja, umika itd. Sodna praksa v primerih, ko v nepravdnem postopku pride do ustavitve postopka proti enemu od udeležencev zaradi umika predloga, omenja, da se taka situacija bistveno ne razlikuje od pravdnega postopka, kar govori v prid uporabi 158. čl. ZPP. Nazadnje pa pritožnik uveljavlja tudi kršitev zaradi nejasnih razlogov v obrazložitvi sklepa. Sodišče namreč razlaga, da zahteva RS za povrnitev stroškov po 158. čl. ZPP ni utemeljena, ker ta določba ureja situacijo, ko pride do umika takoj po izpolnitvi zahtevka, česar v tem postopku ni bilo. Pritožnik opozarja na pravilno uporabo 158. čl. ZPP, ki za primer umika tožbe vedno določa povračilo stroškov nasprotni stranki, v primeru, ko do umika pride zaradi izpolnitve zahtevka, pa nasprotna stranka te pravice do povračila stroškov nima.

Tretja nasprotna udeleženka (Občina) je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo predlagateljice. Kot neresnične označuje pritožbene navedbe, da lastništvo objekta nikoli ni bilo sporno. Tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v tej smeri so protispisne. Lastništvo pritožnika nad objekti sta prerekali tako RS, kot Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, nasprotna udeleženka pa je prevzela zadevo v stanju, v kakršnem je bila in tovrstnih navedb ni bilo potrebno ponavljati. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je celo pozval predlagatelja, da dokaže svojo lastnino na stavbi, a le-ta tega ni storil. Lastništvo pritožnika nad stavbo ne samo, da je sporno, ampak je v celoti tudi nedokazano. Po njenem mnenju ni res, da je bil družbenopolitični sistem pred sprejemom SPZ v odnosu do lastnine izredno tog – nasprotno toga je sedanja ureditev, ki dopušča ločeno lastništvo na objektu, izključno na podlagi stavbne pravice. V tej smeri je potrebno razumeti tudi prehodno določbo SPZ. Gre za prilagoditev dosedanjega lastniškega stanja današnji ureditvi, saj bi sicer lastnik objekta izgubil lastniško varstvo. Vendar v danem primeru zato ni nobene potrebe, kot ugotavlja že pritožba, je med strankama vzpostavljeno obligacijsko razmerje. Predlagatelj ima v najemu zemljišče za 30 let, na njem lahko postavi objekt, po prenehanju pa ga mora odstraniti. Vse te pravice izhajajo že iz položaja najemnika. Takšno najemno obligacijsko razmerje ne potrebuje nobene korekcije in lahko povsem enako obstaja tudi v novem družbenopolitičnem sistemu. Najemnik je imel prej varstvo kot najemnik in kot posestnik in oboje ima tudi sedaj. Njegov položaj se z uvedbo strožjega načela povezanosti zemljišča z objektom ni v ničemer spremenil in ne potrebuje nobenega dodatnega varstva. Pritožnik vseskozi poskuša izsiliti nekaj, česar ni nikoli imel, namreč lastništvo nad objektom. Lastništvo nad nepremičninami se doseže z vpisom v zemljiško knjigo, kar bi lahko pritožnik poskusil doseči tudi že pred uveljavitvijo SPZ, vendar za to ni imel in nima pogojev, saj nikoli ni pridobil pravnega naslova za kaj takšnega, samo z gradnjo lastninske pravice ni pridobil ne na zemljišču, ne na stavbi in to niti po prejšnji ureditvi, niti po sedanji. To je razvidno že iz dejstva, da mora pritožnik po 30-ih letih objekt odstraniti. Lastninska pravica ne more biti vezana na pogoj ali rok.

Pritožba predlagateljice ni utemeljena, pritožba prve nasprotne udeleženke pa je utemeljena.

Najprej k pritožbi predlagateljice:

Pritožba nima nobenih razlogov zoper odločitev iz točke 1 izreka. V tem delu je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus in ocenilo, da je pritožba utemeljena. Glede odločitve iz točke 2 izreka, je pritožba tudi neutemeljena. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno odgovorilo na ključno vprašanje v tej zadevi, ali je predlagateljica pridobila stavbno pravico na nepremičnini s parc. št. 2058/2 k.o. Sn. ex lege. Presoja in argumentacija prvostopenjskega sodišča, da te pravice ni pridobila, je pritožbeno sodišče prepričala, pritožbeno razlogovanje pa ne. Pritožbeno sodišče meni, da ne gre za situacijo, ki jo ureja drugi odstavek 271. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Omenjena določba ureja prehodno ureditev v sistemu družbene lastnine nastalih razmerij, v katerih sta se imetnik pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini in imetnik pravice uporabe na zgradbi razlikovala (gre za redke primere, ko je imela pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ena organizacija združenega dela pravico uporabe na družbenem zemljišču, druga organizacija združenega dela pa pravico uporabe zgradbe na tem zemljišču). Obravnavana situacija pa je povsem drugačna. Predlagateljica Občina je leta 1979 oddala pravni prednici predlagateljice (M. V.) v najem sporno parcelo, da si na njej zgradi počitniško hišo, pogodba je veljala za dobo 30-ih let z možnostjo sporazumnega podaljšanja in z obveznostjo najemnice zemljišča, da po prenehanju pogodbe stavbo odstrani, zemljišče pa vrne najemodajalcu. Prejšnja najemnica je na sporni parceli zgradila počitniško hišo do prve faze, jo prodala predlagateljici in N. D., leta 1982 pa je bila najemna pogodba med Občino in M. V. sporazumno razvezana, Občina pa je oddala to parcelo v najem predlagateljici in N. D. za dobo 30-ih let, z možnostjo sporazumnega podaljšanja in obveznostjo najemnikov, da po prenehanju veljavnosti pogodbe stavbo odstranita in zemljišče vrneta Občini. Vse to izhaja iz listin, ki jih je predložila predlagateljica, ključna dejstva pa so ugotovljena tudi v sklepu in niti niso sporna. Na podlagi teh dejstev pa je mogoče zaključiti, da je imela zgradba (počitniška hišica) položaj začasnega objekta (imela je pravno naravo, ki je bila izenačena s pravno naravo premičnine), graditelj ali „lastnik“ take zgradbe pa ni mogel doseči vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. V tej luči je potrebno razlagati tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da med strankama ni sporno, da je predlagateljica lastnica hišice, tako se pokaže, da je ta del obrazložitve brez posebne teže, pritožba pa s sklicevanjem nanj ne more uspeti. Prvostopenjskemu sodišču se v tem postopku ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, kaj dejansko je bil namen sklenjene (najemne) pogodbe, kot to zmotno meni pritožba. Ob tem je tudi nepomembno, da je bila pogodba sklenjena v nekem drugem družbenopolitičnem sistemu, saj je tudi prejšnji sistem dopuščal, da so fizične osebe ob izpolnitvi v zakonu določenih pogojev lahko pridobile lastninsko pravico na zgradbi, zgrajeni na zemljišču v družbeni lastnini, na katerem so dobile trajno pravico uporabe, kar pa ni primer v tej zadevi. Predlagateljica torej ni pridobila stavbne pravice ex lege in zato v tem postopku ne more zahtevati, da se med njo in nasprotno udeleženko medsebojna razmerja uredijo s pogodbo iz drugega odstavka 257. čl. SPZ, ni pa ovir, da stranki (predlagateljica in Občina) skleneta pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice, s čemer bi lahko rešili to situacijo. Upoštevaje navedene razloge je pritožbeno sodišče, ki tudi kakšnih uradoma upoštevnih kršitev postopka ni zasledilo (drugi odstavek 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku) neutemeljeno pritožbo predlagateljice zavrnilo in v 1. in 2. točki izreka sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). Odločitve o stroških predlagateljica izrecno ne izpodbija in ker ji je taka odločitev v korist, ni terjala niti uradnega preizkusa.

K pritožbi prve nasprotne udeleženke:

Pritožnica, ki izpodbija le odločitev o stroških postopka, ima prav. Obrazložitev sklepa je nekoliko nejasna, vendar je iz nje razbrati, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 35. čl. ZNP, ki določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Ta odločitev pa po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilna. Dejstvo je, da je pritožnica ugovarjala pasivno legitimacijo že v odgovoru na predlog, predlagateljica pa je predlog zoper njo umaknila na naroku. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da ga ni umaknila zaradi izpolnitve, vendar je napačno sklepalo, da iz navedenih razlogov 158. čl. ZPP v tem primeru ne pride v poštev. Pritožba pa to določbo razlaga pravilno. V pravdnem postopku velja splošno pravilo, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, izjema od tega pravila pa je, da ji teh stroškov ni potrebno povrniti, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ne gre za tako situacijo (ne gre za izpolnitev zahtevka), bi moralo uporabiti splošno pravilo in naložiti predlagateljici v plačilo stroške nasprotne udeleženke. Podlaga za uporabo prvega odstavka 158. čl. ZPP je v 37. čl. ZNP. Pritožbenemu sodišču se v tem primeru ni bilo potrebno opredeliti do vprašanja, ali gre za postopek, ki je v izključnem interesu predlagateljice. Tudi, ko je namen nepravdnega postopka ta, da se uredijo sporna pravna razmerja udeležencev, je interes obeh strank uresničen le, če je postopek končan z odločitvijo, ki njuno razmerje dejansko, torej vsebinsko uredi. Ko gre za tako situacijo, zato praviloma vsak od udeležencev dokončno trpi svoje stroške postopka. V primeru, ko je postopek zaključen, vendar ne z ureditvijo razmerja, ampak iz formalnih razlogov, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni uporabna za nepravdni postopek specifična ureditev stroškovnih posledic. Odločitev je materialnopravno zmotna, zato jo je pritožbeno sodišče v napadenem delu spremenilo tako, da je odločilo, da mora predlagateljica povrniti prvi nasprotni udeleženki (Republiki Sloveniji) njene stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo na 93,64 EUR (stroški za sestavo odgovora na predlog in ene pripravljalne vloge, dvakrat 100 točk po vrednosti točke 0,4590 in 2 % materialnih stroškov). Ker je prva nasprotna udeleženka v pritožbenem postopku uspela, ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi pritožbene stroške, ki jih je odmerilo na 23,41 EUR (stroški za sestavo pritožbe po tarifni številki 22/3, točka b). Predlagateljica je s pritožbo propadla, zato mora nositi sama svoje stroške pritožbenega postopka, tretja nasprotna udeleženka (Občina) pa s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi in zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tudi ona nositi sama svoje stroške pritožbenega postopka (čl. 165, 154 in 155 ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).