VSK sklep I Ip 327/2010

Pritožbi se delno ugodi tako, da se odločba o stroških v točki III izreka tako spremeni, da je dolžnik dolžan upnici plačati nadaljnje stroške tega izvršilnega postopka v znesku 337,36 EUR, v osmih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; sicer se pritožba zavrne in v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem obsegu (odločitev pod točko II izreka, kolikor je v preostalem delu ugovor zavrnjen) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ponovno odločalo o ugovoru dolžnika, mu delno ugodilo in sklep razveljavilo v delu, ki se nanaša na dne 15.5.2009 plačan znesek 1.543,99 EUR (točka I izreka), ter v preostalem delu ugovor zavrnilo (točka II izreka). Pod točko III je odločilo o stroških, štelo, da je v ugovornem postopku upnica uspela in naložilo dolžniku, da upnici povrne stroške, ki je imela z odgovorom na ugovor oz. tudi s pritožbo.

Dolžnik se je zoper sklep pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge, meni, da bi sodišče moralo upoštevati pobot terjatve pritožnika s terjatvijo upnice, kolikor se ta terjatev tiče izterjave zneska na račun priznanih pravdnih stroškov (1.072,76 EUR z obrestmi), kar je bilo odmerjeno s sklepom z dne 15.4.2009 pod opr. št. Pd 1. Ne gre namreč za terjatev iz delovnega razmerja, pri katerih je treba upoštevati določbo drugega odstavka 136. člena Zakona o delovnih razmerjih, torej, da brez delavčevega soglasja ni možno pobotati terjatev iz delovnega razmerja. O pobotnem ugovoru sodišče prve stopnje ni odločilo, čeprav je bil podan že 24.8.2009. Pritožbi se naj tako ugodi, da se dovoli pobot obveznosti dolžnika 1.072,36 EUR iz naslova stroškov postopka za obveznost upnice iz naslova vračila zneska v višini 2.759,94 EUR, ki ga je prejela upnica v času prijave na Zavodu za zaposlovanje iz naslova brezposelnosti in ga je dolžnik moral zavodu vrniti. Po drugi strani pa je nepravilna tudi stroškovna odločba, saj je že sedaj dolžnik delno z ugovorom uspel, plačan je bil znesek 1.543,99 EUR, v tem obsegu je ugovoru ugodeno. To je treba upoštevati, in na novo odmeriti stroške, ki so sorazmerno uspehu nižji. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), gre namreč za izterjavo neplačanih plač oz. dela plač, predlog je bil vložen na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne sodbe, Delovnega sodišča v Kopru opr.št. Pd 2 z dne 13.3.2009, in sklepa, s katerim je bilo odločeno o pravdnih stroških v tem postopku, z dne 15.4.2009 istega sodišča, ki je prav tako pravnomočen. Gre torej za izterjavo neplačanih plač oz. delov plač in je glede na naravo terjatve, ko se uveljavlja v tem izvršilnem postopku treba upoštevati tudi navedeno zakonsko določbo. Delodajalec, kot izpostavi tudi pritožba, ne sme svoje terjatve do delavca (upnica) brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, upnica pa, kar je bilo nesporno v postopku med strankama, pisnega soglasja ni dala in se je pobotu upirala tudi v odgovoru na ugovor iz navedenega razloga. Gre torej za terjatev, kjer je pobot izključen, to velja tudi za terjatev, ki se nanaša na pravdne stroške, saj je sklep o pravdnih stroških tesno povezan z odločitvijo o glavni stvari in je akcesorne narave, odločitev o stroških postopka je bila del odločitve o glavni stvari, ter je smisel pravila, ki določa nedopustnost pobotanja (tako že citirana določba ZDR, kot tudi 316. člen Obligacijskega zakonika) v tem, da gre za varstvo upnika, ki naj prejme plačilo, čeprav je sam še dolžan. Izguba, ki jo je utrpel, je take vrste, da ne bi bilo prav, da bi ga pri povračilu ovirala njegova lastna dolžniška zaveza, in ta določba ne bo dosegla smisla, če ni ob tem upoštevano, da gre pri povrnitvi stroškov le za to, da se vzpostavi tako stanje kot je bilo, če ne bi bilo pravde, ki je bila potrebna zato, da se uveljavi terjatev, ko je je glede na njeno naravo po zakonu pobot izključen. Pritožbeni razlogi torej niso podani, materialno pravo je pravilno uporabljeno, in tudi ni jasna pritožbena teza, da bi sodišče moralo „odločiti“ o pobotnem ugovoru, saj gre za materialni pobot po Obligacijskem zakonu (OZ), in s tem ugovorni razlog prenehanja terjatve (opozicijski ugovor po 55. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), o ugovoru pa je odločeno.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na delno nepravilno odločitev glede stroškov. Upnik v postopku ni v celoti uspel, saj je že pred vložitvijo predloga za izvršbo (dne 25.5.2009) prejel delno plačilo dolžnika, in sicer že 15.5.2009 znesek 1.543,99 EUR. Ugovor je bil torej v tem obsegu potreben in utemeljen, uspeh upnice je delen, 85%, zato ji gre del odmerjenih stroškov ugovornega in pritožbenega postopka, torej le 367,60 EUR, po drugi strani gre dolžniku v okviru specificiranega stroškovnika 148,00 EUR za ugovor po Tar. št. 3468 in po Tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi še 20 EUR za materialne stroške, vse povečano za 20% DDV, glede na uspeh je upravičen do povrnitve 15% tega zneska, to je 30,24 EUR, kar pomeni, da je po medsebojnem pobotu dolžan dolžnik povrniti upnici 337,36 EUR stroškov ugovornega postopka ter je v tem obsegu pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sklep o stroških pod točko III spremenilo (165. in 154. ter 155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu (točka 2 kolikor ugovor ni uvedeno) potrdilo, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter 2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožnik s pritožbo zoper odločitev o ugovoru, kolikor mu ni ugodeno, ni uspel, le delno glede odločbe o stroških, in do povrnitve pritožbenih stroškov zato ni upravičen (154. in 165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica je odgovorila na pritožbo, a pritožbeno sodišče odgovora ni obravnavalo, ker v tem postopku ni predviden (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).