VSL sodba I Cp 2758/2012

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 31.5.2012:

- ugotovilo, da sodijo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine parc. št. 240/1 (ID znak ..., ID ...), 240/6 (ID znak ..., ID ...) in 241 (ID znak ..., ID ...), vse k.o. x., ter avtomobil Toyota hilux, na katerih je tožničin delež do ¼, toženčev pa do ¾ (točka I izreka),

- ugotovilo, da sodijo v skupno premoženje pravdnih strank tudi avtomobil Hyundai i30, reg. št. ..., kuhinja Gorenje, tip Roma češnja, regal Novoles, tip Cardiff S-02-L, sedežna garnitura Simpo, tip Lora 3-1-1, eko trosed in dva fotelja, LCD TV LG, tip 42 LF 25, ležišče ergo medico, microaktiv 2x90x20 podjetja D. d.o.o., plastični motorni čoln dolžine cca. 5m, na katerih je delež vsake od pravdnih strank do ½ (točka II izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev, da je njen delež na premoženju iz točke I izreka nad ¼ in do ½ ter v katerem je zahtevala, da naj ji toženec dovoli, da se vknjiži kot solastnica nepremičnin navedenih v točki I izreka (točka III izreka),

- odločilo, da krije vsaka stranka svoje pravdne stroške (točka IV izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (s stroškovno posledico). V zvezi z 8. točko obrazložitve navaja, da naj bi bilo nesporno le dejstvo, da je toženec inventar prodal, medtem ko naj bi bilo sporno, da ga je dne 31.5.2004 prodal za 110.000,00 EUR. Toženec ni dokazal, ali je res prejel denar, kdaj in koliko. Predložena predkupna pogodba, ki ni ne podpisana in ne požigosana, sama tega ne dokazuje. Prav tako ne dokazuje, da je bila kupoprodajna pogodba res sklenjena, še manj prejema denarja. Iz 15. točke obrazložitve ni mogoče razbrati, ali sodišče meni, da je tudi na parceli št. 241 k.o. V. zemljiškoknjižni lastnik samo toženec. Nadalje ni jasno (16. točka obrazložitve), na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da je toženec dne 31.5.2004 gostinski inventar prodal za 110.000,00 EUR, saj tega ni z ničemer izkazal. Da je toženec prvi obrok plačal iz prodaje inventarja, ni izkazano. Tudi ni izkazano, ali je imel slednji po tem datumu kakšna sredstva za lastno preživljanje, financiranje gospodinjstva, preživljanje otrok, nakup vozila, itd.. Čeprav sta obe stranki vseskozi navajali, da je imel toženec gostinski lokal v B. le v najemu, je sodišče (16. točka obrazložitve) ugotovilo, da naj bi bilo med njima nesporno, da ga je imel v lasti. Ker ni bil v njegovi lasti, tudi ni predstavljal njegovega posebnega premoženja, ampak obveznost (zanj je moral plačevati visoko najemnino približno 5.000,00 DEM). Prvi odstavek 51. člena ZZZDR v konkretnem primeru ne pride v poštev. Inventar v lokalu pa je bil njuna skupna last, saj gostinska oprema (katera se zelo hitro amortizira), ki bi izvirala iz leta 1993, leta 2004 ne bi mogla biti vredna 110.000,00 EUR. Tožnica nikoli ni trdila, da so se prenove v lokalu financirale zgolj iz dobička lokala, trdila pa je, da je tudi sama delala v lokalu in prispevala k njegovemu dobičku. Dobiček iz poslovanja podjetja ni izkazan. Sodišče pri določanju deleža pri dobičku ni upoštevalo vloženega dela tožnice, ki ga je opravljala poleg vsega ostalega. Ker je bil toženec večinoma zdoma (v lokalu, veliko pa naj bi tudi hazardiral), je morala njegovo vlogo v družini prevzeti ona, česar sodišče ni upoštevalo. Tožnica je večkrat pomagala v lokalu oziroma bila pri roki, kadar je bilo to potrebno, s čimer je izkazala svoj vložek v opremo in toženčevo obogatitev (prihodek, ki je nastajal v času skupnosti, ne more biti sestavni del toženčevega ločitvenega zahtevka, saj je tožnica s svojim delom prispevala k obogatitvi toženca in podjetja). Če je dobiček iz poslovanja podjetja obstajal, je bil ta sad njunega skupnega dela. Tudi če bi bil izkazan dobiček iz preteklih let (pa ni bil), bi moralo sodišče od njega odmejiti stroške (visoko najemnino). Da inventar v lokalu ne more biti posebno toženčevo premoženje, izhaja tudi iz fotografij, ki kažejo, da se je lokal v trajanju skupnosti večkrat obsežno prenavljal (fotografije kažejo, da ni šlo zgolj za beljenje). Ker sta bila pred njegovo prodajo v skupnosti že najmanj 10 let (in je bil v tem času lokal večkrat prenovljen), kupnina od prodaje inventarja, ni posebno premoženje toženca. Ugotovitev sodišča (17. točka obrazložitve), da je bil obrok v višini 40.000,00 EUR plačan z denarjem, ki ga je toženec pridobil sam, ne drži. Toženec je bil nedvomno obogaten na račun tožničinega dela v lokalu, porabe dela najetega kredita za potrebe poslovne dejavnosti in na račun tožničine povečane skrbi za gospodinjstvo in otroke, zaradi česar slednja upravičeno zahteva vrednost njegove obogatitve. Stališče sodišča, da bi morala tožnica glede tega vložiti tožbeni zahtevek, ni pravilno (že vložena tožba zajema vse vire, ki sestavljajo skupno premoženje). Toženec je nepremičnino parc. št. 240/5 k.o. x., ki jo je sodišče opredelilo kot skupno premoženje, po pogodbi z dne 18.3.2009 prodal za 107.000,00 EUR, ta denar pa porabil zase (svoje premoženje oziroma obogatitev), kar se zdi sodišču normalno. Tožnica je drugi obrok v višini 50.000,00 EUR večkrat plačala. Od premostitvenega kredita v višini 76.000,00 EUR, ki ga je iz tega razloga vzela, in deleža od prodanega skupnega premoženja v višini 107.000,00 EUR, je toženec zase oziroma svoje podjetje skupaj porabil (26.000,00 EUR in 25.000,00 EUR) 51.000,00 EUR, tožnici pa sodišče iz tega ni priznalo niti četrtine zneska, čeprav je kredit odplačevala sama. Sodišče bi moralo znesek 26.000,00 EUR upoštevati pri povečanem obsegu tožničinega premoženja (ne pa enostavno zaključiti, da je bil vložen v podjetje). Ker že matematično dejstva v sodbi ne držijo, je odločitev sodišča nepravična. Očitno je sodišče takšno nekorektno razmerje določilo zaradi neplačanega zadnjega obroka. Za sklep sodišča (17. točka obrazložitve), da je bil del kupnine za prodan inventar vložen v gradnjo, ni dokazov (ni šlo za prodajo lokala ampak gostinske opreme). Za toženčeve trditve o izvedbi fasaderskih del ni dokazov. Predloženi račun ni v skladu z njegovimi navedbami, prav tako je nedokazana navedba, da ga je izstavil kooperant. Nadalje ni resnična njegova trditev, da kompenzacije ne morejo biti razvidne iz poslovnih knjig (izgradnja fasade mora biti). Za ugotovitev sodišča, da je bil toženčev kredit v višini 30.000,00 EUR porabljen za dokončanje hiše, ni dokazov. Obstajajo pa dokazi, da jih je tožnica najela pri H. (29.014,00 švicarskih frankov), pri N. (14.000,00 EUR) ter pri D. (35.667,00 EUR), katere še danes plačuje. Nedokazana je ugotovitev sodišča (19. točka obrazložitve), da je toženec v hišo vložil svoje posebno premoženje. Na drugi strani sodišče ne upošteva, da je bil v skupnem gospodinjstvu nekaj časa tudi toženčev sin iz prvega zakona, za katerega je tožnica skrbela kot za svoja otroka. Toženec nikoli ni dokazal, kakšno je bilo bilančno stanje njegovega podjetja (ki je poslovalo slabo) nasploh in ob nakupu hiše, prav tako sodišče ni ugotavljalo, zakaj je moral prodati inventar, če mu je lokal dobro služil. Obrazložitev sodišča (19. točka obrazložitve) glede zavrnitve predloga za postavitev drugega izvedenca je pavšalna (sodbe ni mogoče preizkusiti). V zvezi z ugotovitvami sodišča glede avtomobila Toyota hilux (21. točka obrazložitve) pritožnica poudarja, da iz zavarovalne police izhaja, da toženčeva družba ni bila lastnik vozila RAV 4, ampak samo leasingojemalec. Ni dokazila o deležu in vrednosti vozila RAV 4. Ugotovitev sodišča (22. točka obrazložitve), da kredit za vozilo Hyundai i30 bremeni oba zakonca, je napačna, saj ga vseskozi odplačuje tožnica. Posplošena obrazložitev sodišča o deležih na vozilih jasno kaže, da tožnica ni obravnavana enakopravno. Tudi ni izkazano, da bi toženec prispeval k nakupu ostalih premičnih stvari. Najbolj nerealna pa je odločitev sodišča, da je tudi posebno premoženje, ki ji ga je podarila njena mati (kateri je sodnica postavljala kapciozna vprašanja), skupno premoženje, ki se deli po enakih deležih. Gre za tožničino posebno premoženje, za katerega je slednja jasno pokazala, da želi njegovo izločitev iz skupnega premoženja. Kljub temu, da tega ni dokazal, je sodišče toženčev vložek njegovega posebnega premoženja večkrat priznalo. Nepravična je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj se je tožnica z otrokoma morala odseliti, ker toženec ni poskrbel niti za kurjavo, prav tako je psihično maltretiral hčerko. Da bi otrokoma zagotovila primeren dom, je morala vložiti tožbo.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ugotovitve sodišča prve stopnje glede okoliščin relevantnih za določitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju (upoštevaje drugi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR)(1) so pravilne, obenem pa tudi prepričljivo obrazložene. Pritožbene navedbe (ki so v precejšnjem obsegu kot prepozne prvenstveno tudi sicer nedopustne) teh zaključkov v ničemer ne omajejo.

6Tako so trditve pritožnice, da naj bi bilo med strankama nesporno le dejstvo, da je toženec inventar prodal, medtem ko naj bi bilo (v nasprotju s tem kar ugotavlja sodišče prve stopnje) sporno, da ga je dne 31.5.2004 prodal za 110.000,00 EUR (saj ni dokazal, ali je res prejel denar, kdaj in koliko, pri čemer z njegove strani predložena predkupna pogodba po mnenju pritožnice ne dokazuje, da je bila kupoprodajna pogodba res sklenjena, še manj prejema denarja), ne samo protislovne (v isti sapi se namreč zatrjuje, da ni sporno, da je inventar prodal, ter da ni dokazal, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena), ampak tudi sicer povsem nove in posledično nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica prejema kupnine v višini 110.000,00,00 EUR v postopku na prvi stopnji nikoli ni prerekala. Prav nasprotno. V prvi pripravljalni vlogi z dne 11.8.2010 je navajala, da je toženec le prvi obrok kupnine od opreme poslovnega lokala (110.000,00 EUR) porabil za plačilo prvega obroka kupnine v višini 40.000,00 EUR (sedaj v pritožbi tudi tej okoliščini z navajanjem, da ni izkazana, neprepričljivo oporeka),(2) medtem ko naj bi s preostankom razpolagal sam (podobno oziroma še bolj izrecno je to zatrjevala nato v drugi pripravljalni vlogi z dne 1.2.2011; glej točko XII).(3) Skratka tožnica je sama navajala, da je toženec prejel kupnino za gostinski inventar (opremo) v višini 110.000,00 EUR. Kakšen vpliv naj bi imela okoliščina, da iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, ali sodišče prve stopnje meni, da je tudi na parceli št. 241 k.o. x. zemljiškoknjižni lastnik samo toženec, na ugotavljanje pravno-relevantnih okoliščin oziroma samo odločitev v predmetni zadevi (ta okoliščina med pravdnima strankama tudi sicer ni bila sporna), ni razvidno. Na drugi strani so povsem novi in posledično neupoštevni (prvi odstavek 337. člena ZPP) tudi pritožbeni „dvomi“ oziroma očitki, češ da ni izkazano, ali je imel toženec po datumu, ko je prodal inventar (31.5.2004), kakšna sredstva za lastno preživljanje, financiranje gospodinjstva, preživljanje otrok, nakup vozila, itd..

7Ne drži, da naj bi obe pravdni stranki vseskozi navajali, da je imel toženec gostinski lokal v B. le v najemu. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da ga je imel v lasti. Ta okoliščina tudi sicer ni relevantna. Bistveno je to, da je imel lokal (pa čeprav „zgolj“ v najemu) še preden je nastala njuna izvenzakonska skupnost, in pa okoliščina, da je kot svoje posebno premoženje,(4) ki ga je prodal in dobljeno kupnino namenil za prvi obrok kupnine, dela in material za dokončanje hiše (oziroma nepremičnine, ki predstavlja skupno premoženje), jasno navajal gostinski inventar. Zato je pritožbeno navajanje, da lokal ni predstavljal njegovega posebnega premoženja, nerelevantno (trditev, da je moral zanj plačevati visoko najemnino v višini približno 5.000,00 DEM, pa tudi sicer nedopustna novota). Da ta inventar (in posledično zanj dobljena kupnina), ni predstavljal skupnega premoženja, ker ni bil plačan iz skupnih sredstev, je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno navajanje, da je bil inventar skupna last, iz razloga ker gostinska oprema (katera se zelo hitro amortizira), ki bi izvirala iz leta 1993, leta 2004 ne bi mogla biti vredna 110.000,00 EUR, je prav tako novo in nedopustno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja glede navedbe, da dobiček iz poslovanja podjetja ni izkazan (da toženec nikoli ni dokazal, kakšno je bilo bilančno stanje njegovega podjetja - ki naj bi poslovalo slabo - nasploh in ob nakupu hiše ter da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj je moral prodati inventar, če mu je lokal dobro služil).(5) Vse navedeno je v veliki meri tudi sicer v nasprotju s tožničino trditvijo, da je tudi sama delala v lokalu in prispevala k njegovemu dobičku,(6) oziroma izjavo, ki jo je podala ob zaslišanju dne 17.1.2011 (da se je prenova lokala financirala z dobičkom iz samega lokala). Izhajajoč iz svoje (po mnenju pritožbenega sodišča prepričljive) ugotovitve, da inventar ni bil plačan iz skupnih sredstev, zaradi česar ni predstavljal skupnega, ampak toženčevo posebno premoženje,(7) je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da bi imela tožnica (v zvezi z njenimi lastnimi trditvami o toženčevi obogatitvi na njen račun)(8) glede tega premoženja zgolj morebitne obligacijske (obogatitvene) zahtevke (zato je z ozirom na naravo tega premoženja neutemeljeno njeno pritožbeno navajanje, da je večkrat pomagala v lokalu).(9)

8Fotopije fotografij, ki jih je predložila tožnica in na katere se sklicuje v pritožbi, prav v ničemer ne nasprotujejo ugotovitvi, da je inventar v lokalu predstavljal toženčevo posebno premoženje. Ker iz njih ni razvidno, ne kdaj so bile narejene in še manj kakšno naj bi bilo (domnevno drugačno) stanje (opreme) v lokalu pred tem (oziroma v času pred nastankom zunajzakonske skupnosti), ne izkazujejo, da se je lokal v trajanju skupnosti obsežno(10) (in) večkrat prenavljal. Sodišče prve stopnje nikjer ne ugotavlja (kot to nepravilno navaja pritožnica), da naj bi bilo „normalno“, da je toženec kupnino v znesku 107.000,00 EUR (po pogodbi z dne 18.3.2009) od prodaje nepremičnine parc. št. 240/5 k.o. x. porabil zase (za svoje premoženje oziroma obogatitev), ampak (v18. točki obrazložitve) ugotavlja „le“, da naj bi se kredit vzet za poravnavo drugega obroka kupnine (za skupne nepremičnine) poplačal s prodajo zemljišča ob hiši (prav tako skupnega premoženja). Pritožbeno navajanje, da naj bi tožnica drugi obrok kupnine v višini 50.000,00 EUR večkrat plačala, je nejasno,(11) pa tudi sicer novo. Trditev, da naj bi toženec od premostitvenega kredita v višini 76.000,00 EUR za svoje namene porabil 26.000,00 EUR, pa je obenem v nasprotju s tem, kar je tožnica navajala v vlogi z dne 11.8.2010 (in sicer da je bila razlika omenjenega kredita nad višino drugega obroka s strani pravdnih strank porabljena za pridobitev gradbene dokumentacije in dokončanje stanovanjske hiše). Navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje znesek 26.000,00 EUR upoštevati pri povečanem obsegu tožničinega premoženja, je prav tako (nedopustna) novota, poleg tega pa tudi napačna, saj omenjena okoliščina ne vpliva na višino delež zakoncev (izvenzakonskih partnerjev) na skupnem premoženju, ampak lahko predstavlja „zgolj“ eno od relevantnih okoliščin potrebnih za nastanek obligacijskega (obogatitvenega) zahtevka. Okoliščine (glej tudi 18. točko obrazložitve), kateremu izmed zakoncev (izvenzakonskih partnerjev) je bil dodeljen kredit v zvezi s skupnim premoženjem,(12) kateri od njiju ga je odplačeval in koliko ga je odplačal, ne vplivajo na višino deležev.(13) Katera za določitev deležev v izpodbijani sodbi ugotovljena pravno-relevantna dejstva matematično ne držijo, ni razvidno, niti v pritožbi ustrezno pojasnjeno. Enako velja glede navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zaradi neplačanega zadnjega obroka določilo takšno (po mnenju pritožnice) nekorektno razmerje. Precej obsežnemu pritožbenemu navajanju, češ da za toženčeve trditve o izvedbi fasaderskih del ni dokazov (da dokaz ni z njegove strani predložen račun) in da ni resnična njegova trditev, da kompenzacije ne morejo biti razvidne iz poslovnih knjig, prav tako ni bilo moč slediti, saj te okoliščine (kot je razvidno iz izpodbijane sodbe) niso bile relevantne za odločitev v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi (19. točka obrazložitve) podalo konkretne in jasne razloge, zakaj ni sledilo tožničinemu predlogu po postavitvi drugega izvedenca (ob tem da je na eni strani postavljeni izvedenec R. G. podal jasne, natančne in prepričljive odgovore na vsa vprašanja, ter da se na drugi strani tožničine pripombe niso nanašale na odločilna dejstva), zaradi česar je pritožbeni očitek o pavšalnosti obrazložitve (in celo nemožnosti preizkusa teh zaključkov) v celoti neutemeljen.

9Novo in posledično nedopustno (prvi odstavek 337. člena ZPP) je pritožbeno navajanje (v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede avtomobila T. h.), da iz zavarovalne police izhaja, da toženčeva družba ni bila lastnik vozila RAV 4, ampak samo leasingojemalec (ter da ni dokazila o deležu in vrednosti vozila RAV 4). Ugotovitev sodišča prve stopnje (26. točka obrazložitve), da kredit za vozilo H.i30 (kot skupnim premoženjem) po samem zakonu bremeni oba zakonca, je seveda povsem pravilna (okoliščina, da naj bi ga odplačevala zgolj tožnica, tega ne spremeni). Obrazložitev podana v izpodbijani sodbi o deležih na vozilih prav gotovo ni posplošena, kar pa je moč na drugi strani trditi za pritožbeni očitek, da tožnica ni bila obravnavana enakopravno. Ker je z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno v II. točki izreka izpodbijane sodbe (glede premičnega premoženja razen avtomobila T. h), tožnica v celoti uspela, niso razumljive njene pritožbene navedbe, češ da ni izkazano, da bi toženec prispeval k nakupu ostalih premičnih stvari. Povsem brezpredmetni pa so pritožbeni očitki v zvezi s premičnim premoženjem (gospodinjski aparati opredeljeni v 27. točki obrazložitve), ki naj bi ji ga podarila njena mati.(14)

Sodišče prve stopnje o tem ni odločilo, kot to nepravilno navaja pritožnica, saj v zvezi s tem premoženjem ni bilo postavljenega nobenega (ne s strani tožnice in ne toženca) zahtevka (v 28. točki obrazložitve je v zvezi s tem „zgolj“ podalo svoje mnenje o naravi tega premoženja in nič več). Pritožbene trditve, da je tožnica glede teh premičnin jasno pokazala, da želi njihovo izločitev iz skupnega premoženja, so nejasne oziroma kontradiktorne (zatrjevanje, da gre za njeno posebno premoženje, ki naj bi ga izločala iz skupnega premoženja),(15) glede na dejstvo, da v zvezi z njimi ni bil postavljen noben zahtevek, pa v vsakem primeru nerelevantne. Toženčev vložek iz njegovega posebnega premoženja je sodišče prve stopnje pravilno priznalo v zvezi z nepremičnim premoženjem in avtomobilom Toyota hilux (v ta dva sklopa skupnega premoženja je bilo vloženo njegovo - različno - posebno premoženje). Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje toženčevo posebno premoženje (v nasprotju z njegovo željo), samo izločalo, so prav tako zmotne. Sodišče prve stopnje ničesar ni „izločalo“,(16) ampak je (kot izkazanim) sledilo toženčevim navedbam, da je v skupno premoženje vložil svoje posebno premoženje.(17) Povsem pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer so prav vse okoliščine, ki jih navaja pritožnica (in ki bi morale biti po njenem mnenju upoštevane), za takšno odločitev(18) nerelevantne.

10Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njene pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).

-----------------

(1) Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.

(2) Gre za priznano dejstvo, ki ga ni bilo potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člen ZPP).

(3) Da je na podlagi toženčeve prepričljive izpovedbe sledilo njegovim navedbam, da je bil tudi preostanek kupnine od prodaje inventarja vložen v dokončanje hiše in njeno opremo, je sodišče prve stopnje v okviru 17. točke obrazložitve izpodbijane odločbe jasno obrazložilo (zato ne drži pritožbena navedba, da ni dokazov za omenjeno trditev). Najprej res neustrezno omenja prodajo lokala (kar pa ne vpliva na prepričljivost obrazložitve), a nato v nadaljevanju iste točke nedvoumno poudari, da gre za kupnino iz prodaje gostinskega inventarja (kar med pravdnima strankama tudi sicer ni bilo sporno).

(4) V smislu prvega odstavka 51. člena ZZZDR.

(5) V ta (povsem nov) okvir sodi tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje delež, ki ga je tožnica dala v toženčevo podjetje, upoštevati pri deležu skupnega premoženja.

(6) Trditve, da je bil dobiček sad skupnega dela in da bi moralo sodišče prve stopnje od morebitnega (neizkazanega) dobička iz preteklih let odmejiti stroške (visoko najemnino), so prav tako nove.

(7) Posledično pa to velja tudi za kupnino dobljeno z njegovo prodajo.

(8) Tožnica v pritožbi precej obširno navaja (navajanje teh okoliščin v povezavi s trditvijo o obogatitvi je tudi sicer novota), zakaj vse naj bi bil toženec na njen račun obogaten (in kar naj bi po njenem mnenju upravičeno uveljavljala že v tem postopku).

(9) Njene navedbe o delu ter skrbi (ki naj bi ju tudi namesto toženca, ki je bil veliko zdoma) opravila za družino (otroke) so seveda relevantne (tudi) z vidika določanja deležev na skupnem premoženju, a je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj je zaradi toženčevega (nedvomno velikega) vložka njegovega posebnega premoženja določilo različno velike deleže pravdnih strank na nepremičninah.

(10) Drugačno postavitev šanka (ki je iz njih razvidna) bi samo po sebi tudi sicer težko opredelili kot obsežno (prenovo).

(11) Obveznost plačila kupnine in kredita vzetega za plačilo te kupnine, sta dve različni obveznosti.

(12) Ta po samem zakonu (drugi odstavek 56. člena ZZZDR) bremeni nerazdelno oba zakonca.

(13) Zato je (pavšalno) pritožbeno navajanje, da ni dokazov, da je bil toženčev kredit v višini 30.000,00 EUR (po kreditni pogodbi z dne 7.6.2005 – priloga B6) porabljen za dokončanje hiše, nerelevantno (ob tem, da pritožnica ne zatrjuje, da bi bilo namesto tega denarja za ta isti namen porabljeno njeno posebno premoženje). Enako velja za pritožbene trditve, da obstajajo dokazi, da je tožnica najela kredite pri H. (29.014,00 švicarskih frankov), pri N. (14.000,00 EUR) ter pri D. (35.667,00 EUR), ki jih še danes plačuje (pri čemer niti ni razvidno, zakaj naj bi bil ta denar porabljen).

(14) Le-tej sodišče prve stopnje ni postavilo nobenih kapcioznih vprašanj, kot to povem pavšalno očita pritožnica.

(15) Če določen premoženjski objekt predstavlja posebno premoženje, ni nobenega razloga po njegovem „izločanju“ iz skupnega premoženja.

(16) Uporaba omenjenega izraza v obravnavanem kontekstu je zgrešena.

(17) Ki je s tem (kot prav tako pravilno poudarja sodišče prve stopnje) izgubilo svojo pravno samostojnost.

(18) Katere izhodišče je uspeh stranke v pravdi.