VSK sodba I Cpg 107/2006

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Postojni z dne 28.12.2001, razveljavilo v 1. tč. izreka za glavnico v znesku 1.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2006 do plačila in v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 53.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2001, ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 187.200,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Zatrjuje, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki oz. pravni prednik tožnika družba T. d.o.o. in tožena stranka v poslovnem razmerju. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje izvenposlovno razmerje med pravdnima strankama in zato je tudi postavila vrnitveni, ne pa izpolnitveni tožbeni zahtevek. Dejanska podlaga tožbe predstavlja neopravičeno obogatitev tožene stranke in temelji na 210. čl. ZOR. Gre za nakazilo tožeče stranke tretji osebi, ki ga je tožena stranka neopravičeno zadržala, za kar ni imela nobene pravne podlage. Zaključek sodišča, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju je zato zmoten, posledično pa je tudi napačno uporabljena določba 374. čl. ZOR, ki določa zastaralni rok v primerih, ko gre za terjatev iz pogodb v prometu blaga in storitev.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju, in sicer sta se dogovorili, da tožeča stranka plača na račun tožene stranke 1.200.000,00 SIT (kar je bilo tudi storjeno dne 30.5.1996) in da tožeča stranka v svoji knjigovodski kartici izpiska kreditov vodi to terjatev kot kredit tretji osebi. S predmetno tožbo uveljavlja tožeča stranka od tožene stranke vrnitev navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obresti od 30.6.1996, kar po mnenju sodišča prve stopnje pomeni, da je tožena stranka z navedenim dnem glede vrnitve navedenega zneska prišla v zamudo.

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da je tožena stranka nastopala kot posrednik, ki je vodila realizacijo kredita, kakor tudi realizacijo vračila kredita v imenu kreditodajalca. Upoštevaje te navedbe in ugotovitve sodišča prve stopnje, so neutemeljene pritožbene trditve tožeče stranke, češ da pravdni stranki nista bili v poslovnem razmerju, ampak v izvenposlovnem in da je zato tudi postavila vrnitveni, ne pa izpolnitveni tožbeni zahtevek (ter da naj bi šlo za nakazilo tožeče stranke tretji osebi, ki naj bi ga tožena stranka neopravičeno zadrževala, za kar naj ne bi imela nobene podlage). Navedene trditve, ne le, da so v nasprotju s trditvami, ki jih je tožeča stranka podala v postopku na prvi stopnji, ampak predstavljajo tudi nedopustne pritožbene novote, glede na to, da tožeča stranka ni hkrati zatrjevala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v navedbah tožeče stranke pa po mnenju pritožbenega sodišča omogočajo zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o naročilu, skladno s 749. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), s katero sta se pravdni stranki dogovorili, da tožeča stranka nakaže toženi stranki znesek 1.200.000,00 SIT, slednja pa ta znesek prenakaže naprej tretji osebi. Obveznost tožene stranke kot prevzemnika naročila je torej bila v prenakazilu zneska tretji osebi, terjatev tožeče stranke do tožene stranke na podlagi navedene pogodbe bi torej bila v tem, da uveljavlja prenakazilo zneska 1.200.000,00 SIT. Če bi tožeča stranka v tej pravdi od tožene stranke iztoževala takšno terjatev, bi bil možen zaključek, da gre za terjatev, ki zastara v treh letih, tako kot to določa 374. čl. ZOR (po katerem medsebojne terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih). Ker pa tožeča stranka tega ni uveljavljala, je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri sporni terjatvi za takšno terjatev, ki zastara v triletnem zastaralnem roku iz 374. čl. ZOR in da je zato sporna terjatev zastarala.

Tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke vrnitev zneska 1.200.000,00 SIT. Za takšen zahtevek pa ni podala nikakršnih tožbenih navedb, zato iz tega razloga njen zahtevek po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen; ni napr. zatrjevala okoliščin o prenehanju pogodbe o naročilu, ki bi eventuelno utemeljevale njen vrnitveni zahtevek (ravno nasprotno, trdi, da pogodbe ni bilo), ni trdila da bi odstopila od pogodbe - 1. odst. 765. čl. ZOR ali da bi razdrla pogodbo zaradi neizpolnitve obveznosti s strani nasprotne stranke. Zato je iz navedenih razlogov odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna in je glede na to pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).