VSRS Sodba VIII Ips 80/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka in stranski intervenient krijeta sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v vzorčnem postopku naložilo toženi stranki, da za čas od 19. 2. 2003 do 31. 8. 2006 za tožnico obračuna razliko v plači v bruto znesku 2.532,11 EUR, odvede davke in prispevke in ji plača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih konkretno navedenih bruto zneskov in datumov zapadlosti, kot izhaja iz sodbe, vse v osmih dneh. Zahtevek za obračun bruto plače za čas od 1. 2. 2003 do 18. 2. 2003 v znesku 19,55 EUR in izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska je zavrnilo, odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, medtem ko tožena stranka in stranski intervenient nosita sama svoje stroške.

2Sodišče druge stopnje je pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi, tretji in četrti odstavek izreka) spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožnice za obračun in plačilo razlike plače, tožnici pa je naložilo, da toženi stranki in stranskemu intervenientu povrne stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. S posebnim sklepom je odločilo, da dopusti revizijo.

3Med drugim je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zahtevek napačno obravnavalo kot denarno terjatev, ki jo delavec lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem po določbi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnica namreč zahteva izplačilo razlike med plačami, ki so ji bile izplačane na podlagi pravnomočnih sklepov po 5.a členu Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92, 42/93) oziroma po Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPDVI, Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj.) oziroma tarifni prilogi te kolektivne pogodbe, in plačami na podlagi drugega odstavka 14. člena ZPDJVZ, kar pomeni, da gre za uveljavljanje razlike med obračunano 85 % osnovno plačo in 90 % osnovno plačo. V spornem obdobju so bile tožničine plače izplačane v višini koeficientov, ki so bili določeni v sklepih o določitvi osnovne plače, ti sklepi pa so postali dokončni in pravnomočni, saj se tožnica zoper sklepe ni pritožila - kljub pravnemu pouku o možnosti ugovora v 15 dneh na svet zavoda. Podlaga za takšen pravni pouk je bila za sklepe do konca leta 2002 določena v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis. Tudi po 1. 1. 2003 oziroma po 13. 8. 2003 (datumu uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja – ZOFVI-D, Ur. l. RS, št. 79/2003; ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nadalj.) ni bilo podlage za uveljavljanje teh terjatev direktno pred sodiščem – glede na določbe prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR oziroma 48. člena ZOFVI. Tožnica bi namreč morala najprej zahtevati spremembo sklepov glede osnovnih koeficientov, ki so bili določeni po 5.a členu ZPDJVZ in KPDVI. Zato stališče sodišča, da gre za čisti denarni zahtevek, ni utemeljeno. Dejstvo, da v sklepih niso navedeni posamezni členi ZPDJVZ oziroma tarifnega dela KPDVI nima vpliva na odločitev.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da s tožbo uveljavlja razliko plače do zakonsko določene višine le te, kar nedvomno predstavlja denarno terjatev in s tem možnost neposrednega sodnega varstva po četrtem odstavku 204. člena ZDR. ZPDJVZ, Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur. l. RS, št. 18/94 in nadalj.), niti panožna kolektivna pogodba, ne določajo pristojnosti ravnatelja za izdajo sklepov o določitvi osnovne plače. Iz sklepov tožene stranke ni razviden datum njihove izdaje, niti nimajo žiga tožene stranke, prav tako tudi ni razvidno, na podlagi katerih določb zakonov so izdani. Sodišče ne more biti vezano na sklepe o določitvi količnika, ki jih je delodajalec izdal brez pravne podlage, saj sklepi niso konstitutivni, temveč je njihova narava le informativna. Plača delavcu v ustrezni višini pripada neposredno na podlagi zakona in ne na podlagi sklepov, v katerih so bili sešteti elementi za določitev plače v zakonu. Izdaja sklepov o določitvi plače je bila smiselna le pred 1. 1. 2003. Tožena stranka je z izdajo sklepov po tem datumu tudi prenehala, sklep na katerega se sklicuje sodišče za leto 2003 pa je bil izdan le za eno leto in ne more veljati za celotno obdobje. Poleg sklepov o določitvi osnovne plače se je tožena stranka sklicevala tudi na odločbo o napredovanju v plačilne razrede, ki jih je delodajalec izdal v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj.), zoper katere pa se tožnica ni pritožila, saj je bilo o njeni pravici do napredovanja pozitivno odločeno. Sodišče napačno interpretira določbo 48. člena ZOFVI, z uvajanjem pojma „nečiste denarne terjatve“, obide pa tudi določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR, kar pomeni poseg v temeljne človekove pravice in svoboščine. Izpodbijani sodbi očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj sodišče druge stopnje v obrazložitvi najprej ugotavlja, da „je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo tožbeni zahtevek kot denarno terjatev iz delovnega razmerja ter v nadaljevanju, da tožnica nima pravice do vložitve tožbe, ker ni predhodno vložila ugovora na svet zavoda,“ nato pa terjatev tožnice samo obravnava kot denarno terjatev in jo kot neutemeljeno zavrne. Opozarja tudi na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi VIII Ips 332/2007.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, stranskemu intervenientu in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Stranski intervenient in tožena stranka sta v odgovoru predlagala zavrnitev revizije, saj je pravica do denarnega zahtevka vezana na odločitev delodajalca o priznanju posamičnih pravic, zaradi česar bi morala tožnica najprej zahtevati razveljavitev odločb o določitvi njene plače. Tožnica je v odgovoru na odgovor tožene stranke in stranskega intervenienta navedla, da iz Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede ne izhaja pristojnost ravnatelja tudi za določanje količnikov osnovne plače, torej v tem delu ne gre za konstitutivno temveč le informativno odločbo.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je res ugotovilo tudi, „da je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo tožbeni zahtevek kot denarno terjatev iz delovnega razmerja“ oziroma „da ni utemeljeno stališče, da gre za čisti denarni zahtevek.“ Vendar to ni odločilno za zavrnitev (denarnega) zahtevka, saj je sodišče druge stopnje v nadaljevanju dovolj jasno in določno obrazložilo, da zahtevku ni mogoče ugoditi zaradi tega, ker so postali sklepi o določitvi tožničinega količnika osnovne plače dokončni in pravnomočni, in ker tožnica mimo teh sklepov oziroma izpodbijanja le teh ne more uspeti s svojim zahtevkom. Zahtevek kot ga je tožnica postavila, je sicer denarni zahtevek oziroma zahtevek za uveljavljanje denarne terjatve, ki ga delavec lahko vloži neposredno pred sodiščem (četrti odstavek 204. člena ZDR in 48. člen ZOFVI). Tako sta ga dejansko obravnavali tudi sodišči druge in prve stopnje, s to razliko, da ga je sodišče druge stopnje zavrnilo, ker so bili količniki za določitev osnovne plače tožnici že opredeljeni v dokončnih in pravnomočnih odločbah delodajalca. Sporno odločilno vprašanje in tudi odločitev se torej ne nanaša na opredelitev samega zahtevka, temveč razlogov za to, ali tožnica s tako postavljenim denarnim zahtevkom (zahtevkom za plačilo konkretno določene višine razlike vsakomesečne plače, brez istočasnega izpodbijanja odločb o tej plači) sploh lahko uspe. Ker je ta obrazložitev dovolj jasna in kljub navedenemu napačnemu zapisu omogoča ustrezen preizkus, ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka.

9Tožnica je že sama izhajala iz tega, da je tožena stranka njeno plačo tudi v spornem obdobju obračunavala na podlagi določbe 5.a člena ZPDJVZ oziroma KPDVI, to pa izhaja tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, med drugim tudi, da je bila takšna plača za tožnico določena v sklepih o določitvi osnovne plače oziroma skupnem koeficientu. Iz številnih sklepov o določitvi osnovne plače je kljub temu, da se tožena stranka v njih ne sklicuje izrecno na določbo 5.a člena ZPDJVZ, jasno razvidno, da je bila tožnici določena (in na podlagi plačilnih list izplačana) plača prav na tej podlagi oziroma po uveljavitvi Sprememb in dopolnitev KPDVI (Ur. l. RS, št. 34/96) tudi na podlagi takrat spremenjene tarifne priloge te kolektivne pogodbe (10. člen Sprememb in dopolnitev KP). Gre za dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10Zmotno je izhodišče tožnice, da je bila njena plača določena z zakonom in kolektivno pogodbo, saj ne zakon ali kolektivna pogodba nista določala osnovne plače posameznega delavca. Tako ZPDVZ kot ZRPJZ sta določila le količnike osnovne plače (tipičnih) delovnih mest.

Neutemeljena je tožničina trditev, da so koeficienti za določitev osnovne plače v sklepih tožene stranke, ki vsi vsebujejo pravni pouk o možnosti ugovorov v petnajstih dneh pri svetu zavoda (kar je v skladu z določbo 48. člena ZOFVI) le informativnega značaja, kar bi pomenilo, da tožnica lahko zahteva razliko do zakonsko višje plače (po določbi 14. člena ZPDJVZ) mimo teh (dokončnih in pravnomočnih) sklepov. Navedeni sklepi namreč predstavljajo odločitev o uresničevanju posamičnih pravic tožnice. O teh odločitvah je bil delodajalec v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZTPDR dolžan izdati in delavcu vročiti pisne sklepe. Pri tem je bil koeficient osnovne plače tožnice ob upoštevanju določbe 5.a člena ZPDJVZ določen že s sklepoma tožene stranke (ki sta opremljenima s štampiljko – nasprotne revizijske navedbe so protispisne) z dne 1. 9. 1994 in 1. 9. 1995, določitev kasnejših koeficientov v odločbah tožene pa sledi temu izhodišču in upošteva tudi napredovanja tožnice v plačilne razrede po določbi 1.a priloge KPDVI. Iz ZRPJZ izhaja, da je količnik za določitev osnovne plače (!) zaposlenega odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma količnika, ki ga lahko zaposleni pridobi z napredovanjem (7. člen), to pa je tudi po določbi 49. člena kasnejšega ZOFVI (ki je začel veljati 15. 3. 1996) prav količnik o napredovanju v plačilne razrede, o katerem odloča ravnatelj. Pristojnost istega organa za določitev količnika osnovne plače in napredovanje je bila še pred tem določena tudi v prvem odstavku 13. člena ZRPJZ, pristojnost ravnatelja za odločanje o napredovanju v plačilne razrede pa je izhajala tudi iz Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede. Z uveljavitvijo ZOFVI se sistem in vsebina določanja osnovnih plač (z možnim napredovanjem) nista spremenila, temveč sta upoštevala 5.a člen ZPDJVZ ter KPDVI. Glede na navedeno ureditev plač niso utemeljene revizijske navedbe o tem, da ravnatelj sploh ni bil pristojen za določitev plače tožnici oziroma, da so njegove odločbe le informativnega značaja. Iz odločb o določitvi osnovne plače (ki kasneje vključujejo količnik, dosežen z napredovanjem tožnice) ne izhaja, da bi te veljale le za eno leto.

11Ne glede na to, če je določen koeficient osnovne plače po uveljavitvi ZOFVI določen pravilno ali ne (o tem se sodišče druge stopnje ni izjasnilo), ostaja dejstvo, da je bil tožničin koeficient osnovne plače dejansko določen prav z odločbami, ki jih tožnica ni izpodbijala. Prav zato tudi ni bilo podlage (in potrebe) za presojo o tem, ali je tožena stranka tožničine plače napačno določila in bi po uveljavitvi ZOFVI morala namesto 5.a člena upoštevati 14. člen tega zakona. Stranki sta bili tudi v spornem obdobju vezani na dokončne in pravnomočne sklepe o koeficientu osnovne plače, mimo katerih (tudi če bi bili napačni) ni bilo podlage za drugačno (osnovno) plačo.

12Tožnica je tožbo vložila dne 18. 2. 2008 za plačilo razlike v plači od 1. 2. 2003 do 31. 8. 2006. V tem času so že veljali novi ZDR, spremenjeni 48. člen ZOFVI in Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.). S tem zakonom je bil urejen tudi postopek v primeru, ko javni uslužbenec ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njegovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (3. in 3.a člen ZSPJS). Vendar tožnica niti ne zatrjuje, da je postopala po navedenih določbah in tudi tožbe ni vložila na podlagi četrtega odstavka 3.a člena ZSPJD.

13Revizija se sklicuje na drugačno odločitev v podobnem sporu (zadevi VIII Ips 332/2007), vendar v tej zadevi ni bilo ugotovljeno (saj sploh ni bilo trditev, ugovorov in ugotovitev o tem), da je bila obračunska osnova tožeče stranke določena s pravnomočno odločbo delodajalca in je bila tožeči stranki plača izplačana v skladu s takšno odločbo. Odločitev v zadevi VIII Ips 332/2007 torej sploh ni temeljila na dokaznih zaključkih, ki jih je v tej zadevi kot bistvene upoštevalo sodišče druge stopnje. Pri odločanju o reviziji je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot je ugotovljeno v postopku pred sodiščem druge stopnje, takšno dejansko stanje pa mora upoštevati pri materialnopravni presoji.

14Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

15Ker odgovor na revizijo tožene stranke in stranskega intervenienta ni v ničemer pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča (gre za ponavljanje dosedanjih navedb v postopku), je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).