VSRS Sodba III Ips 168/2009

Revizija se zavrne.

Revidenta sama krijeta stroške revizije; toženi stranki pa morata povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 2.478,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek, naj toženka stranskemu intervenientu na strani tožnice (v nadaljevanju intervenientu) plača 205.630,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 9. 10. 1991 do plačila. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da naj bi mu plačala 523.820,02 USD z obrestmi po 8 % letni obrestni meri, tekočimi od 15. 6. 1984 do plačila.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino in intervenientovo pritožbo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo tožnica in intervenient (v nadaljevanju tudi revidenta).

4Toženka odgovarja, da revizija ni utemeljena.

5Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99–45/08), uveljavljene 1. 10. 2008, v skladu z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS, št. 45/08) na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem datumom.

6Revizija ni utemeljena.

7Revidenta pri uveljavljanju procesne kršitve spregledata, da pred navedeno novelo ZPP 15. točke drugega odstavka 339. člena ni bilo (njena današnja vsebina je bila del 14. točke drugega odstavka 339. člena). Vendar pa to ni pomembno. Pomembno je namreč to, da se ta kršitev nanaša na situacijo, ko se v sodbo netočno prenese (prepiše ali povzame), kar je zapisano v dokaznem gradivu (tako imenovana protispisnost); pomembno zato, ker revidenta v utemeljitvi te kršitve opisujeta drugačno situacijo: njuna trditev, da naj bi pri odstopu tožničine terjatve družbi C. iz Hamburga šlo za „odstop v izterjavo“ (v smislu pooblastitve cesionarja, da terjatev izterja in izterjani znesek plača cedentki-tožnici, medtem ko naj bi pri odstopu intervenientu šlo za prehod pripadnosti pravice), ne zadeva netočnega prenosa (prepisa ali povzetka) tega, kar naj bi pisalo v tožničini pogodbi o cesiji z navedeno nemško družbo, temveč neko specifično vsebino te pogodbe, ki v dosedanjem sojenju ni bila ugotovljena.

8Takšen očitek zaradi prepovedi neposrednega spreminjanja ugotovljene dejanske podlage pravnomočne sodbe šele z revizijo (tretji odstavek 370. člena ZPP) ne more biti uspešen; uspeh bi si namreč lahko obetal le tisti revident, ki bi trdil, da je to, kar naj bi v dotedanjem postopku ne bilo ugotovljeno, med njegovim potekom že navajal ali dokazoval, a je ostalo to spregledano ali pa je bilo zmotno zavrnjeno. Vendar v tej zadevi revidenta česa takega ne zatrjujeta.

9Sodišče druge stopnje je sodbo oprlo na 420. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ne da bi se pri tem izreklo, ali pravilo, ki ga vsebuje, velja za vse vrste odstopa terjatev (zlasti tudi tisto, ki jo zatrjujeta revidenta). Vendar pa je ta interpretacija očitno izostala zato, ker sodišče ni dvomilo o istovrstnosti prejšnjega odstopa (družbi C. iz Hamburga) in poznejšega odstopa (intervenientu). Očitno je namreč izhajalo iz ugotovitve, da gre obakrat za (nameravani) prehod pripadnosti pravice na cesionarja (prvi in drugi odstavek na 4. strani njegove sodbe). Ob tem dejanskem izhodišču je navedeno določbo OZ uporabilo materialnopravno pravilno.

10Ker revizijski očitki niso utemeljeni in ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo tudi sicer pravilno uporabljeno (371. člen ZPP), je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11Revidenta zaradi neuspeha sama krijeta svoje revizijske stroške; toženki pa morata (tudi intervenient zaradi svojega položaja enotnega sospornika) povrniti njene stroške revizijskega odgovora, v vsej utemeljeno priglašeni višini (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).