VSRS Sklep III Ips 41/2007

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek na plačilo 50.947,61 EUR (12.209.085,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter se zadeva tudi v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure, upoštevaje pri tem uradni tečaj zamenjave.

2Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 4.231,61 EUR (1.014.064,08 SIT) odškodnine zaradi izgubljene provizije (tretji odstavek 811. člena ZOR). Presodilo je, da je tožena stranka neutemeljeno razdrla agencijsko pogodbo, sklenjeno za določen čas. Višji tožbeni zahtevek na plačilo 55.090,94 EUR (13.201.992,92 SIT) je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Zavrnilni del sodbe je utemeljilo z drugim odstavkom 15. člena agencijske pogodbe (v nadaljevanju Pogodba št. 206/97). Po razumevanju sodišča prve stopnje je namreč ta pogodbena določba opredeljevala pravico pogodbenih (pravdnih) strank do odpovedi pogodbe s šestmesečnim odpovednim rokom, zato odškodninski tožbeni zahtevek zaradi izgubljene provizije za čas po izteku tega (odpovednega) roka ne more biti utemeljen.

3Na pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča v dajatvenem delu in v delu zavrnilnega dela za znesek 4.143,33 EUR (992.907,92 SIT) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potrdilo pa je prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu za 50.947,61 EUR (12.209.085,00 SIT).

4Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Podrejeno je tožeča stranka predlagala, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da spremeni sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije.

6Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

7Revizija je utemeljena.

8Na področju pogodbenega prava velja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Pogodbena svoboda je skladno temu načelu omejena (le) s prisilnimi predpisi, ustavo in moralnimi načeli. Tudi pravila ZOR o prenehanju agencijske pogodbe so zato v načelu dispozitivna. Taka niso le tista, pri katerih je pogodbena svoboda omejena (prim. na primer tretji odstavek 810. člena ZOR). Prepovedi dogovora o možnosti odpovedi agencijske pogodbe (z dogovorjenim odpovednim rokom), ki je sklenjena za določen čas, pa v ZOR ni. Zaradi načela svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR) s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju takšne (načelne) prepovedi ni mogoče izpeljati niti iz prvega odstavka 810. člena ZOR, kot zmotno meni revident. Tako velja, da agencijska pogodba, sklenjena za določen čas, lahko preneha na podlagi enostranskega upravičenja pred iztekom tega časa v dveh primerih: (1) z odstopno izjavo brez odpovednega roka zaradi resnih razlogov (prvi odstavek 811. člena ZOR) in (2) z odpovedjo z odpovednim rokom, če sta se pogodbeni stranki tako dogovorili.(1) Pravkar razloženo za konkretni primer pomeni, da 810. člen ZOR v načelu ne izključuje pomena (med strankama sicer) spornega drugega odstavka 15. člena Pogodbe št. 206/97, razvidnega iz sodb sodišč prve in druge stopnje.

9Ta pogodbena določba se glasi: “V kolikor želita stranki odstopiti od pogodbe, je odpovedni rok sporazumen oz. največ 6 mesecev.“ Jezikovna razlaga povzetega besedila ne vodi k (le) enemu možnemu pomenu pravnega pravila. Povzeto besedilo namreč ne izključuje možnosti razumevanja, ki ga ponuja tožeča stranka in ki je drugačno, kot sledi iz sodb sodišč prve in druge stopnje. Zato besedilo drugega odstavka 15. člena Pogodbe št. 206/97 ni jasno, med strankama pa je tudi sporno. Revizijsko sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je drugi odstavek 15. člena Pogodbe št. 206/97 postal sporen šele v pritožbenem postopku, ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni utemeljevala obrambe proti odškodninskemu zahtevku (i) niti s trditvijo o dogovoru o pravici do odpovedi Pogodbe št. 206/97 (ii) niti s trditvijo, da je podala izjavo o odpovedi te pogodbe, (iii) niti s trditvijo, da je treba šteti njeni odstopni izjavi za izjavo o odpovedi te pogodbe s šest mesečnim odpovednim rokom. Sodišči prve in druge stopnje sta zato zmotno uporabili materialno pravo, ker sta opredelili pravni pomen drugega odstavka 15. člena Pogodbe št. 206/97, pred tem pa nista ugotavljali dejstev, pomembnih za razumevanje le-tega iz drugega odstavka 99. člena in 100. člena ZOR.

10Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Podan je razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Revizijsko sodišče je sodbo sodišča druge stopnje in pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo treba upoštevati, da se pravdni stranki doslej v postopku pred sodiščem prve stopnje nista izrekli o vsebini drugega odstavka 15. člena Pogodbe št. 206/97 niti ni tožena stranka doslej utemeljevala obrambe z dogovorom o pravici do odpovedi pogodbe s šestmesečnim odpovednim rokom. Katera dejstva bi bila pomembna za (morebitno) uporabo drugega odstavka 15. člena Pogodbe št. 206/97, pa je razvidno iz dosedanje obrazložitve.

11Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): V tuji teoriji ni zaslediti načelnih pomislekov zoper dopustnost pogodbenega dogovora o pravici do odpovedi agencijske pogodbe, ki je sklenjena za določen čas. Prim.: (1) tekst drugega stavka v prvem odstavku I:301. člena Načel evropskega prava za agencijsko, franšizno in distribucijsko pogodbo (PEL CAFDC), (2) primerjalno pravne podatke iz komentarja k temu členu v Hesselink, M.W., in ostali, Principles of European Law on Commercial Agency, Franchise and Distribution Contracts (PEL CAFDC), Oxford University Press, Oxford, 2006, str. 117 in 121. Prim. še komentar k 89. členu nemškega trgovinskega zakonika v Schmidt, K., Münchener Kommentar zum Handelsgesetzbuch, München: C. H. Beck : F. Vahlen, 1996-2004, str. 1085.