UPRS Sodba I U 2230/2017-12

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 352-21/2014-28 z dne 21. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v korist razlastitvene upravičenke Mestne občine Ljubljana (MOL) razlastil nepremičnino parc. št. 2429/13, k.o. ..., v lasti tožnikov kot razlastitvenih zavezancev (I. točka izreka); odločil, da je dokončnost te odločbe podlaga za vpis lastninske pravice na tej nepremičnini v korist razlastitvene upravičenke do celote (II. točka izreka) in da je dokončnost te odločbe podlaga za ugasnitev in izbris pri nepremičnini parc. št. 2429/13, k.o. ... vknjižene stvarne služnosti nujne poti, ID omejitve ... in stvarne služnosti nujne poti, ID omejitve ... (III. točka izreka); predlog razlastitvene upravičenke za izvedbo nujnega postopka je zavrnil (IV. točka izreka) ter ugotovil, da posebni stroški postopka za izdajo te odločbe niso nastali (V. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da po predmetni nepremičnini poteka cesta, ki je potekala že pred vložitvijo zahteve za razlastitev. Skladno z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest po predmetni nepremičnini poteka kategorizirana lokalna krajevna cesta - ... ulica od ... ceste do hišne številke ..., odsek št. ..., pri čemer je bila ta ulica kategorizirana pred uveljavitvijo ZJC-B in predstavlja edino dostopno pot za objekte na ... ulici, ki jih povezuje z ... cesto. Zato ugotavlja, da je izkazana javna korist za razlastitev te nepremičnine. Ravno tako je razlastitev zaradi obstoječe javne ceste v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino lastnikov predmetne nepremičnine. To nepremičnino že sedaj uporabljajo tudi drugi, pri čemer določeni na podlagi služnostne pravice nujne poti.

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper I., II. in III. točko izreka prvostopenjske odločbe zavrnil, pritožbi zoper V. točko izreka pa ugodil, odločbo prve stopnje v tem delu odpravil in zadevo v tem obsegu vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek.

3Tožniki se z razlastitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da je upravni organ nepravilno izhajal iz stališča, da opredelitev neke površine kot javne poti v občinskem odloku pomeni avtomatizem tudi pri izvedbi razlastitve, kar ne drži. Izpostavljajo, da predmetna parcela nikoli ni služila javnemu prometu. Kako naj bi upravni organ ugotovil dejanski potek javnega prometa, je v izpodbijani odločbi nepojasnjeno. Zato ugovarjajo, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne izpolnjuje standardov po prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po predmetni parceli so namreč vozili tožniki kot lastniki, njihova uporaba lastne stvari pa ne sme biti razlagana njim v škodo. Tudi to, da predmetno parcelo za dostop z avtomobilom uporablja sosed na podlagi služnosti, ne pomeni javne uporabe te nepremičnine. Pot so torej uporabljali samo tisti, ki imajo služnost vpisano v zemljiški knjigi in niso ravnali v svojstvu širše javnosti. S tem v zvezi predlagajo ogled na kraju samem in svoje zaslišanje. Poleg tega MOL ni izkazal, da bi predmetna parcela izpolnjevala kriterije za kategorizacijo, ker je preozka, zato do razlastitve ne bi smelo priti. V zadevi upravni organ tudi ni izvedel testa sorazmernosti. Vztrajajo, da bi jim razlastitev onemogočila parkiranje pred lastno hišo in izpostavljajo, da dokazi, ki so jih v potrditev svojih navedb podali v upravnem postopku, niso bili izvedeni. Tako jim ni bila dana možnost, da bi svoje trditve potrdili z izpovedbami, niti ni prišlo do ogleda na kraju samem, čeprav bi bilo to za pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede na njihove navedbe nujno potrebno. Sodišču predlagajo, naj tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo druge stopnje odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka na tožbo ni odgovorila.

5Stranka z interesom, razlastitvena upravičenka MOL, na tožbo odgovarja, da tožniki nimajo pravnega interesa za tožbo zoper III. točko izreka izpodbijane odločbe, saj upravni akt v tem delu, ki se nanaša na ugasnitev in izbris vknjiženih stvarnih služnosti nujne poti, katerih imetniki niso tožniki, ne posega v njihov pravni položaj. Zato meni, da je treba tožbo v tem delu zavreči, v preostalem delu pa zavrniti. Poudarja, da po predmetni nepremičnini poteka cestni promet ter da so tožniki tekom prvostopenjskega postopka tudi sami priznavali, da predmetna nepremičnina vodi k trem hišam oziroma štirim nepremičninam. To pomeni, da predmetna nepremičnina kot javna cesta ni namenjena le posamičnemu interesu. Izpolnjevanje meril za kategorizacijo pa ni predpostavka za razlastitev nepremičnine v postopku razlastitve po ZJC-B.

6Tožba je utemeljena.

7Izpodbijana odločitev o razlastitvi temelji na 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B, Uradni list RS, št. 92/2005 z dne 18. 10. 2005), ki na podlagi drugega odstavka 123. člena Zakona o cestah (ZCes-1) še velja.

8Med strankami ni spora o tem, da je (med drugimi tudi) predmetna nepremičnina v Odloku o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS, št. 70/2005 z dne 26. 7. 2005) opredeljena kot del lokalne krajevne ceste, in sicer ... ulice, ki poteka od ...ceste do hišne št. ..., odsek št. ... in je potekala že ob uveljavitvi ZJC-B. Sporno pa je, ali predmetna nepremičnina služi javnemu prometu. Tožniki pa ugovarjajo tudi, da niso izpolnjeni kriteriji za kategorizacijo predmetne parcele ter da bi jim razlastitev onemogočila parkiranje pred lastno hišo, da izpodbijana odločba ni dovolj obrazložena ter da upravni organ ni izvedel testa sorazmernosti.

9Po 19. členu ZJC-B se, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena tega zakona, lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu (prvi odstavek). Za poseben postopek razlastitve se uporabljajo določbe 92. do 114. člena ZUreP-1, kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja drugače urejena (drugi odstavek). Ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona; za vložitev zahteve razlastitveni upravičenec ni vezan na rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 (tretji odstavek).

10S tem postopkom razlastitve je zakonodajalec uresničil odločbo Ustavnega sodišča U-I-224/00 z dne 9. 10. 2000, s katero je bila med drugim razveljavljena določba 85. člena Zakona o javnih cestah (ZJC). Ustavno sodišče je v tej odločbi sprejelo stališče, da zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov, materialnopravna razmerja glede zemljišč, ki so bila že uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo cest, pa lahko uredi, upoštevajoč navedeno okoliščino in če zadosti ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice.

11V številnih odločbah, s katerimi je presojalo skladnost občinskih odlokov, s katerimi so občine kategorizirale občinske ceste, ki so potekale tudi po zemljiščih, ki so v zasebni lasti, je Ustavno sodišče ugotovilo, da so odloki v tem delu neskladni z Ustavo, v poznejši praksi je take odloke razveljavilo, najprej tako, da je učinek razveljavitve odložilo, ter nato (leta 2011) razveljavilo brez odložnega roka. V svojih odločbah je pojasnilo, da je občina, če cesta izpolnjuje merila za kategorizacijo, dolžna cesto kategorizirati in s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena. V primeru, da cesta ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, naj skladno z zakonom izpelje postopek za njeno ukinitev.¹

12Kot rečeno tožniki ves čas postopka ugovarjajo, da predmetna nepremičnina ne služi javnemu prometu ter da ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, ker je preozka, kar pomeni, da ugovarjajo obstoju javne koristi za njeno razlastitev po poenostavljenem postopku skladno z ZJC-B.

13Postopek razlastitve po zgoraj citiranem 19. členu ZJC-B se v delu ugotavljanja javne koristi od splošnega razlastitvenega postopka razlikuje v tem, da se obstoja javne koristi ne predpostavlja na podlagi obstoja ustreznega prostorskega akta, temveč glede na to, ali ob vložitvi zahteve za razlastitev po obstoječi cesti poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Javna cesta je po 24. točki 2. člena ZCes-1 tista cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije. Iz določbe 3. člena ZJC izhaja, da je bil tudi po ZJC akt o kategorizaciji (za kategorizacijo je merila določila Vlada) za status javne ceste konstitutivnega značaja. Tako bi bil po mnenju sodišča javni interes za razlastitev nepremičnine tožnikov izkazan, če je na njej mogoča lokalna cesta, to je cesta, ki jo je po merilih (glede na 125. člen ZCes-1 je še v veljavi Uredba o merilih za kategorizacijo javnih cest, Uradni list RS, št. 49/1997 in 113/2009) mogoče kategorizirati kot lokalno cesto. V konkretnem postopku razlastitve bi bil v smislu prvega odstavka 2. člena ZJC oziroma drugega odstavka 3. člena ZCes-1 to legitimen interes za razlastitev.²

14Gornje stališče ne pomeni, da je sodišče odlok o kategorizaciji obšlo - ta v praksi učinkuje. Četudi posega v lastninsko pravico tožnikov, po drugi strani deluje erga omnes. Stališče se nanaša na opredelitev javne koristi v postopku razlastitve, ki je po napotilih Ustavnega sodišča ena od možnosti, da občine odpravijo protiustaven položaj, povzročen s kategorizacijo javnih cest na zasebnih zemljiščih. Tudi Ustavno sodišče pa je, kot že povedano, opozorilo, da občine ceste kategorizirajo, če te ustrezajo merilom za kategorizacijo javnih cest.³

15Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi upravni organ pri ugotavljanju javne koristi na konkretni ravni upošteval vsa relevantna dejstva, na katera je opozorilo sodišče v tej sodbi in na katera so opozarjali tožniki že ves čas postopka z zatrjevanjem, da niso izpolnjeni kriteriji za kategorizacijo predmetne parcele. V ponovljenem postopku, v katerega se po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrača, se bo upravni organ moral ponovno opredeliti do obstoja javne koristi kot pogoja za razlastitev in s tem v zvezi po vsebini presoditi navedeni ugovor tožnikov.

16Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so zaradi napačne uporabe materialnega prava (19. člena ZJC-B) dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka tega člena v smislu njegovega četrtega odstavka vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Odpravilo je tudi III. točko izreka izpodbijane odločbe, v zvezi s katero prizadeta stranka v odgovoru na tožbo zatrjuje, da tožniki nimajo pravnega interesa, saj je izbris vknjižene stvarne služnosti nujne poti pri predmetni nepremičnini v postopku razlastitve na podlagi 108. člena ZUreP-1 neposredno povezan z razlastitvijo te nepremičnine oziroma je sestavni del odločbe o razlastitvi. Povedano drugače: izbris stvarne služnosti nujne poti v tem primeru je vezan na postopek razlastitve - gre torej za enotni postopek.

17V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj glede na naravo odločitve sodišča dejstva, ki jih navajajo stranke in predlagani dokazi, za odločitev niso pomembni. Kot navedeno je namreč moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti že iz razloga napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato tudi ni po vsebini presojalo ostalih tožbenih ugovorov. Bo pa moral upravni organ v ponovljenem postopku, po odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti, dokazni postopek po potrebi dopolniti tudi v smeri izvedbe s strani tožnikov v postopku predlaganih dokazov (zaslišanje tožnikov in ogled na kraju samem) in odločbo obrazložiti skladno z določbo 214. člena ZUP.

18Ker je sodišče tožbi ugodilo, so v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožniki upravičeni do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnike je v postopku zastopal odvetnik, zato se jim priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, ker je njihov pooblaščenec zavezanec za ta davek. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

¹ Na primer: odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004, U-I-18/06 z dne 20. 3. 2008, U-I-72/10 z dne 6. 7. 2011.
² Primerjaj: sodba Upravnega sodišča I U 54/2012 z dne 28. 8. 2012, točka 11 in 12 obrazložitve.
³ Na primer: odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004, U-I-18/06 z dne 20. 3. 2008, U-I-72/10 z dne 6. 7. 2011.