VSC sklep PRp 673/2009

Pritožba storilke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo storilkin ugovor zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora kot neutemeljen.

Proti takšni odločitvi se pritožuje storilka, ki v pritožbi vztraja pri ugovornih navedbah, da je prekršek bil storjen 11. 12. 2005 in je potekel relativni oz. absolutni zastaralni rok in se sankcije ne smejo začeti izvrševati, zaradi česar predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče storilki s sklepom z dne 2. 4. 2009 določilo uklonilni zapor, ker ni plačala globe v višini 125,19 EUR, ki ji je bila izrečena z odločbo o prekršku P. p. p. C. z dne 31. 3. 2006, ki je postala pravnomočna 20. 11. 2008 in izvršljiva 8. 12. 2008. V ugovoru zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora pa je storilka navajala, da je prišlo do relativnega zastaranja, saj je prekršek bil storjen 11. 12. 2005, odločba o prekršku pa je postala pravnomočna 20. 11. 2008, da je sodišče odločalo brez njene prisotnosti in ji odvzelo možnost in pravico do zagovora. Ker so se storilkine ugovorne navedbe v celoti nanašale na odgovornost za storjeni prekršek in kršitve v postopku o prekršku, ki je bil zaključen s pravnomočno in izvršljivo odločbo o prekršku, na katero je sodišče vezano, in ker storilka v ugovoru ni zatrjevala niti da je globo plačala, niti da odločba o prekršku ni pravnomočna in izvršljiva, prav tako pa ni navajala okoliščin, ki bi kazale na to, da določitev uklonilnega zapora ne bi bila v skladu z njegovim namenom, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je na podlagi IX. odst. 202b. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) zavrnilo storilkin ugovor kot neutemeljen.

Pritožbene navedbe, da se sankcije ne bi smele več izvrševati, ker je prekršek bil storjen 11. 12. 2005, so neutemeljene, saj 44. čl. ZP-1 določa, da se izrečene sankcije za prekršek se ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu sankcije ne morejo izvrševati in da zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije, po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Datum storitve prekrška za tek zastaranja izvršitve ni pomemben, temveč je odločilen datum pravnomočnosti odločbe, s katero je bila izrečena sankcija. Odločba o prekršku, ki je v predmetni zadevi podlaga za določitev uklonilnega zapora, je po zgoraj navedenih in pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča postala pravnomočna 20. 11. 2008, tako da tudi do dneva izdaje tega sklepa ni prišlo do zastaranja izvršitve sankcije.

Ker je glede na navedeno storilkina pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa v skladu s 159. čl. ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Ker storilka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopenjsko sodišče (III. odst. 34. čl. Zakona o sodnih taksah – ZST-1).