VSC sklep Cp 909/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami krijeta stroške tega pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zoper takšno odločitev sta se pravočasno pritožili tožeči stranki. Uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da se predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti stroškovno ugodi, toženi strani pa naloži v povrnitev pritožbene stroške. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po stališču pritožbe je prvo sodišče bistveno kršilo določbe postopka iz razloga, ker obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Prvo sodišče naj bi tako v obrazložitvi le delno povzelo tožbeni zahtevek, in sicer le v delu, da tožeči stranki zahtevata prepoved košnje, ne pa tudi v delu, ko zahtevata prepoved kakršnihkoli drugih posegov ker postopkovno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se v postopku zavarovanja uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), predstavlja le nasprotje o odločilnih dejstvih, pritožba pa izpostavlja, da je zahtevek na prepoved kakršnihkoli drugih posegov odločilno dejstvo iz razloga, ker sta tožeči stranki zahtevali celovito zaščito pred motenjem na spornih nepremičninah, se izkaže, da je predmetni postopkovni očitek po vsebini usmerjen v izpodbijanje materialnopravne pravilnosti odločitve.

Tožeči stranki v pritožbi torej izpostavljata, da s tožbenim zahtevkom zahtevata, da sodišče toženim strankam prepove v bodoče kositi travnik na parc. št. ... in ..., k.o. M. D. ali kakorkoli drugače posegati v posest tožečih strank na teh nepremičninah. Trdita, da tožbeni zahtevek ne meri le na prepoved košnje, temveč na prepoved vsakršnih posegov na predmetne nepremičnine. Menita, da zato predlog, da se z začasno odredbo tožencem prepove trgati vinsko trto na sporni nepremičnini, predstavlja popolnoma primerno sredstvo zavarovanja nedenarne terjatve tožečih strank.

Pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve so predpisani v 272. členu ZIZ. Materialnopravno izhodišče za presojo utemeljenosti pritožbenih navedb glede zmotnosti zaključka prvostopnega sodišča, da predlagana začasna odredba ni v zvezi s tožbenim zahtevkom, je v prvem odstavku 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). V predmetni zadevi sta namreč tožeči stranki vložili tožbo zaradi motenja posesti. V motenjski pravdi daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posest je dejanska oblast nad stvarjo (24. člen SPZ). Iz tožbenih navedb sicer res izhaja, da nepremičnini, vpisani pod parc. št. ... in ... k.o. M. D. v naravi predstavljata travnik in vinograd, ter da sta tožeči stranki imeli zadnjo posest nad celotno nepremičnino, torej da sta imeli dejansko oblast nad vinogradom in travnikom. S tožbenim zahtevkom tudi res zahtevata, da se „toženim strankam prepoveduje v bodoče kositi travnik na parc. št. ... in ... k.o. M. D. ali kakorkoli drugače posegati v posest tožečih strank na parc. št. ... in ... ...“. Vendar tožeči stranki v tožbi trdita, da je bila motena le njuna dejanska oblast nad travnikom. Zato lahko sodišče, upoštevaje trditveno podlago tožbe, na katero je vezano, daje varstvo le glede posesti travnika, glede katerega tožeči stranki zatrjujeta zadnjo posest in motenje.

Ker tožeči stranki predloga za izdajo začasne odredbe nista oprli na trditveno podlago tožbe, se izkaže, da predlagano zavarovanje s prepovedjo trganja vinske trte ne meri na terjatev, s katero tožeči stranki zahtevata varovanje posesti travnika. Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je predlog za začasno odredbo zavrnilo.

Razlogi, s katerimi se sklep izpodbija, ter razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče ob preizkušanju sklepa paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), tako niso podani. Zato je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. in 353. členom ZPP).

Stroške, kateri so nastali s pritožbo, morata tožeči stranki trpeti sami, saj s pritožbo nista uspeli (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).