VSRS Sodba IV Ips 118/2010

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 2159/2009-2407 z dne 21. 8. 2009 v zvezi z odločbo Mestnega redarstva Mestne občine Ljubljana z dne 12. 8. 2008 spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

A.

1Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je storilcu zaradi prekrška po sedmem odstavku 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) z odločbo z dne 12. 8. 2008 izreklo globo 40 EUR in naložilo v plačilo povprečnino 45 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 2159/2009-2407 z dne 21. 8. 2009 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso.

2Zoper odločbo prekrškovnega organa in sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve tretjega v zvezi s prvim odstavkom 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo in odločbo prekrškovnega organa spremeni tako, da postopek o prekršku zaradi absolutnega zastaranja ustavi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu, ki se z zahtevo strinja.

B.

4Vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti ob smiselni uporabi določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V skladu s 420. členom tega zakona je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

5V skladu s prvim odstavkom 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje). Postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje). Ustavno sodišče je v odločbi Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 zavzelo stališče glede absolutnega zastaranja pregona zaradi prekrška, v kateri je odločilo, da ne zadošča, da organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino, kar pomeni, da mora biti odločba pred potekom zastaralnega roka vsaj odpravljena na njegov naslov. Enako stališče je Ustavno sodišče z odločbo Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009 sprejelo tudi za kazenski postopek.

6Iz podatkov spisa izhaja, da je prekrškovni organ storilcu izdal plačilni nalog za prekršek, storjen dne 6. 9. 2005, zoper plačilni nalog je storilec vložil ugovor. Prekrškovni organ je storilca z odločbo z dne 12. 8. 2008 spoznal za odgovornega prekrška po sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1, zoper to odločbo pa je storilec vložil pravočasno zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 2159/2009-2407 z dne 21. 8. 2009 zavrnilo kot neutemeljeno. Prekrškovni organ je sodbo sodišča prve stopnje prejel 27.8.2009, na storilčev naslov pa jo je skupaj s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse poslal šele 23. 11. 2009, kot izhaja iz datuma odprave pošiljke. Glede na to, da je štiriletni absolutni zastaralni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZP-1 potekel dne 6. 9. 2009, ter da je bila sodba, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo na storilčev naslov odpravljena šele 23. 11. 2009, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pregon za prekršek absolutno zastaral.

7Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v zvezi z odločbo prekrškovnega organa spremenilo tako, da se postopek o prekršku ustavi.