VSM Sodba III Kp 52180/2019

I. Pritožba zagovornice obdolženega Z.T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega Z.T. se oprosti plačila stroškov kazenskega postopka in sicer sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice V.H. pa bremenijo proračun.

1Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje obdolženega Z.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, ter stransko denarno kazen 50 dnevnih zneskov, kar ob upoštevanju dnevnega zneska v višini 22,33 EUR znaša 1.116,50 EUR denarne kazni, ki jo je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če denarna kazen v danem roku ne bo plačana in se ta ne bo dala niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Na podlagi člena 48.a KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolženemu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države za dobo enega leta. Trajanje izgona tujca iz države se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas trajanja te stranske kazni. Na podlagi 73. člena KZ-1 je sodišče obdolženemu odvzelo zasežene predmete ter na podlagi 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti to je od dne 30. 10. 2019 od 07.10 ure dalje. Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornice obdolženega V.H. pa po členu 97 ZKP, bremeni proračun.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega Z.T. zoper odločbo o kazenski sankciji in sicer zoper izrečeno zaporno kazen in stransko denarno kazen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženemu izrečeno zaporno kazen in stransko denarno kazen zniža.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni za obdolžencu očitano kaznivo dejanje, ki je določena v zakonu upoštevalo pravilno vse okoliščine, tako olajševalne, kot tudi obteževalne, ki vplivajo na odmero kazni (člen 49 KZ-1). Tako je obdolžencu kot olajševalno upoštevalo, da je krivdo za kaznivo dejanje priznal, njegovo slabo finančno stanje, ko je brez dohodkov in premoženja ter je dolžan skrbeti za nedoletnega otroka. Kot obteževalne okoliščine pa je pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja, ki se kaže v samem načinu storitve kaznivega dejanja, ko je obdolženi prevažal šest tujih državljanov in sicer dva v prtljažniku osebnega vozila, kar kaže na nevarnost samega dejanja, pri čemer pa je obdolženi izkoristil življenjsko stisko tujcev in sicer ilegalnih prebežnikov, ki zaradi iskanja boljšega življenja plačajo visoke zneske, kar kaže na to, da teža obravnavanega kaznivega dejanja odstopa od povprečnega kaznivega dejanja te vrste. Iz navedenih razlogov je zato sodišče prve stopnje dejstva, ki so znaki oziroma kvalifikatorni znaki smelo upoštevati tudi kot obteževalno okoliščino, ki vpliva na težo kaznivega dejanja. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z odločbo o kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Zato so vsi pomisleki pritožnice v tej smeri brez teže in ne narekujejo spremembe izrečene zaporne kazni obdolžencu v korist, saj je potrebno okoliščine vsakega posameznega kaznivega dejanja posebej oceniti, tudi če gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, saj sodišče prve stopnje s svojo oceno teže kaznivega dejanja in ostalih okoliščin ni ravnalo nepravilno, povsem ustrezno težo pa je dalo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam. Ker je obdolženi sam povedal, da je bil predkaznovan zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče, sodišče prve stopnje ni moglo šteti, da je obdolženi nekaznovan, za kar se v pritožbi zavzema zagovornica, ni mu pa štelo kot obteževalno njegovo predkaznovanost in je s tem torej ravnalo obdolžencu v korist. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč izrečena zaporna kazen za obravnavano kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu zagrožena kazen zapora od enega do osmih let in denarna kazen, prej prenizka kot previsoka, saj je odmerjena na spodnji meji. Sodišče prve stopnje namreč ni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj ni izreklo kazni zunaj meja, ki so predpisane za obravnavano kaznivo dejanje. Prav izrečena zaporna kazen bo po oceni pritožbenega sodišča tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer tudi ni prezreti, da so v zadnjem času navedena kazniva dejanja v porastu, kar obravnavanemu kaznivemu dejanju daje še dodatno težo in samo potrjuje, da je prav izrečena zaporna kazen pravilna in pravična.

5Uspešna pa tudi ne more biti zagovornica, ki graja višino odmerjene denarne kazni. Sodišče prve stopnje je glede na razpoložljive podatke obdolženemu izreklo tudi povsem primerno stransko denarno kazen, ki nikakor ni previsoka, kot to trdi zagovornica, saj je izrek stranske denarne kazni za obravnavano kaznivo dejanje po zakonu obvezen. Po oceni pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje na podlagi člena 47 KZ-1 obdolženemu izreklo 50 dnevnih zneskov, kar ob upoštevanju višine dnevnega zneska, 1 dnevni znesek je 22,33 EUR, znaša 1.116,50 EUR, kar je sodišče prve stopnje tudi izreklo kot stransko denarno kazen v skladu s členom 47 KZ-1. Zagovornica tudi meni, da je izrečena denarna kazen previsoka, ker je sodišče prve stopnje pri njenem izreku izhajalo iz višine minimalne plače v Republiki Sloveniji, pri tem pa ni upoštevalo višine minimalne plače v Republiki Severni Makedoniji, kjer je ta trikrat nižja, vendar ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je namreč izreklo denarno kazen v skladu s predpisi in pogoji, ki veljajo v Republiki Sloveniji in v skladu s členom 47 KZ-1.

6Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe, skladno z določilom člena 383/I ZKP, ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi zagovornice obdolženega Z.T. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

7Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 95/IV ZKP, 98/I ZKP in 97 ZKP, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo socialne in premoženjske razmere obdolženca.