UPRS Sodba I U 2829/2017-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) ugotovila, da je tožnik iz naslova obračunanih dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja v obdobju od 1. 6. 2015 do 31. 12. 2015 obračunal in plačal premalo dajatev in sicer: 1. akontacijo dohodnine od dohodka za obdobje od 1. 6. 2015 do 31. 12. 2015 v višini 10.184,06 EUR; 2. prispevek za pokojninsko zavarovanje za invalidnost in smrt od bruto zneska po stopnji 8,85 % v višini 5.840,36 EUR; 3. prispevke iz bruto PIZ po stopnji 15,5 % v višini 3.140,90 EUR. Ugotovljeno je, da je tožnik v postopku davčnega inšpiciranja sam obračunal in obračune oddal na predpisanih obrazcih (REK-2) ter 28. 10. 2016 plačal pod točko I.1 do I.3 izreka te odločbe ugotovljene obveznosti iz naslova davkov in prispevkov na predpisane račune (I. točka izreka). Tožniku se od dajatev iz naslova obračunanih dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 iz točke I izreka te odločbe naloži: 1. plačilo obresti od dodatno obračunane akontacije dohodnine od dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja v znesku 15,44 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dne 28. 10. 2016; plačilo obresti od prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 13,93 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do 28. 10. 2016 (II. točka izreka). Iz III. točke izreka pa izhaja, da mora tožnik obveznosti iz točke II te odločbe v skupnem znesku 29,37 EUR plačati v roku 30 dni od vročitve te odločbe. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Iz IV. in V. točke izreka pa izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 9. 11. 2016, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je davčni organ odgovoril v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je družba, katere dejavnost je odkup in predelava odpadnih surovin. Odpadni material odkupuje od pravnih in fizičnih oseb, od katerih imajo nekatere registrirano dejavnost in od fizičnih oseb, ki nimajo registrirane dejavnosti in sicer jeklo, baker, medenino, aluminij, papir, akumulatorji, svinec, itd. Tožnik je do 1. 6. 2015 obravnaval odkup odpadnih surovin od fizičnih oseb zgolj po 38. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in v ta namen obračunaval davke in prispevke ter o vsakokratnih odkupih poročal davčnemu organu z oddajo obrazca REK-2. S 1. 6. 2015 je tožnik s spremembo svoje interne poslovne politike omogočil fizičnim osebam prodajo odpadnega materiala kot lastno premično premoženje, ki je oproščeno plačila dohodnine. Vsak prodajalec (fizična oseba) lastnega premičnega premoženja je po 1. 6. 2015 na blagajniškem prejemku podpisal posebno izjavo, v kateri se jasno izreče, da prodaja lastno premoženje, ki je nastalo v okviru njegovega gospodinjstva in v kateri je opozorjen na odgovornost ob neresničnosti izjave. Tožnik je s pisnim obvestilom, ki je bilo vidno na vseh odjemnih mestih oziroma poslovnih enotah, seznanil fizične osebe, da kolikor prodajajo lastne gospodinjske odpadke, se dohodnina ne obračuna. To navodilo naj bi veljalo od 1. 6. 2015 dalje. Do tega datuma tožnik nima evidentiranega nobenega primera prodaje lastnih gospodinjskih odpadkov, kljub temu, da se zakon v tem obdobju ni v ničemer spremenil. Po tem pisnem obvestilu so se nenadoma pojavile številne fizične osebe, ki so s podpisom izjave potrdile, da gre pri njihovi prodaji odpadnega materiala za lastne gospodinjske odpadke. Tožnik pa ni storil ničesar, da bi preverjal resničnost danih izjav. Veliko fizičnih oseb, ki so večkrat na mesec ali celo večkrat na teden vse do 1. 6. 2015 prodajale odpadne surovine kot zbrani odpadni material, ki je bil ob izplačilu tožnika obravnavan in obdavčen kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, so po 1. 6. 2015 z izjavo (ki so jo fizične osebe podpisale tožniku), opredelile prodajo odpadnih surovin kot lastne odpadke, ki po ZDoh-2 ne zapadejo obdavčitvi.

3Glede na veliko število fizičnih oseb in veliko količino odkupov odpadnih surovin je davčni organ izločil tiste odkupe fizičnih oseb, ki so opravljeni v majhnih vrednostih ter pri katerih odkupi niso nastajali pogosteje, za ostale pa določil nekaj izločevalnih kriterijev, ki so omogočili izbor spornih primerov. Z izločitvenimi postopki je davčni organ prišel do obravnavanja 25 fizičnih oseb, ki izstopajo od ostalih prodajalcev, glede katerih je ugotovil, da prodaja odpadnih surovin ni bila iz njihovega gospodinjstva. V tabeli na strani 8 do 9 obrazložitve izpodbijane odločbe je v stolpcu „skupni znesek“ v prvi vrsti prikazan znesek skupne prodaje odpadnih surovin od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2015, pod njim pa znesek prodaje odpadkov lastnega gospodinjstva. Na podlagi analitičnih podatkov v tabelah (na straneh 8 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe) je davčni organ ugotovil, da glede na pogostost prodaje, vrste materiala in količin, navedeni odpadki ne morejo biti predmet odpadkov lastnega gospodinjstva fizične osebe, ki jih je prodajala, temveč ta material izvira iz zbiranja odpadnega materiala s strani posamezne fizične osebe zaradi njegove nadaljnje prodaje. Tožnik je zgolj na podlagi podpisane izjave fizičnih oseb na blagajniškem prejemku kot izplačevalec dohodka obračunal in izplačeval dohodek fizičnim osebam in upošteval določilo 1. točke 32. člena ZDoh-2, po kateri so ti dohodki oproščeni plačila dohodnine.

4Pri omenjenih 25 fizičnih osebah je davčni organ zaključil, da njihove prodaje ne predstavljajo prodaje lastnih odpadkov iz gospodinjstev, ki so po 32. členu ZDoh-2 oproščene plačila dohodnine. Pri navedenih prodajah gre po ugotovitvi davčnega organa za dohodke, dosežene s prodajo zbranega odpadnega materiala fizičnih oseb, ki se davčno obravnavajo kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja na podlagi prvega odstavka 38. člena ZDoh-2. Zato je za omenjenih 25 oseb izdelal izračune prispevkov in davčnega odtegljaja, ki so prikazani v dveh tabelah (tabeli na straneh 12 do 28 obrazložitve izpodbijane odločbe), od katerih so v prvi tabeli navedene fizične osebe, ki niso zavarovane iz drugega naslova (18. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-2) in v drugi tabeli fizične osebe, ki so zavarovane na drugi podlagi (20. člen ZPIZ-2). Dohodke navedenih 25 fizičnih oseb, glede katerih je davčni organ ugotovil, da pri njih ne gre za prodajo odpadnega materiala iz lastnega gospodinjstva, je na podlagi 10. točke 127. člena ZDoh-2 obdavčil kot dohodke iz drugega pogodbenega razmerja, od katerih je obračunal dodatno obveznost davčnega odtegljaja in na podlagi 18. in 20. člena ZPIZ-2 prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skupni višini 19.165,32 EUR. Davčni organ pripombam tožnika, da naj bi šlo pri navedenih prodajah za odpadke fizičnih oseb iz njihovega gospodinjstva, zaradi česar bi morale biti oproščene obračunavanja davčnega odtegljaja in prispevkov, ni sledil in jih zavrača.

5Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločitev je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ.

6Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb upravnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik kot sporno izpostavlja vprašanje kdaj se odkup odpadnih surovin tožnika od fizičnih oseb obravnava po 32. členu, kdaj pa po 38. členu ZDoh-2. Tovrstni odkup od fizičnih oseb je tožnik do 1. 6. 2015 obravnaval po določbi 38. člena ZDoh-2 kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja. Zato je kot davčni zavezanec od teh dohodkov obračunaval davke in prispevke ter redno poročal davčnemu organu z oddajo obrazca REK-2. S 1. 6. 2015 je tožnik fizičnim osebam omogočil prodajo odpadnega materiala tudi po določbi 32. člena ZDoh-2, ki določa, da se od dobička od kapitala, pridobljenega s prodajo odsvojitve premičnin, dohodnina ne plača. Posledično izplačevalcu dohodka, v konkretnem primeru tožniku, ni treba obračunati in odtegniti dajatev in prispevkov. V ta namen je tožnik fizičnim osebam, ki so odpadni material prodajale kot svoje lastno premično premoženje, predložil izjavo, s podpisom katere so fizične osebe potrdile, da prodajajo premično premoženje iz svojega lastnega gospodinjstva. Tožnik je fizične osebe hkrati opozoril na posledice neresničnih izjav. Vsak posameznik se je sam izrekel o tem, ali odpadni material tožniku prodaja skladno z 38. členom ZDoh-2 (torej kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja), ali skladno z 32. členom ZDoh-2 (kot lastno premičnino). Zato je tožnik odkup odpadnega materiala od 1. 6. 2015 obravnaval po obeh navedenih določbah ZDoh-2. Zaradi večjega števila odkupov je davčni organ pri tožniku samovoljno določil „izločevalne kriterije“, po katerih je ostalo še 26 oseb (ena oseba je vmes umrla), ki naj bi imele po 1. 6. 2015 evidentirano pogosto prodajo odpadnega materiala kot lastnih odpadkov, ki je bila davčno obravnavana skladno z določbo 32. člena ZDoh-2, po stališču davčnega organa pa bi morala biti davčno obravnavana po določbi 38. člena ZDoh-2.

7Tožnik meni, da davčni organ ni pravilno uporabil zakona, to je določb 32. in 38. člena ZDoh-2. Že v postopku je pojasnil, da se ne strinja s stališčem davčnega organa in opozoril, da gre v vseh primerih, bodisi, da je fizična oseba prodala svoj lastni odpadek iz gospodinjstva, bodisi, da je odpadek zbrala iz več drugih gospodinjstev, za odplačni pravni posel odsvojitve premičnin in ne za kakršnokoli obliko storitve oziroma opravljanja dejavnosti. ZDoh-2 ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče spremeniti naravo pravnega posla, izrecno določenega v 32. členu ZDoh-2, iz prodaje premičnin v opravljanje storitev, ki jo določa 38. člen ZDoh-2. Konverzijo pravnega posla iz „prodaje“ v „opravljanje storitev“ za obravnavanih 25 oseb je davčni organ opravil samovoljno, brez zakonske podlage. Davčni organ v razmejitvi med davčno obravnavo po določbi 32. in 38. člena ZDoh-2 uvaja nov kriterij in sicer kriterij izvora odpadnih surovin oziroma načina pridobitve lastninske pravice na premičninah, ki so predmet odsvojitve. Tožnik je iz previdnosti od vsake posamezne fizične osebe pridobil izjavo o načinu pridobitve odpadnih surovin. Fizične osebe je prav tako opozoril na posledice danih neresničnih izjav. Tovrstni odkupi so bili s strani tožnika obravnavani po določbi 32. člena ZDoh-2 na podlagi danih izjav fizičnih oseb. Tožnik poudarja, da več od tega, da je od vsake fizične osebe pridobil omenjene izjave, ni mogel storiti in nima na voljo nobenih ukrepov ali mehanizmov za preverjanje načina pridobitve odpadnega materiala s strani fizičnih oseb.

8Tožnik meni, da gre v razmerju med tožnikom kot davčnim zavezancem in fizičnimi osebami, ki tožniku odpadni material prodajo, za nakupno/prodajno razmerje, ne pa za naročilo ali plačilo storitve zbiranja odpadnega materiala, kot to napačno interpretira davčni organ. Sklicuje se tudi na Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki definira pojem stvari oziroma premičnine kot samostojen telesni predmet, pri čemer se skladno z 11. členom SPZ domneva, da je lastnik posestnik premičnine. Povsem samovoljna je odločitev davčnega organa tudi v delu, v katerem je kot mejni znesek za davčno obravnavo po določbi 32. člena oziroma 38. člena ZDoh-2 določil znesek 300,00 EUR. Ta odločitev ni obrazložena, s čimer je davčni organ bistveno kršil pravila upravnega postopka. Zmotno je namreč stališče davčnega organa, da naj bi imel pri tem diskrecijsko pravico skladno z določbo 4. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni organ bi se na diskrecijsko pravico lahko skliceval zgolj, če bi mu ZDoh-2 kot materialni zakon za določitev razmejitvenih kriterijev „po prostem preudarku“ dal pooblastilo, vendar pa tega pooblastila niti 32. člen niti 38. člen ZDoh-2 ne vsebujeta. Zato oba davčna organa materialnega predpisa nista pravilno uporabila.

9Tožnik prav tako očita kršitev pravil upravnega postopka glede obrazloženosti izpodbijane odločbe. Davčnima organoma očita, da nista izpolnila kriterija, ki ga za obrazloženost odločbe predpisuje določba 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pomeni, da izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločitev namreč ne vsebuje obrazložitve glede bistvenih vprašanj, zaradi česar tožnik opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS in na določbo 22. člena Ustave RS, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi. Zato meni, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka in kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Navaja tudi, da v postopku ni bil izveden dokazni postopek. V davčnem postopku je dokazno breme na davčnem organu (drugi odstavek 76. člena ZDavP-2), zavezanec za davek pa je dolžan predlagati dokaze, ki naj potrdijo njegove trditve (prvi odstavek 76. člena ZDavP-2). Tožnik je za svoje trditve o tem, da je bila davčna obravnava v skladu z 32. členom ZDoh-2 pravilna, predložil listinske dokaze (pisne izjave fizičnih oseb), nasprotno pa davčni organ ni predložil nobenega dokaza, ki bi izkazoval izvor premičnega premoženja posameznih fizičnih oseb. Pri tem pa tožnik meni, da glede na jasnost določb 32. in 38. člena ZDoh-2 izvor premičnin niti ni relevanten. Tožnik opozarja še na načelo materialne resnice, ki zavezuje davčni organ (5. člen ZDavP-2). Zato postopanje davčnega organa v obravnavani zadevi ni bilo v skladu z načelom zakonitosti, kaj šele v skladu z načelom sorazmernosti. Predlaga, da sodišče v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijano odločitev odpravi in da se davčni inšpekcijski nadzor, ki je bil v navedeni zadevi uveden zoper tožnika, v celoti ustavi. Podredno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek organu prve stopnje. V obeh primerih pa predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11Tožba ni utemeljena.

12V obravnavi zadevi je z izpodbijano odločbo ugotovljeno, da je tožnik iz naslova obračunanih dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja v obdobju od 1. 6. 2015 do 31. 12. 2015 obračunal in plačal premalo dajatev in sicer akontacije dohodnine od dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja v višini 10.184,06 EUR, prispevka za pokojninsko zavarovanje za invalidnost in smrt v višini 5.840,36 EUR in prispevkov iz bruto PIZ v višini 3.140,90 EUR.

13Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi tako prvostopenjskega organa kot drugostopenjskega organa, zato jih sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

14V obravnavani zadevi je sporno ravnanje davčnega organa, ki je odkup odpadnih surovin, ki jih je tožnik odkupoval od fizičnih oseb, davčno obravnaval po 38. členu ZDoh-2, to je kot dohodke iz drugega pogodbenega razmerja. V postopku je namreč davčni organ ugotovil, da je tožnik v obravnavanem obdobju od posameznih fizičnih oseb pridobil take količine odpadnih surovin, da je zaključil, da ne gre za odpadne surovine posamezne fizične osebe iz njenega lastnega gospodinjstva (ki niso predmet obdavčitve po 32. členu ZDoh-2), pač pa za odpadne surovine, ki jih je posamezna fizična oseba pridobila z zbiranjem, ki pa so predmet obdavčitve po 38. členu ZDoh-2. Zato je davčni organ navedene dohodke, prejete s prodajo zbranega odpadnega materiala, davčno obravnaval kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, od katerega se plača akontacija dohodnine po stopnji 25 %. Po določbah desetega odstavka 127. člena ZDoh-2 se akontacija dohodnine od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja izračuna in plača od davčne osnove po stopnji 25 %. Izračun akontacije dohodnine se opravi na podlagi davčnega obračuna z davčnim odtegljajem, ki ga je zavezan opraviti plačnik davka, plačnik davka je pravna oseba, ki izplača dohodek. Od dohodka se obračuna in plača prispevek za posebne primere zavarovanja po stopnji 8,85 %, če je prejemnik dohodka zavarovanec po 18. členu ZPIZ, pa se plačata prispevek delojemalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po stopnji 15,5 % in prispevek delodajalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po stopnji 8,85 %.

15Tožnik se z navedeno davčno obravnavo omenjenih odkupov odpadnih surovin ne strinja, saj meni, da ne gre za prodajo, ki bi spadala pod določbo 38. člena ZDoh-2 (dohodek iz drugega pogodbenega razmerja), pač pa meni, da bi se morala obravnavati po 32. členu ZDoh-2 (odsvojitev premičnin, ki je oproščena plačila dohodnine). Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

16Tudi po presoji sodišča v obravnavni zadevi ni mogoče slediti stališču tožnika, da naj bi šlo v obravnavanih primerih prodaje odpadnega materiala s strani fizičnih oseb za odsvojitev premičnin, ki naj bi bile v lasti teh fizičnih oseb. Davčni organ je svoj zaključek v obravnavani zadevi pravilno sprejel na podlagi vseh ugotovitev v postopku in podatkov o posameznih prodajah s strani obravnavanih fizičnih oseb. Navedene podatke je zbral v tabelah, njegove ugotovitve in zaključki so pojasnjeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se z njimi strinja tudi sodišče.

17Po presoji sodišča na drugačno davčno obravnavo obravnavanih primerov prodaje odpadnega materiala ne morejo vplivati izjave fizičnih oseb, ki jih je tožnik pridobil po 1. 6. 2015, s katerim so fizične osebe izjavile, da prodajajo premično premoženje iz svojega lastnega gospodinjstva. Tožnik je s tem navedenim osebam omogočil prodajo odpadnega materiala po 32. členu ZDoh-2 brez plačila dohodnine in prispevkov, čeprav je tožnik davčni zavezanec za plačilo dohodnine in prispevkov. Kljub temu, da so fizične osebe podale navedene izjave in bile opozorjene na posledice neresničnih izjav, pa tudi po presoji sodišča tožnik kot izplačevalec navedenih dohodkov, na katerem je obveznost, da izračuna akontacijo dohodnine in prispevke od navedenih izplačil fizičnim osebam, ni prost svoje obveznosti do plačila navedenih dajatev, v primerih, ko je ugotovljeno, da pri takih izplačilih ne gre za oprostitev plačila dohodnine. V obravnavani zadevi pa je bilo tudi po presoji sodišča nesporno ugotovljeno, da pri obravnavanih fizičnih osebah ni šlo za prodajo odpadnih surovin iz njihovega lastnega gospodinjstva.

18Tožnik, katerega dejavnost je zbiranje odpadnih surovin, je seznanjen z obveznostjo plačila dohodnine oziroma drugih prispevkov, zato pridobivanje izjav s strani fizičnih oseb, glede katerih je očitno, da (že) po količini zbranih odpadkov, niso prodajale odpadkov iz svojega lastnega gospodinjstva, ne more vplivati na tožnikove obveznosti kot izplačevalca. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove stališče, da gre pri obravnavanih odkupih odpadnih surovin za pravne posle prodaje, ki jih davčni organ ne bi smel prekvalificirati v opravljanje storitev. Dejstvo je, da je tožnik pravna oseba, ki se ukvarja z omenjeno dejavnostjo, ki je s tem, ko je po 1. 6. 2015 fizičnim osebam omogočil, da so podale izjave, da prodajajo odpadne surovine iz lastnega gospodinjstva, navedene izjave sprejemal kot resnične, čeprav je šlo za tako nesorazmerno velike količine odpadnih surovin od posameznih fizičnih oseb (npr. A.A. je v obdobju od 1. 6. do 31. 12. 2015 tožniku prodala 26.209,00 kg jekla, bakra, medenine kot lastnih gospodinjskih odpadkov, isto količino odpadnega materiala pa je v istem obdobju prodala tudi kot obdavčljivo), da je očitno, da ni šlo za odpadne surovine iz lastnega gospodinjstva teh fizičnih oseb. Ob takšnih ugotovitvah pa tudi po presoji sodišča ravnanje davčnega organa, ki je v ugotovitvenem postopku in nato pri svojih zaključkih uporabil izločevalne kriterije, ni arbitrarno.

19Na podlagi vseh v postopku ugotovljenih dejstev, ki so natančno argumentirana v obrazložitvi izpodbijane odločbe, sodišče sprejema kot pravilno stališče davčnega organa, da se dohodki, doseženi s prodajo zbranega odpadnega materiala, pridobljenega z aktivnostjo zbiranja, pri čemer ne gre za trajno opravljanje te aktivnosti, obravnava kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2. Slednji v prvem odstavku določa, da dohodek iz drugega pogodbenega razmerja vključuje vsak posamezni dohodek za opravljeno delo ali storitev. Iz tretjega odstavka 38. člena ZDoh-2 pa izhaja, da se za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, ne glede na 35. člen tega zakona, šteje tudi dohodek iz opravljenega dela ali storitve, ki ni dohodek iz dejavnosti ali v zvezi z dejavnostjo. V obravnavani zadevi gre po stališču davčnega organa za tak primer, s tem pa se strinja tudi sodišče.

20Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da v obravnavani zadevi davčni organ kot podlago za obdavčitev in za izpodbijano odločitev ne bi smel uporabiti 38. člen ZDoh-2, saj naj bi šlo po mnenju tožnika pri odkupu surovin od fizičnih oseb za odsvojitev premičnin in zato za oprostitev plačila dohodnine na podlagi 32. člena ZDoh-2. Stališče davčnega organa in pravna podlaga, na katero se sklicuje, izhaja iz rešitev, ki jih je prinesel Zakon o dohodnini (ZDoh-2), ki je začel veljati s 1. 1. 2007. Iz predloga ZDoh-2¹ izhaja, da so v načelu z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, razen tistih, ki so izrecno opredeljeni kot oproščeni plačila dohodnine. Iz predloga navedenega zakona nadalje izhaja, da se za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja šteje tudi dohodek iz posameznega posla, ki se tako ne šteje več za dohodek iz dejavnosti (kot je to določal ZDoh-1). Za dohodek, dosežen z opravljanjem dejavnosti, pa se šteje dohodek, dosežen s samostojnim neodvisnim opravljanjem dejavnosti, ko gre za trajno neodvisno opravljanje ekonomske aktivnosti. Dohodki iz posameznih poslov, ki niso del takšne aktivnosti ali v zvezi s takšno aktivnostjo, pa se obravnavajo kot dohodki iz zaposlitve in sicer kot dohodki iz drugega pogodbenega razmerja.

21Izhajajoč iz zgoraj navedene opredelitve, ki jo je prinesel ZDoh-2, je po presoji sodišča davčni organ v obravnavani zadevi ravnal pravilno, ko je obravnaval dohodek fizičnih oseb, ki so ga prejele od tožnika iz naslova prodaje odpadnih surovin, kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, torej na podlagi 38. člena ZDoh-2. Tožnik, ki je fizičnim osebam izplačal dohodek za dobavo odpadnih surovin, pa je tudi po presoji sodišča zavezan za plačilo davčnega odtegljaja. Izračun akontacije dohodnine se opravi na podlagi davčnega obračuna z davčnim odtegljajem, ki ga je zavezan opraviti plačnik davka, plačnik davka pa je pravna oseba, ki izplača dohodek. Na podlagi 59. člena ZDavP-2 je plačnik davka dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od dohodkov, od katerih se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj. Iz desetega odstavka 127. člena ZDoh-2 pa izhaja, da se akontacija dohodnine od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja izračuna in plača od davčne osnove po stopnji 25 %.

22Iz vseh navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je davčni organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje ter napačno uporabil določila ZDoh-2, ko je pri tožniku ugotovil, da je v obravnavanem obdobju obračunal in plačal premalo dajatev. Po presoji sodišča izpodbijana odločitev ni arbitrarna, prav tako niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da izpodbijana odločitev nima ustrezne obrazložitve. Izpodbijana odločitev je obrazložena tako v dejanskem kot v pravnem pogledu ter vsebuje kriterije, ki jih za obrazloženost odločbe predpisuje 214. člen ZUP, zaradi česar tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Sodišče zato zavrača tožnikove ugovore o kršitvah pravil postopka in ugovore o kršitvah 22. in 25. člena Ustave RS.

23Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Kolikor so tožbeni ogovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ, zavrača tudi sodišče.

24Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka odstavka 63. člena ZUS-1.

25Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Kljub temu, da tožnik zatrjuje, da je sporno tudi dejansko stanje, pa tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave. Relevantni dokazi pa so bili izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1)

26Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Glej poročevalec DZ, Eva: 2006-1611-0019 z dne 14. 9. 2006.