VSL Sklep Cst 56/2020

I. Pritožbi upnice Republika Slovenija se ugodi in se izpodbijani sklep v zvezi s končnim seznamom z dne 4. 12. 2019, ki je sestavni del tega sklepa, pod zap. št. 8 razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba upnice A. d.o.o., Ljubljana, se zavrne in se izpodbijani sklep v zvezi s končnim seznamom z dne 4. 12. 2019, ki je sestavni del tega sklepam, pod zap. št. 15 in 16 potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se o priznanih in prerekanih terjatvah ter o tem, kdo mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja prerekanih terjatev, ločitvenih pravica oziroma izločitvenih pravic odloči tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 4. 12. 2019, ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2Zoper sklep sta se v delu, ki se nanaša na odločitev o napotitvi, pritožili upnici REPUBLIKA SLOVENIJA (v nadaljevanju: RS) in A. d. o. o., obe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožnica RS pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da se na postopek za ugotovitev obstoja oz. neobstoja terjatev in ločitvene pravice napoti upravitelja. Prav tako pritožnica A. d. o. o. pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da se na postopek za ugotovitev obstoja oz. neobstoja terjatev in ločitvene pravice napoti upravitelja oziroma da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Upravitelj na pritožbi ni odgovoril.

4Pritožba upnice RS je utemeljena.

5Pritožba upnice A. d. o. o. ni utemeljena.

K pritožbi upnice RS

6Iz zap. št. 8 končnega seznama z dne 4. 12. 2019, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa izhaja, da je upravitelj v celoti prerekal tako terjatev upnika RS v skupni višini 66.739,88 EUR, kakor tudi prijavljeno ločitveno pravico na nepremičnini ID ... za znesek 1.488,02 EUR, in sicer zato, ker so terjatve prijavljene na osnovi seznama izvršilnih naslovov, ki so bili izdani oz. izdelani po začetku stečajnega postopka, pri čemer je na pravdo za ugotovitev prerekane terjatve in ločitvene pravice napoten upnik.

7Iz prijave terjatve upnice RS (p.d. 229) izhaja, da je upnica RS prijavila terjatve iz naslova neplačanih davčnih obveznosti. Če je prerekana terjatev za plačilo davkov, se uporabljajo posebna pravila, ki izhajajo iz 314. člena ZFPPIPP. Tako se v primeru prerekanja teh terjatev ne uporabljajo 300., 301. in 302. člen ZFPPIPP (drugi odstavek 314. člena ZFPPIPP), temveč mora tisti, ki je prerekal tako terjatev, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev prijaviti svojo udeležbo v postopku, v katerem pristojni državni organ odloča o prerekani terjatvi, in je upravičen v tem postopku opravljati tista procesna dejanja ali vložiti tožbo v upravnem sporu, ki jih je v skladu s pravili tega postopka upravičen opravljati dolžnik (tretji odstavek 314. člena ZFPPIPP). Če tega tisti, ki je prerekal tako terjatev v postavljenem roku ne stori, velja terjatev za priznano (četrti odstavek 314. člena ZFPPIPP). Vendar pa je v petem odstavku 314. člena ZFPPIPP posebej določeno, da ne glede na tretji odstavek tega člena izjava o prerekanju terjatev iz naslova neplačanih davčnih obveznosti nima pravnega učinka in terjatev velja za priznano, če v skladu s pravili postopka, v katerem pristojni državni organ odloča o tej terjatvi, ni več mogoče izpodbijati obstoja te terjatve niti s pravnim sredstvom niti s tožbo v upravnem sporu, ali če je dolžnik kot zavezanec za davek sam izračunal terjatev v obračunu davka.

8Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče ob izdaji izpodbijanega sklepa kakor koli presojalo ali v konkretnem primeru morda obstoji stanje iz petega odstavka 314. člena ZFPPIPP, torej ali je v skladu s pravili postopka, v katerem pristojni državni organ odloča o sporni terjatvi, sploh še mogoče izpodbijati obstoj terjatve s pravnim sredstvom, s tožbo v upravnem sporu, ali če je morda dolžnik sam kot zavezanec za davek izračunal terjatev v obračunu davka. Sodišče prve stopnje je na postopek za ugotovitev obstoja terjatve le napotilo upnika, brez da bi pred tem ugotovilo dejansko stanje relevantno za odločitev v tem primeru.

9Po presoji pritožbenega sodišča je tako zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sodišča prve stopnje dejansko stanje, pravno pomembno za njegovo odločitev, ostalo nerazjasnjeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnice RS ugodilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje razišče dejansko stanje v zvezi s terjatvijo upnice RS, predvsem v smeri ali je mogoče terjatev upnice še izpodbijati s pravnim sredstvom, tožbo v upravnem sporu ali če je morda dolžnik kot zavezanec za davek sam izračunal terjatev obračunu davka.

K pritožbi upnice A. d. o. o.

10Iz zap. št. 15 in 16 končnega seznama z dne 4. 12. 2019, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa izhaja, da je upravitelj v celoti prerekal pod razveznim pogojem prijavljeno terjatev upnice A. d. o. o. v višini 18.314.769,79 in pod razveznim pogojem prijavljeno terjatev upnice A. d. o. o. v višini 3.114.778,32 EUR, in sicer zato, ker upnica (zaradi sklenitve sodne poravnave in odstopa dve leti pred stečajem) nima več zahtevkov do stečajnega dolžnika in ker ni upoštevala vrednosti nepremičnin, ki jih je dobila nazaj v posest. Na pravdo za ugotovitev prerekane terjatve je napotena upnica.

11V pritožbi upnica A. d. o. o. trdi, da ima zoper stečajnega dolžnika terjatev, ki temelji na izvršilnem naslovu, zato bi moral biti na pot pravde v skladu z določbo 302. člena ZFPPIPP napoten upravitelj, ki je terjatev prerekal.

12Tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve mora vložiti upnik, katerega terjatev je prerekana (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP). V kolikor temelji prerekana terjatev na izvršilnem naslovu, mora tožbo za ugotovitev obstoja take prerekane terjatve vložiti tisti, ki je terjatev prerekal (prvi in drugi odstavek 302. člena ZFPPIPP).

13Terjatve, ki so predmet spora, temeljijo na dveh pogodbah o finančnem lizignu. Odgovornost stečajnega dolžnika za plačilo teh terjatev temelji na solidarnem poroštvu, saj se je stečajni dolžnik (oziroma njegovi pravni predniki) za plačilo teh terjatev zavezal kot porok in plačnik poleg glavnega dolžnika (oziroma njegovih pravnih prednikov) po teh pogodbah. Kot navaja pritožnica v pritožbi, je izposlovala izvršilni naslov (sodno poravnavo) le v razmerju do glavnega dolžnika, ne pa tudi v razmerju do stečajnega dolžnika. Prav glede na subjektivne meje pravnomočnosti, na katere se sklicuje pritožba, pritožnica ne razpolaga z izvršilnim naslovom zoper stečajnega dolžnika. Subjektivne meje pravnomočnosti opredeljujejo krog oseb, ki jih veže učinek pravnomočne sodbe in temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje le med strankama (res iudicata facit ius inter partes). Le stranki postopka sta tisti, ki sta vezani na pravnomočno sodbo, pri čemer ima med strankama sklenjena sodna poravnava enak učinek (res transacta). Razvoj ureditve sodnega varstva civilnopravnih pravic je pokazal, da so nujni primeri, ko pravnomočnost učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes ali tudi erga omnes), vendar v tem primeru ne gre za tak primer. Ko solidarni porok dolguje poleg glavnega dolžnika, odgovarjata upniku za plačilo terjatve na različnih pravnih temeljih, zato sodna poravnava, ki jo je upnik sklenil z glavnim dolžnikom, ne more imeti učinka pravnomočno rešene stvari tudi za solidarnega poroka. Slednje je tudi posledica ustavno priznane pravice do izjave, saj bi bil sicer pravni položaj stečajnega dolžnika, ki pri sklepanju sodne poravnave ni sodeloval, prizadet v njegovih ustavno priznanih pravicah. Zato sodna poravnava sklenjena med upnikom in glavnim dolžnikom v konkretnem primeru ne more imeti pravnega učinka tudi za stečajnega dolžnika, kar skuša s pritožbo uveljaviti upnica.

14Terjatev upnice A. d. o. o. do stečajnega dolžnika ne temelji na izvršilnem naslovu, zato je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki je na vložitev tožbe napotila upnika, pravilna in v skladu z določbo prvega odstavka 300. člena ZFPPIPP. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo upnice A. d. o. o. kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v zvezi s končnim seznamom z dne 4. 12. 2019, ki je sestavni del tega sklepam, pod zap. št. 15 in 16 potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).