VSM Sodba I Cp 16/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi pod točko II izreka spremeni tako, da se znesek 1.239,42 EUR nadomesti z zneskom 1.166,22 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta nastale jima stroške v tem pritožbenem postopku.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v 8 dneh plačati tožnici 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2017 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna v 8 dneh po vročitvi sodbe tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.239,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Zoper takšno sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je tožnica s tožbo vtoževala plačilo odškodnine v višini 2.800,00 EUR, s tretjo pripravljalno vlogo pa je vtoževani znesek skrčila na 1.900,00 EUR. Ker je toženec nasprotoval delnemu umiku tožbe, se je tožnica delno odpovedala tožbenemu zahtevku v višini 900,00 EUR. Sodba prvostopenjskega sodišča pa se nanaša zgolj na tožbeni zahtevek v višini 1.900,00 EUR in iz nobenega dela sodbe ne izhaja, da se je delu tožbenega zahtevka v višini 900,00 EUR odpovedala. Ta del tožbenega zahtevka bi prvostopenjsko sodišče moralo zavrniti, pa je zavrnilo zgolj aktualni del tožbenega zahtevka v višini 1.900,00 EUR. Zaradi navedenega ima prvostopenjska sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, obrazložitev sodbe pa zaradi izostanka vsega navedenega nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnica prav tako navaja, da je v postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke navedel, da sicer vidnih poškodb pri tožnici ni bilo opaziti, ker običajno pri udarninah na mehke dele telesa, kjer delujejo tope sile, te ne zapustijo nobenih vidnih znakov. Je pa izvedenec ugotovil, da je tožnica trpela lahke fizične bolečine 4 dni, sodišče prve stopnje pa je povsem mimo ugotovitev izvedenca zaključilo, da v obravnavanem dogodku ni dobila telesnih poškodb. Do ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da je tožnica zaradi posledic škodnega dogodka 4 dni trpela telesne bolečine, se izpodbijana sodba ne opredeli, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Tako meni, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo toženčevemu zagovorniku za vsak prihod na obravnavni narok priznati po 20 točk za odsotnost iz pisarne. Po mnenju tožnice je pooblaščenec toženca za prihod na sodišče iz pisarne potreboval zgolj cca 3 minute peš hoje, glede na razlago upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije, z dne 6. 5. 2008, četrtega odstavka 7. člena Odvetniške tarife iz leta 2003, pa odvetnik ni upravičen do nagrade za odsotnost iz pisarne v času potovanja, če iz prostorov pisarne do sodne stavbe porabi 5 do 10 minut peš hoje. Tožnica prav tako uveljavlja, da prvostopenjsko sodišče tožniku ne bi smelo priznati stroškov za obrazloženo tretjo pripravljalno vlogo, z dne 5. 11. 2019, ker ni bila potrebna.

Tožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Toženec je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožnica s tožbo od toženca zahtevala odškodnino za nastalo ji nepremoženjsko škodo kot posledico poškodbe in razžalitve v pretepu dne 31. 5. 2017 v Č., v katerem je bil udeležen toženec. Tožnico, ki je prišla do sodelujočih, z željo razrešiti pretep, je toženec z nogo brcnil v levo roko, pri čemer je utrpela poškodbo levega palca in nadlahti leve roke, zaradi dejanja ob prisotnosti javnosti pa je trpela tudi duševne bolečine zaradi razžalitve.

6Tožnica je najprej s tožbo zahtevala za celotno nastalo ji nepremoženjsko škodo v škodnem dogodku od toženca odškodnino v znesku 2.800,00 EUR, nato pa s pripravljalno vlogo, z dne 20. 5. 2019, tožbeni zahtevek modificirala, tako da je zahtevala le še skupno 1.900,00 EUR. V obravnavani zadevi zato gre za spor majhne vrednosti.

7V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopku v sporih majhne vrednosti tako ni dovoljen. Pritožbeno sodišče zato pritožbenih navedb tožnice, s katerimi uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ne bo obravnavalo.

8Res je, kot uveljavlja pritožba, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o delu tožbenega zahtevka v višini 900,00 EUR, kateremu se je tožnica odpovedala, vendar zaradi tega izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv. O delu tožbenega zahtevka, kateremu se je tožnica odpovedala, prvostopenjsko sodišče le ni (še ni) odločilo, kar na pravilnost izreka prvostopenjske sodbe ni vplivalo. Res je tudi, da delna odpoved zahtevku narekuje izdajo sodbe na podlagi odpovedi (prvi odstavek 317. člena ZPP), vendar z odpovedjo zahtevku toženec ustvari tisto, kar je v pravdi njegov cilj - zavrnitev zahtevka z učinkom pravnomočnosti¹.

9Pritožba uveljavlja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do ugotovitev izvedenca, da je tožnica zaradi posledic škodnega dogodka 4 dni trpela telesne bolečine. Ker v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče že obstoja temelja odškodninskega zahtevka ne ugotavlja, navedba izvedenca, da je tožnica lahke fizične bolečine trpela 4 dni, za odločitev v predmetni zadevi ni odločilno dejstvo, zato prvostopenjska sodba razlogov v zvezi s tem utemeljeno ne vsebuje.

10Zaradi vsega zgoraj navedenega v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba prvostopenjskega sodišča namreč zaradi v pritožbi uveljavljanih razlogov nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkušati, njen izrek ni nerazumljiv, vsebuje pa tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo zavrnitev zahtevka v obravnavani zadevi.

11Glede stroškovne odločitve prvostopenjskega sodišča so pritožbene navedbe delno utemeljene.

12V skladu s četrtim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi priglašenega stroškovnika priznalo za odsotnost iz pisarne toženčevemu odvetniku za pot, ki jo je naredil iz pisarne do sodišča in za katero je porabil v eno smer 7 minut časa, trikrat po 20 točk², kar je skladno z že citiranim četrtim odstavkom 6. člena OT, ki priznava 20 točk za vsake začete pol ure odsotnosti iz pisarne v času potovanja.

13Prvostopenjsko sodišče pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno na podlagi priglašenega stroškovnika tožencu priznalo na podlagi 3. točke tar. št. 19 OT za pripravljalno vlogo odvetnika, z dne 15. 11. 2019, nagrado v višini 100 točk oziroma 60,00 EUR. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ne gre za potrebno pripravljalno vlogo, saj bi toženec neprivolitev v delni umik tožbenega zahtevka lahko podal na naroku za glavno obravnavo, ki je bil istega dne. Višino priznanih pravdnih stroškov tožencu je zato potrebno znižati za 100 točk oziroma 60,00 EUR in 22 % DDV za ta znesek, kar vse skupaj znese 73,20 EUR, tako da gredo poslej priznani pravdni stroški tožencu v znesku 1.166,22 EUR.

14Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo le v stroškovni odločitvi in jo ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo tako, da je odmerjene stroške pravdnega postopka, ki jih je tožnica dolžna plačati tožencu, znižalo na 1.166,22 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa, ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožnica je s pritožbo le delno uspela v stroškovni odločitvi, s pritožbo glede glavne stvari pa ni bila uspešna, zato je šteti, da s pritožbo v pretežni meri ni uspela. Svoje pritožbene stroške mora zato kriti sama (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

16Odgovorne navedbe toženca k odločitvi v obravnavani zadevi niso bistveno pripomogle, zato je v tem pritožbenem postopku nastale mu stroške odgovora na pritožbo dolžan kriti sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Glej komentar k 317. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, III. knjiga, A. Galič, stran. 86.
² Za pot na obravnave dne 24. 10. 2017, 19. 2. 2019 in 11. 4. 2019.