VSL Sklep VII Kp 5004/2018

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog, ki je obdolženemu A. A. očital kaznivo dejanje zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka.

2Zoper sklep se je zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil državni tožilec. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji navedb pritožbe in razlogov sklepa pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev pravilna. Dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijanega sklepa, nima vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja niti ne izpolnjuje znakov katerega drugega kaznivega dejanja. S smiselno uporabo 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP je zato podan razlog za zavrženje obtožnega predloga.

5V obtožnem predlogu je treba med drugim navesti tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja (prvi odstavek 434. člena ZKP). Po ustaljeni sodni praksi mora opis kaznivega dejanja obsegati vse prvine posameznega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje zahteva za preiskavo in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obtoženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obtoženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani.

6Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. Sprejeta je tudi razlaga, da v primeru, da opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni nujni in obvezni del opisa, sestavljata abstraktni in konkretni del opisa celoto. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja.

7Inkriminacija prvega odstavka 134.a člena KZ-1 določa troje alternativnih izvršitvenih ravnanj, in sicer ponavljajoče se opazovanje, zasledovanje ali vsiljivo prizadevanje vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev. Obdolžencu se očitajo vsi opisani izvršitveni načini, opis dejanja pa vsebuje tako abstraktni kot konkretni del. Izvršitvena oblika opazovanja je v konkretnem delu napolnjena z navedbo, da obdolženec B. B. „pogosto in kontinuirano opazoval“, zasledovanja s tem, da jo je „stalno zasledoval“, vsiljivo prizadevanje vzpostavitve neposrednega stika in stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev pa z navedbo, da si je obdolženec „proti njeni volji vztrajno prizadeval z njo vzpostaviti stik tako na njenem domačem kot službenem naslovu in na njeni poti od enega do drugega naslova ter stik s pošiljanjem SMS sporočil in sporočil prek spletnega socialnega omrežja Facebook“. Obdolžencu se v zvezi z vsemi izvršitvenimi ravnanji očita, da so bila namenjena izsiljenju srečanja, vzpostavitvi njunega odnosa in njenemu ravnanju v skladu z njegovimi zahtevami.

8Bistvo tega kaznivega dejanja je v zalezovanju, torej v ponavljajočih se ravnanjih, ki pri oškodovancu povzročijo prestrašenost ali ogroženost. Sodišče prve stopnje ima prav, da so v konkretnem delu opisa ponovljeni zgolj abstraktni znaki izvršitvenih ravnanj, saj iz konkretnih navedb opisa ni mogoče izluščiti, kako se kaže „pogosto in kontinuirano“ opazovanje oškodovanke, „stalno“ zasledovanje ali „vztrajno prizadevanje“ vzpostavljanja stika na domačem in službenem naslovu oz. na poti od enega do drugega. Zgolj časovna opredelitev kaznivega dejanja „od dne 13. 7. 2017 do 27. 9. 2017“ tega ne razjasni, saj še vedno ni znano, koliko je bilo teh dogodkov in kako so se manifestirali v realnosti. Brez minimalne sinteze števila in vrste oz. načinov stikov obdolženca z oškodovanko, kot naj bi se bili odvili v realnosti, pa sodišče ne more presoditi, ali gre dejansko za ponavljajoča se opazovanja, zasledovanje ali vsiljivo prizadevanje vzpostavitve stikov, torej za zalezovanje. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je iz vsebine spisa, predvsem oškodovankinih ovadb, jasno razvidno, da naj bi šlo za ustavljanje s kolesom, izrekanje groženj in očitkov v zvezi s postopki pred sodišči oz. na policiji, žaljenje z različnimi izrazi, pa tudi za opravičevanje, vzpodbujanje ohranjanja prijateljstva oz. zveze, ipd. Oškodovanka je vsak dogodek pospremila tudi z natančno opredelitvijo časa in kraja. Enaka ugotovitev velja tudi za navedbo, da je obdolženec oškodovanki pošiljal SMS sporočila in sporočila prek spletnega socialnega omrežja Facebook; brez vsakršne druge okoliščine, ki bi kazala na vsiljevanje komunikacije in/ali njeno ponavljanje, ni mogoča subsumpcija pod katero od oblik izvršitvenih ravnanj iz prvega odstavka 134.a člena KZ-1. Brez vsaj sumarnega povzetka vsebine domnevnih sporočil si namreč sodišče ne more ustvariti niti splošnega vtisa o tem, k čemu naj bi obdolženec nagovarjal oškodovanko. Tega zaključka pa ne spreminja niti nadaljnja navedba iz konkretnega dela opisa dejanja, da je obdolženec to počel kljub temu, da mu je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 510/2017 z dne 28. 8. 2017 izrečena prepoved približevanja.

9Razlog, s katerim je državni tožilec izpodbijal sklep, ni podan, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).