VSM Sklep I Ip 1031/2019-2

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stroškovni zahtevek strank za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi (točka I izreka) in njegov stroškovni zahtevek (točka II izreka).

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje dolžnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napravilo nepravilne zaključke glede ugovornih navedb dolžnika v zvezi z nevročitvijo sklepa o izvršbi. V tej zvezi izpostavlja, da so mu vsa sodna pisanja v izvršilnih postopkih venomer vročena in se ne vračajo sodišču. Nadalje vztraja pri ugovornih navedbah, da upnik v tej izvršilni zadevi ni aktivno legitimiran iz razloga, ker o novem upniku dolžnik (še) ni bil obveščen in mu tako (še) ni dolžan poravnati terjatve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje, upniku pa naloži povrnitev dolžnikov stroškov.

3Upnik v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in se sklicuje na argumente, ki jih je že podal tekom postopka na prvi stopnji. Zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ter zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), je zaključilo, da je sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje v zadevi pravilno uporabilo ustrezne določbe ZIZ, prav tako pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

6V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje sledilo predlogu upnika za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 1004/2016 z dne 13. 9. 2017 in dne 9. 4. 2019 izdalo sklep o izvršbi. V pravočasno vloženem ugovoru je dolžnik ugovarjal nepravilno vročitev oz. nevročitev sklepa o izvršbi, nasprotoval pa je tudi aktivni legitimaciji (novega) upnika, v bistvenem s trditvijo, da ga ne stari, ne novi upnik nista obvestila o prenosu terjatve.

7Kot izhaja iz obrazložitve sedaj izpodbijanega sklepa (o ugovoru), je sodišče prve stopnje prvenstveno zavrnilo ugovorne navedbe dolžnika v zvezi z (ne)vročitvijo sklepa o izvršbi, pri čemer je pojasnilo, da je bil le-ta dolžniku vročen na podlagi fikcije vročitve skladno s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ob tem pa se dolžnik na kršitev pravil o vročanju ne more uspešno sklicevati že iz razloga, ker je sam navedel, da se je z vsebino pisanj seznanil dne 13. 9. 2019. Zavrnilo je tudi njegov ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije, saj je ugotovilo, da je predmetna terjatev na novega upnika prešla na podlagi Pogodbe o oddelitvi in prevzemu, sklenjene v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV z dne 22. 8. 2017, pri čemer je novi upnik skladno z določbo šestega odstavka 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) univerzalni pravni naslednik prenosne družbe (prvotnega upnika).

8Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da dolžnik v pritožbi v pretežnem delu ponavlja ugovorne navedbe, na katere je ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa (predvsem v točkah 6. do vključno 14. obrazložitve). Te razloge v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema in se nanje sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Glede na izrecne pritožbene navedbe pa zgolj še dodaja in izpostavlja naslednje:

9Prvenstveno pritožba ne more uspeti s pritožbenim vztrajanjem glede napak pri vročanju sklepa o izvršbi. Dolžnik pri tem napada predvsem zaključek sodišča prve stopnje o „neuporabnosti predalčnika“, zaradi česar se je sodno pisanje vrnilo sodišču, kar pa v zadevi sploh ni posebej odločilnega pomena. Dejstvo je namreč, da se je dolžnik s sklepom o izvršbi dejansko seznanil, kot sam navaja v ugovoru - v izvršilni pisarni naslovnega sodišča dne 13. 9. 2019, sodišče prve stopnje pa je njegov ugovor v vsakem primeru obravnavalo kot pravočasen in je upoštevalo in vsebinsko odgovorilo na vse njegove ugovorne navedbe.

10Glede dolžnikovega ugovora pomanjkanja aktivne legitimacije (novega) upnika pritožba nadalje neutemeljeno vztraja pri stališču, da do veljavnega prenosa terjatve iz izvršilnega naslova na novega upnika ni moglo priti iz razloga, ker dolžnik o prenosu ni bil obveščen, ne s strani starega, ne s strani novega upnika. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je novi upnik po samem zakonu kot univerzalni pravni naslednik glede predmetne terjatve vstopil v materialnopravni in procesni položaj starega upnika in se za veljaven prenos terjatve ne zahteva obvestilo dolžnika. Ne glede na to pa je jasno, da je (sedaj) dolžnik seznanjen z dejstvom, da je prišlo do prenosa terjatve, pri čemer sploh ni odločilno, od kod to vedenje izvira. Poleg tega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi pri cesiji naznanitev odstopa terjatve dolžniku ni konstitutivni pogoj za prehod pravice odstopnika na prevzemnika, temveč je namenjena zgolj varovanju dolžnikovega položaja v primeru, ko le-ta o prenosu terjatve ni obveščen (vse do trenutka obvestitve lahko namreč dolg veljavno izpolni staremu upniku - prim. 419. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

11Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika materialnopravno pravilno in zakonito zavrnilo.

12Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Dolžnik s pritožbo ni uspel, prav tako je oproščen plačila sodne takse ter mu stroški, katerih povrnitev zahteva, niso nastali. Njegov stroškovni zahtevek je zato zavrniti (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v le-tem ni pripomogel k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ