VSL Sodba II Cp 1995/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

− v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 20.916,77 EUR nadomesti z zneskom 14.641,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od dne 19. 6. 2015 dalje do plačila;

− v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zneska 12.970,98 EUR s pripadki;

− v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 6.210,56 EUR nadomesti z zneskom 4.258,02 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 20.916,77 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka) ter 6.210,56 EUR stroškov postopka (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža dosojeno odškodnino in stroške postopka. Navaja, da je tožnik prispeval k nastanku škode. S tem, ko si ni očistil čevljev, ni poskusil fiksirati lestve in ni poskrbel za varnost in urejenost svojega delovnega mesta, je kršil določila Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Na podlagi delovnih in splošnih življenjskih izkušenj bi se moral zavedati, da neočiščeni čevlji, na katere se prijema žagovina, in nefiksirana lestev predstavljajo možnost, da dela ne bo mogel varno opraviti. Glede na tožnikove dolgoletne delovne izkušnje in opravljen izpit iz varstva pri delu, je s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka najmanj v višini 40 %. Merilo skrbnosti predstavlja skrbnost povprečno ustrezno usposobljenega delavca. Delodajalec je tožniku zagotavljal osebno varovalno opremo in navodila za varno delo. Na nastanek škode je vplivalo tudi tožnikovo neskrbno ravnanje, s katerim se je izpostavil nevarnosti. Tožena stranka meni, da znaša pravična denarna odškodnina za vso utrpelo nematerialno škodo največ 17.000 EUR ob 100 % temelju. Sodišče prve stopnje je stopnjo in trajanje pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin ter strahu pravilno ugotovilo, vendar jih je previsoko ovrednotilo pri odmeri odškodnine. Poleg načela individualizacije odškodnine bi moralo upoštevati tudi objektivno pogojenost same odškodnine. V primerih sodne prakse, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, je bila dosojena nižja odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na tožnikovo poškodbo ter trajanje bolečin in nevšečnosti bi pravična odškodnina znašala 7.500 EUR. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za strah. Glede na intenzivnost in trajanje strahu bi 1.000 EUR predstavljalo ustrezno zadoščenje. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je treba upoštevati, da se 20 % nanaša na bolezenske spremembe. Iz primerljivih primerov izhaja, da so bili podobni primeri ovrednoteni z nižjo odškodnino. Ta bi v konkretnem primeru morala znašati 7.500 EUR. Nižje odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo so razvidne iz sodb VSRS II Ips 18/2005 (VS001511) in II Ips 438/2007 (VS001952). Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stroškov predpravdnega postopka, saj ne gre za pravdne stroške.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik vtožuje povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel ... 2012 v delovni nesreči pri čiščenju CNC stroja za razrez lesa. Pri dostopu v kanal CNC stroja mu je spodrsnilo na lestvi in se je močno udaril v desno ramo. Tožena stranka ugovarja, da je tožnikov delodajalec zagotovil ustrezno delovno opremo in ni opustil varnostnih ukrepov, medtem ko tožnik pri delu ni bil dovolj pazljiv in skrben.

6Tožnik je utrpel masivno raztrganino tetive nadgrebenčne in podgrebenčne mišice desne rame. Posledice poškodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. I. K. Tožnikovo zdravljenje je trajalo več kot leto in pol ter je zajemalo dva operativna posega pod splošno anestezijo, RTG, UZ in MRI slikanje ter 5 tednov rehabilitacije v zdravilišču. Tožnik je moral jemati analgetike, nositi opornico za ramo, opraviti preko 60 pregledov pri osebnem zdravniku ter dodatne preglede v kirurški ambulanti, pri travmatologu, ortopedu in fiziatru. Hude bolečine je skupno trpel dva tedna, srednje hude bolečine skupno dva do tri mesece in lahke bolečine ves preostanek zdravljenja, pri čemer se bodo slednje pojavljale tudi v bodoče. Ker tožnik ni mogel vedeti, kako se bo zdravljenje končalo, je bil vse do zaključka zdravljenja pri njemu prisoten sekundarni strah. Zaradi operacij sta mu na desnem ramenu ostali 10 cm in 14 cm dolgi brazgotini, ki sta vidni tudi navzven. Z desno roko ni več sposoben prenašati ali potiskati težjih bremen, opravlja lahko le lažja opravila, zato je zaposlen le za polovični delovni čas. Oviran je pri vsakodnevnih opravilih, delu na vrtu in večini športov, zlasti tistih z žogo. Svojega poklica tesarja ni več zmožen opravljati, priznana pa mu je bila II. stopnja invalidnosti.

7Navedenemu obsegu posledic tožnikove poškodbe tožena stranka ne oporeka, nasprotuje le višini odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo po posameznih postavkah. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku priznalo 10.000 EUR, za strah 1.500 EUR, za skaženost 500 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000 EUR, kar skupno znaša 22.000 EUR oziroma 19,9 povprečnih neto plač v času izdaje izpodbijane sodbe.¹ Očitek tožene stranke, da je odmerjena odškodnina previsoka in v neskladju s sodno prakso, ni utemeljen. Gre za srednje hud primer, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča v III. kategorijo. Odškodnine za primerljive poškodbe ramenskega obroča iz te kategorije se po sodni praksi Vrhovnega sodišča gibljejo med 17 in 32 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.² Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, medtem ko izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.³

8Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je sodišče prve stopnje načelo pravične denarne odškodnine pravilno upoštevalo. Odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi če katera od odškodnin za posamezno obliko škode po višini nekoliko odstopa od odškodnin drugih oškodovancev za primerljive pravno priznane škode, je skupni znesek odškodnine povsem v skladu s sodno prakso.

9Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevati 20 % bolezenske oziroma degenerativne spremembe pri tožniku. Iz izvedenskega mnenja dr. I. K. izhaja, da je ena od kit tožnikovega desnega ramenskega obroča degenerativno spremenjena, vendar tožnik pred obravnavano nezgodo ni imel nobenih težav z desno ramo, niti si je ni že kdaj prej poškodoval. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da neme degenerativne spremembe, tj. take, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic, niso pravno relevantni (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode.⁴

10Utemeljeno pa tožena stranka uveljavlja tožnikov soprispevek k nastanku škode. Deljena odgovornost je urejena v prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. Pri odraslih oškodovancih je merilo skrbnosti povprečno razumen odrasel človek. Pri delovnih nesrečah je kot merilo treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za določeno vrsto dejavnosti. Poleg delodajalca imajo tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo.⁵

11Tožnik je zatrjeval, da kritičnega dne delo ni bilo organizirano na pravilen način, saj je moral opravljati dve deli hkrati – čiščenje jaška in sprejemanje strank, zaradi česar je večkrat zapustil območje CNC stroja in odšel po dežju v sosednji objekt. Posledično je prišlo do vnosa mokrote v delavnico in spolzkosti lestev. Delodajalec mu tudi ni zagotovil primernih delovnih sredstev, saj premična lestev ni bila ustrezna za čiščenje kanala pod strojem. Tožena stranka je temu oporekala z navedbami, da bi se moral tožnik, glede na dolgoletne delovne izkušnje in opravljen izpit iz varstva pri delu, zavedati, da mu v mokrih in z žagovino umazanih čevljih lahko spodrsne.

12Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu mag. M. Š. izhaja, da je delodajalec v skladu z določili ZVZD-1 tožniku zagotovil primerno delovno obutev, ni pa mu zagotovil ustrezne opreme za dostop v kanal pod CNC strojem. Uporaba prenosne enokrilne aluminijaste lestve ni primerna in ustrezna z vidika varnega opravljanja dela, saj se je v žagovine polnem kanalu ne da ustrezno fiksirati oziroma zagotoviti zravnane in nedrseče podlage. Po ugotovitvah izvedenca je določila ZVZD-1, natančneje prvi in drugi odstavek 12. člena ZVZD-1⁶, kršil tudi tožnik, ker ni poskušal fiksirati lestve (kar bi lahko storil z vpenjanjem zgornje strani lestve v I kovinski profil CNC stroja) in ker si pred hojo po lestvi ni očistil podplatov zaščitne delovne obutve. Sodišče prve stopnje izvedenčevemu mnenju v tem delu ni sledilo, ker je presodilo, da tožnik ni prejel ustreznih navodil za delo, zato ni vedel, kako naj se lestev fiksira, mokrih in drsečih čevljev pa ne bi imel, če bi delodajalec delo organiziral na varen način.

13Takšnemu stališču sodišča prve stopnje ne gre pritrditi. Res je pretežni del nastale škode potrebno pripisati delodajalcu (zavarovancu tožene stranke), ki ni poskrbel za varne delovne pogoje in ustrezno organizacijo dela. Vendar pa je imel poleg delodajalca tudi tožnik obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njegovo življenje ali zdravje ni ogroženo. Pri presoji deleža tožnikovega prispevka k nastanku škode je treba upoštevati, da je tožnik (čeprav v posledici delodajalčeve neustrezne organizacije dela) z mokrimi čevlji hodil po žagovini in lestvi v kanal CNC stroja. Po presoji pritožbenega sodišča je povprečno ustrezno usposobljen delavec, brez posebnih opozoril delodajalca, sposoben predvideti, da mokri in od žagovine umazani čevlji lahko drsijo ter da hoja po nepritrjeni aluminijasti lestvi z drsečimi čevlji znatno poveča možnost zdrsa z ograje. Glede na stopnjo tožnikove neskrbnosti in ob upoštevanju ostalih okoliščin primera, pritožbeno sodišče zaključuje, da je podan 30 % soprispevek tožnika k nastali škodi.

14Sodišče prve stopnje je tožniku skupaj s premoženjsko škodo, ki je tožena stranka konkretizirano ne prereka, prisodilo 22.612,72 EUR odškodnine. Ker je bila med toženo stranko in njenim zavarovancem (tožnikovim delodajalcem) dogovorjena odbitna franšiza v višini 7,5 %, je sodišče prve stopnje odškodnino temu ustrezno znižalo na 20.916,77 EUR. Glede na ugotovljeni soprispevek tožnika je pritožbeno sodišče odškodnino znižalo še za 30 %, kar znaša 14.641,74 EUR.

15Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker sicer pritožbeno sodišče ni našlo napak in kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je spremenjen tudi uspeh pravdnih strank v postopku, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je tožnik upravičen do povračila predpravdnih stroškov. Tožnik je pred pravdo na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek, kar v skladu s 1. točko tar. št. 38 Odvetniške tarife (OT) ter ob upoštevanju večinskega stališča sodne prakse predstavlja potreben strošek, saj je v neposredni zvezi s pravdnim postopkom.⁷

17Pritožbeno sodišče je pri odločitvi upoštevalo, da je imel tožnik pred sodiščem prve stopnje 7.108,32 EUR stroškov, tožena stranka pa 298,92 EUR. Glede na spremenjeno odločitev o soprispevku tožnika k škodi, je njegov uspeh v pravdi 61,52 % (po temelju je uspel s 70 %, po višini s 53,03 %), uspeh tožene stranke pa 38,48 %. Tožnik je tako upravičen do povračila 4.373,04 EUR in tožena stranka do povračila 115,02 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 4.258,02 EUR pravdnih stroškov.

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi le delno ugodilo in je tožena stranka z njo uspela le delno (zato je tudi uspeh tožnika v pritožbenem postopku le delni), pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Ob zaključku glavne obravnave 10. 6. 2019 je povprečna mesečna neto plača znašala 1.107,96 EUR.
² Prim. odločbe II Ips 23/2003 (VS001254), II Ips 617/2008 (VS001995), II Ips 1001/2006 (VS002028), II Ips 287/2005 (VS001501), II Ips 632/2005 (VS001621), II Ips 330/2009 (VS002050), II Ips 558/2004 (VS001467) in II Ips 438/2007 (VS001952).
³ Prim. sodbo VSRS II Ips 91/2017.
⁴ Prim. odločbe VSRS II Ips 178/2007, II Ips 934/2007, II Ips 429/2008, VSL II Cp 2255/2018 in II Cp 477/2019.
⁵ Prim. sodbo VSRS II Ips 221/2014.
⁶ Ta določata, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Delavec mora opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.
⁷ Prim. odločbe VSL II Cp 1967/2017, II Cp 2701/2016, II Cp 2429/2016, III Cp 2419/2015, II Cp 3318/2010.