UPRS Sodba I U 2562/2017-11

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi sklepa se sklicuje na določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Prvostopenjski organ je na podlagi uradnih evidenc ugotovil, da je tožnik 10. 7. 2014 že vložil zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in je bila zahteva zavrnjena z odločbo št. 492-965/2014-3 z dne 21. 8. 2014. Odločba je postala pravnomočna dne 4. 12. 2014. Tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 2. členu Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), in sicer kdo se šteje za upravičenca do povračila škode zaradi izbrisa iz stalnega prebivalstva. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik prvo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje podal šele 23. 7. 2013. Pri njem se je namreč preverjala upravičenost po tako imenovani drugi kategoriji upravičencev, to pomeni, da bi moral izpolnjevati pogoj, da je bila vloga vložena pred uveljavitvijo ZUSDDD-B, to je pred 24. 7. 2010, ter dokaz dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od izbrisa do pravnomočne odločbe oziroma sklepa, s katerim je bila vloga zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen. Ker je tožnik vlogo vložil šele 23. 7. 2013, torej po 24. 7. 2010, se zanj ni ugotavljal pogoj dejanskega življenja. Glede na to, da je iz vpogleda v uradno evidenco še vedno razvidno, da je tožnik prvo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje podal šele 23. 7. 2013, se dejansko stanje, na podlagi katerega se je z odločbo z dne 21. 8. 2014 zavrnila njegova zahteva za določitev denarne škode, ni spremenilo. Zahtevek pa se tudi opira na isto pravno podlago. Ker je bilo pri preizkusu zahtevka ugotovljeno, da je bila v upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, ki je postala pravnomočna, dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo, je bilo potrebno njegovo zahtevo zavreči.

2Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ enako kot organ prve stopnje ugotavlja, da je bila tožnikova zahteva za določitev denarne odškodnine v letu 2014 že zavrnjena. Zanj je bilo namreč ugotovljeno, da si po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva statusa v Republiki Sloveniji bodisi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje ali s sprejemom v državljanstvo Republike Slovenije ni uredil, kakor tudi to, da si je ta status sicer poskušal urediti, saj je vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vendar je bila vloga vložena šele 23. 7. 2013, torej po 24. 7. 2010, ko je začel veljati ZUSDDD-B. Tožnik ne spada niti v prvo niti v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP in je organ prve stopnje njegovo zahtevo dne 21. 8. 2014 zavrnil. Tudi drugostopenjski organ meni, da se dejansko stanje glede tožnikovega statusa v Republiki Sloveniji, zaradi katerega je organ prve stopnje njegovo zahtevo za določitev denarne odškodnine že zavrnil, ni spremenilo. Prav tako je po mnenju drugostopenjskega organa pravilna tudi ugotovitev organa prve stopnje, da se pravna podlaga, na katero se opira tožnikov zahtevek za določitev denarne odškodnine zaradi škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, in pravna podlaga, po kateri je organ prve stopnje v letu 2014 tožnikovo zahtevo za določitev denarne odškodnine zavrnil, ni spremenila.

3Tožnik v tožbi navaja, je po narodnosti ..., da je v Slovenijo prišel živet leta ..., kjer je delal v A. d.o.o. in na koncu na B. d.o.o.. Na plebiscitu je glasoval za osamosvojitev Republike Slovenije. Dne 26. 2. 1992 pa je izvedel, da je izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Bil je izgnan in se je preselil država C.. Tam se je obrnil na slovenski konzulat s prošnjo, da bi dobil slovensko državljanstvo, vložil je tudi vlogo za ponovno povrnitev statusa stalnega prebivalca, a so rekli, da lahko vlogo odda v kraju prebivanja v Ljubljani. Poskušal je, vendar do leta 2001 ni uspel. V država C. je dobil državljanstvo države C., kjer sedaj tudi živi. V letu 2014 je oddal vlogo za izplačilo odškodnine zaradi izbrisa. Nato je dobil zavrnilno odločbo zaradi neizpolnjevanja pogojev, češ da ni zaprosil za stalno prebivanje do leta 2010. Njegov jugoslovanski potni list je potekel. Meni, da je upravičen do odškodnine za trpljenje, ki ga je doživel. Nadalje še navaja, da je svojo polovico hiše, ki jo je imel v kraju Č., bil prisiljen prodati po nižji ceni, kot pa je sedaj vredna. Iz tožbe smiselno izhaja, da tožnik želi odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno citira pravno podlago za svojo odločitev. Za tožnika je bilo ugotovljeno, da si statusa v Republiki Sloveniji po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje ali sprejemom v državljanstvo Republike Sloveniji ni uredil. Res je sicer vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vendar po 24. 7. 2010, postopek izdaje dovoljenja pa je bil s sklepom ustavljen. Ker ni upravičen do povračila škode, je bila njegova zahteva dne 10. 7. 2014 zavrnjena. Po prejemu nove zahteve je bilo ponovno ugotovljeno, da si tožnik še vedno ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje niti ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, kar pomeni, da se dejansko stanje, na podlagi katerega tožnik ponovno uveljavlja pravico do povračila škode zaradi izbrisa, ni spremenilo in prav tako se ni spremenila pravna podlaga. Glede na to je organ prve stopnje izdal sklep, s katerim je zahtevo tožnika zavrgel. Ponovno je bila zahteva tožnika zavržena s sklepom, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, in ta odločitev je bila v pritožbenem postopku potrjena kot pravilna z odločbo Ministrstva za notranje zadeve. Tožnik je vložil kar tri zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in sicer 10. 7. 2014, 25. 8. 2016 in 12. 6. 2017. Prva zahteva je bila zavrnjena z odločbo z dne 21. 8. 2014, druga in tretja zahteva pa sta bili pri prvostopenjskem organu zavrženi. Tožena stranka vztraja pri navedbah iz svoje zadnje drugostopenjske odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Sodišče meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bilo o isti pravni zadevi že odločeno. Iz navedenega razloga so bile podane okoliščine, zaradi katerih je moral tožnikovo zahtevo zavreči. Sodišče glede navedenega v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega prvostopenjskega in drugostopenjskega akta, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na odločitev obeh organov. Sodišče zgolj poudarja, da je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da je tožnik 10. 7. 2014 že vložil zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in je bila zahteva zavrnjena z odločbo št. 492-965/2014-3 z dne 21. 8. 2014, ki je postala pravnomočna, dejansko stanje, na podlagi katerega se je z odločbo z dne 21. 8. 2014 zavrnila njegova zahteva za določitev denarne škode, pa se ni spremenilo, zahtevek pa se tudi opira na isto pravno podlago.

7Tožnik v tožbi opisuje, da je bil izbrisan in je posledično temu zapustil Republiko Slovenijo in se naselil v državo C. ter poskušal pridobiti slovensko državljanstvo. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da te tožbene navedbe za ta upravni spor niso relevantne, ker pri izdaji izpodbijanega akta ni šlo za vsebinsko presojo prošnje za izplačilo odškodnine, saj je bila tožnikova vloga zavržena, ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo zahteve, ena od procesnih predpostavk pa je tudi ta, da o isti zadevi ni bilo že pravnomočno odločeno. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, organ zahtevo s sklepom zavrže in v primeru ni možnosti, da bi jo lahko vsebinsko obravnaval. Iz istih razlogov tudi niso relevantne tožbene navedbe o tem, da je tožniku jugoslovanski potni list potekel, da so ga na slovenskem konzulatu napotili na oddajo prošnje v Ljubljani ter da je moral v kraju Č. prodati polovico hiše, ki je sedaj precej več vredna. Ker je izpodbijani akt procesna odločitev, je v tej zadevi pomembna le presoja, ali je bila tožnikova zahteva za odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva res že pravnomočno zavrnjena v letu 2014, temu pa tožnik ne oporeka. Naslednje pomembno vprašanje pa je, ali sta se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, spremenila. S tem v zvezi pa tudi sodišče, enako kot v upravnem postopku oba organa, ugotavlja, da se dejansko stanje ni spremenilo, saj tožnik ni pridobil državljanstva niti stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, kar sam niti ne zatrjuje, in s tem tudi ne more biti upravičenec za izplačilo odškodnine iz prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, kjer je to določeno kot pogoj. Razen tega pa je po izbrisu sicer vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vendar pa ne pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B), zaradi česar tudi ne spada v drugo kategorijo upravičencev, ki so določeni v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Tudi ta okoliščina se ni spremenila in se torej dejansko stanje ni spremenilo. Prav tako se ni spremenila pravna podlaga, to je ZPŠOIRSP.

8Ker je izpodbijani sklep pravilen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, saj je presodilo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ni namreč sporno, da je bila tožnikova zahteva za odškodnino enkrat že pravnomočno zavrnjena in prav tako ni sporno, da tožnik ni pridobil stalnega prebivališča niti ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije in prav tako ni sporno, kdaj je oddal zahtevek za priznanje stalnega prebivališča. Sporna so torej izključno pravna vprašanja, zaradi česar ima sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 pooblastilo, da v tej zadevi lahko odloči brez glavne obravnave.