VDSS Sklep Pdp 751/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, da se ugotovi, da je pritožba tožnice z dne 12. 12. 2019 zoper sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Zunanjega oddelka na Ptuju, opr. št. Pd 85/2017 umaknjena, ter da mora tožnica toženki povrniti stroške postopka v znesku 364,78 EUR, v 15 dneh, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2Zoper sklep se pritožuje tožnica. Izrecno uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, iz pritožbenih navedb pa izhaja tudi uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče napačno poudarilo kot bistveno, da tožničina bolezen ni bila niti nepredvidljiva niti nenadna. Že več let se zdravi zaradi psihičnih težav ter redno uživa močna zdravila. Sodišče je menilo, da so ji bile dobro znane posledice bolezni, kakor tudi posledice jemanja zdravil in bi tako že od začetka sodnega postopka morala skrbeti za vodenje pravde na način, da dejanja, vezana na rok, opravi pravočasno. Zato sodišče ni sledilo njenemu sklicevanju na bolezen kot na razlog za zamudo. To je ocenilo kot neprepričljivo in zamudo kot neopravičljivo. Tožnica vztraja, da je sodišče zmotno presodilo listine in izpoved tožnice. Sklicevalo se je na sodno prakso, ki ni primerljiva, saj se nanaša na druge primere zakrivljenih ali nezakrivljenih zamud. Po dikciji 116. člena ZPP je relevantno, ali je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka. Treba je preveriti, ali zatrjevani razlogi opravičujejo zamudo. Vzrok je opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše slučaju, ki se ji je pripetil. Tožnica je predložila medicinsko dokumentacijo, sodišče pa se je sklicevalo na sodno prakso, da zgolj zdravniško potrdilo, da je bila stranka v določenem obdobju bolna, ne izkazuje, da je bila bolezen nepredvidljiva in nenadna. Tožnica ni predložila potrdil o npr. upravičeni zadržanosti z dela, ampak dva ambulantna kartona za dne 19. 12. 2018 in 16. 1. 2019, ki izkazujeta bolezen, potek zdravljenja, kakor tudi mnenje lečečega zdravnika v kritičnem obdobju. Ker se ji je v decembru psihično stanje poslabšalo, ni mogla primerno funkcionirati. Iz mnenja lečeče zdravnice je razvidno, da je šlo pri tožnici za nenaden dogodek, za poslabšanje bolezni. Takšno stanje pomeni razumno oviro za izvedbo procesnega dejanja. Tožnica je mnenje iz ambulantnega kartona potrdila s svojima izpovedbama na sodišču. Pojasnila je, da ni bila sposobna plačati takse, pa tudi drugi družinski člani tega niso mogli narediti namesto nje, poleg tega se je hčerka tudi odselila. V čem naj bi bila tožnica v izpovedi neprepričljiva, sodišče ne pojasni. Neutemeljen je očitek sodišča o zakrivljeni zamudi, ker je imela pooblaščenca in bi tako morala že v začetku sodnega postopka poskrbeti za vodenje pravde na način, da bi bila dejanja, vezana na rok, opravljena pravočasno. Do tedaj je pravočasno opravljala procesna dejanja sama ali po pooblaščencu in je bila s strani pooblaščenca tudi takoj obveščena o prejetem plačilnem nalogu, a ji je plačilo preprečilo nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja. Tega ni mogla predvideti. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je samo, brez strokovnega znanja, presojalo, ali je bilo poslabšanje bolezni nenadno in nepredvidljivo. Sodišče nima medicinskega znanja, da bi presojalo posledice tožničine bolezni. Če je dvomilo v medicinsko dokumentacijo, bi moralo to tožnici nakazati, da bi lahko nenadno bolezensko stanje dokazovala s sodnim izvedencem. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Pritožbeno sodišče sporno vrnitev v prejšnje stanje presoja drugič. Sodišče prve stopnje je najprej tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje (zaradi prepoznega plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo) zavrglo kot nedovoljen. Zavzelo je napačno stališče, da vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo takse sploh ni dopustna, češ da gre za materialnopravni rok. Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) v 34. členu določa 15-dnevni rok za plačilo sodne takse. Iz 105.a člena ZPP izhaja, da je plačilo takse za pritožbo procesna predpostavka za obravnavo pritožbe. Gre torej za vprašanje zamude procesnega, ne pa materialnega roka. Zato je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 423/2019 z dne 13. 6. 2019 pritožbi tožnice ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o predlogu odloči po vsebini.

7Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

8Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP).

9Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožničinem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje izhajalo iz pravilnih stališč. Pojasnilo je, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Zamuda ni upravičena, če oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati. Vzrok je opravičljiv, če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Takšen dogodek lahko predstavlja tudi bolezen, če je nepredvidljiva oz. nenadna, sicer pa tudi huda bolezen sama po sebi ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

10Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sklep VSL I Cp 3210/2013, da zgolj obstoj zdravniškega potrdila, ki izkazuje, da je v določenem obdobju stranka bila bolna, še ne izkazuje, da je bila bolezen nepredvidljiva in nenadna. Tožnica v zvezi s tem opozarja, da ni predložila zgolj zdravniškega potrdila, ampak dva ambulantna kartona za dne 19. 12. 2018 in 16. 1. 2019. Vendar pa navedeno ne spremeni pomembnega poudarka sodišča prve stopnje, da so bile tožnici, ki se je že vrsto let zdravila zaradi psihičnih težav, dobro znane posledice njene bolezni, s tem pa tudi možnost poslabšanja bolezni. Posledično so nerelevantne pritožbene navedbe, da sodišče nima potrebnega strokovnega znanja za presojo tožničine bolezni, ter da bi moralo drugače oceniti oziroma natančneje raziskati okoliščine glede poslabšanja bolezni.

11Sploh pa je po presoji pritožbenega sodišča za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ključna okoliščina, da je imela tožnica za zastopanje v pravdi pooblaščenca, ter da med njima ni bilo npr. kakšnega nesporazuma glede izpolnitve obveznosti plačila sodne takse. Odvetniku je bil nalog za plačilo sodne takse vročen 18. 12. 2018. To, da je tožnico o plačilnem nalogu obvestil takoj po elektronski pošti in istega dne še po telefonu, ne zmanjšuje pomena dejstva, da je odvetnik posebej kvalificiran za (pravočasno) izvedbo procesnih dejanj, med katerimi je tudi obveznost plačila sodne takse. Sicer pa je sestavina plačilnega naloga tudi opozorilo, da se bo, če sodna taksa po nalogu v roku 15 dni ne bo plačana oziroma, če stranka v tem roku ne bo zaprosila za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožbo umaknila.

12V opisanih okoliščinah primera ni podlage za zaključek, da je tožnica rok za plačilo sodne takse zamudila iz upravičenega vzroka.

13Ker iz navedenega jasno izhaja, da ni odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica neprepričljivo izpovedala o tem, da njeni družinski člani niso mogli plačati takse, tudi pritožbeno nasprotovanje tej ugotovitvi ni pomembno.

14Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 156. člena ZPP).