VSL sodba II Cp 1046/2014

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se:
- v 1. točki izreka prisojeni znesek odškodnine (5.212,89 EUR) nadomesti z zneskom 2.896,05 EUR, višji zahtevek pa zavrne;

- v 3. točki izreka prisojen znesek pravdnih stroškov (1.952,76 EUR) zniža na 565,00 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 156,75 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Tožničinemu zahtevku za plačilo odškodnine je ugodeno do višine 5.212,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), višji zahtevek pa je zavrnjen (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.952,76 EUR.

2Zoper obsodilni del sodbe in stroškovni del odločitve se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen in priglaša stroške pritožbenega postopka. Za zmoten označuje zaključek, da je njen zavarovanec s tem, da ni zakrpal vdrtine na javni površini, opustil skrb in nadzorstvo nad svojo nepremičnino. Vztraja, da stanje konkretne površine ni odstopalo od običajnih javnih površin in da je bila sporna pohodna površina v mejah normalnega in sprejemljivega, saj čisto ravnih in nepoškodovanih površin ni veliko in jih tudi ni mogoče zahtevati. Tožnica ni potiskala nakupovalnega vozička, niti ni bila obložena z nakupovalnimi vrečkami in ni bila na invalidskem vozičku. Izvedenec je pojasnil, da je v mestnem okolju velik odstotek poškodovanih pohodnih površin. K ravnanju sporne površine zavarovanca tožene stranke ne zavezuje noben predpis. Opozarja na ugotovitev, da oškodovanka ne bi padla le na čisto ravni površini. Taka površina pa predstavlja življenjsko povsem nerealno zahtevo. Izven trditvene podlage tožeče stranke je sodišče ugotovilo, da toženkin zavarovanec kupcev o nevarnosti ni obvestil ali na primeren način zavaroval vdrtine, zato gre za kršitev procesnih pravil. Vztraja, da vdrtina ni bila vzrok tožničinega spodvitja stopala. Posledično padec in poškodbe niso v vzročni zvezi s sporno vdrtino. Izvedenec gradbene stroke in izvedenec medicinske stroke nista potrdila, da je do spodvitja desnega stopala prišlo zaradi tožničine stopnje v vdolbino. Izvedenec gradbene stroke je kot bolj verjeten navedel nagib tožničinega stopala v nasprotni smeri od tiste, ki jo prikazuje tožnica na fotografiji A6. Izvedenec medicinske stroke je na fotografiji prikazano spodvitje stopala dopustil le za primer, da je zunanji rob stopala pri stopanju v vdrtino izgubil oporo, ali pa zato, ker se je zunanji rob obuvala zataknil ob rob neravnine. Spodvitje stopala, kot ga prikazuje fotografija, ni življenjsko logično. Dejstvo, da je tožnica stopila v sporno vdrtino in nato padla, nikakor ne zadošča za vzpostavitev pravno relevantne vzročnosti. Ker sodišče ni utemeljilo zaključka, da do tožničinega padca ne bi prišlo, če bi bila na mestu vdolbine ravnina, pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Kljub neobstoju dokazov za táko ugotovitev je sodišče zavrnilo dokazni predlog za angažiranje novega izvedenca s področja medicine dela in športa. Toženkin zavarovanec ni zanemaril dolžne skrbnosti povprečnega poslovnega subjekta. Za neustrezen pa ocenjuje tudi toženkin prispevek k nastali škodi. Opozarja na sledeča dejstva: da je tožnica po obravnavani poti hodila enkrat tedensko; da je v vsaki roki nesla po eno polivinil vrečko z dvema štrucama kruha in malo mesa; da je bilo vreme sončno, brez burje, vidljivost dobra; da je bilo vdolbino mogoče videti oz. predpostaviti zaradi stika asfaltov različnih nians; da je sonce tožnici sijalo v hrbet, da se je pri hoji tožnica držala bolj desno in z desno nogo stopila na skrajni rok luknje. Izvedenec je ugotovil, da sporna vdrtina ne predstavlja arhitektonske ovire. Tožničin 10 % prispevek k nastali škodi ocenjuje za neustrezen, saj se v praksi v podobnih primerih ugotavlja večji soprispevek oškodovanca (II Ips 1067/2008, II Ips 19/2009, II Cp 3923/2011). Zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do potrebne skrbnosti in previdnosti pri hoji. Za nejasne izpostavlja ugotovitve, da je tožnica po tej poti hodila enkrat tedensko, pa se ji ni še nič zgodilo in da tudi povprečno skrbni posamezniki površini ne posvečajo posebne pozornosti, zlasti v primerjavi z udeleženci v cestnem prometu. Zaradi te neobrazloženosti uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Zaključuje, da tožnica hoji ni posvečala potrebne pozornosti in je izključno sama kriva za padec, če je le-ta sploh posledica spodvitja tožničinega stopala zaradi vdrtine.

3Po izteku pritožbenega roka je tožena stranka vložila še eno vlogo, ki pa je pritožbeno sodišče zaradi izteka pritožbenega roka ni upoštevalo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da upravljavec poti popolnoma ravnih in povsem nepoškodovanih pohodnih površin ni dolžan zagotavljati. Jih tudi ne more, saj konfiguracija terena terja peščeve površine različnih višin, prehode med njimi, spuste, klance .... Npr. dvignjeni pločniki lahko celo pripomorejo k varnosti pešcev. Tudi obraba talnih površin, vremenske neprilike in drugi dogodki lahko povzročijo, da teren, po katerem hodijo pešci, ni in ne more biti vedno raven. Pešci morajo zato pri hoji spremljati okolico, zlasti pozorno prostor pred seboj. Hoditi morajo previdno, primerno svoji psiho-fizični kondiciji in v obutvi, ki zagotavlja stabilen korak.

6V pritožbeni fazi sporno vprašanje je, ali je bil upravljavec asfaltirane poti, ki vodi od parkirišča do živilske trgovine, dolžan sanirati vdolbino dimenzij 60 cm X 40 cm, s poševnimi robovi, v najglobljem delu globoko 8 cm. Racionalen razlog oz. potreba za obstoj obravnavane vdolbine ne obstaja. Nastala je nehote, ob stiku dveh vrst asfaltov, po mnenju izvedenca (ustno podajanje mnenja – list. št. 124) najverjetneje zaradi posedanja materialov pod asfaltom. S stališča gradbene stroke je redno vzdrževanje sporne površine terjalo sanacijo vdolbine (ugotovitev izvedenca na 10. strani izvedenskega mnenja z dne 23.1.2013). Pomembno je, da gre za vdolbino na poti, po kateri hodijo kupci najrazličnejših starosti in najrazličnejših sposobnosti v trgovino zaradi nakupa živil. Pot služi za dostavo kupljenih artiklov do vozil – bodisi v nakupovalnih vrečkah bodisi z nakupovalnimi vozički, ki lahko zmanjšujejo preglednost terena pred pešcem. Na dostopni poti od parkirišča do vhoda v trgovino se kupci znajdejo v najrazličnejših okoliščinah – obloženi z nakupljenimi artikli, v vseh vremenskih okoliščinah, v času slabe vidljivosti … Take razmere terjajo odpravo neravnine oz. vdrtine. Tudi pritožbeno sodišče zato sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da zavarovanec tožene stranke pohodne površine pred trgovino ni vzdrževal skrbno. Ker zavarovanec tožene stranke vdrtine ni saniral, je opustil dolžno ravnanje vzdrževanja dostopne poti do trgovine. Podan je civilni delikt, ki je eden od pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti. Obravnavne okoliščine niso primerljive z 1,5 do 2 cm dvignjenim robom plošče na ploščadi pred gostilno, kar je bilo predmet obravnavanja v zadevi II ps 19/2009. Iz narave vdrtine je razvidno, da se ni pojavila nenadno, zato je zavarovanec tožene stranke, ki potrebe po sanaciji vdrtine ni zaznal, ali jo je zaznal, pa je ni odpravil, ravnal malomarno.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica padla zato, ker je stopila v vdolbino. Okoliščin, ki bi kazale na obstoj drugih razlogov za tožničin padec, ni. Oba izvedenca – gradbene in medicinske stroke – sta dopustila možnost padca zaradi neravnega terena. Tudi iz izkustev je znano, da neraven teren, zlasti takrat, ko ga človek ne pričakuje, zamaje stabilnost in je lahko razlog za izgubo ravnotesžja. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bila vdrtina razlog za tožničino izgubo ravnotesžja in padec ter pri tem nastale poškodbe glave in zapestja. Ni pomembno, na kateri del neravnine je tožnica stopila (dno ali rob z naklonom, ki ga je izvedenec ocenil na 30°) in ali se ji je stopalo spodvilo na eno ali drugo stran oz. ali se ji je sploh spodvilo. Za ugotovitev vzročne zveze zadostuje, da je do izgube ravnotesžja prišlo zaradi stopnje na znižan ali znižujoč teren – torej v vdolbino ali na njen rob. Potrebe po angažiranju novega izvedenca, ki bi potrdil ali ovrgel spodvitje stopala oz. preveril fizikalne zakonitosti padca, ni. Tudi vzročno zvezo je prvostopenjsko sodišče razumno in logično obrazložilo in je očitek absolutne bistvene kršitve postopka zaradi neobrazloženosti sodbe neutemeljen.

8Pravilna pa je tudi prvostopenjska ugotovitev, da je tožnica prispevala k nastanku škode. Tožnica pred seboj ni potiskala vozička, ne zatrjuje pa niti tega, da bi ji preglednost poti zmanjševalo kaj drugega. Tudi drugih okoliščin, ki bi zmanjševale preglednost (vreme, slaba svetloba, …) ni bilo. Svoje slabovidnosti tožnica ne zatrjuje. Videz asfaltne površine – zaradi različne barve dobro viden stik dveh asfaltov – je od tožnice terjal posebno previdnost, kajti iz izkustev je znano, da pri asfaltiranju terena ob že obstoječi asfaltni površini nastajajo robovi, razlike v višini, prihaja do drobljenja više ležečih površin, narinjenega asfalta, lahko tudi do posedanja. Razloga, zakaj v takih razmerah vdolbine ni videla, tožnica ni pojasnila. Očitno je, da pri hoji ni bila pazljiva, terena pred seboj ni spremljala in je to razlog, da vdolbine pred seboj ni videla. Dejstvo, da je tožnica tedensko nakupovala v trgovini in je torej teren poznala, ne more biti opravičilo za njeno neprevidnost in nepazljivost. Edini razlog za to, da tožnica vdolbine ni opazila, je njena nepazljivost, odsotnost njene pozornosti pri hoji. Hoji očitno ni posvečala pozornosti, kajti sicer bi vdolbino dimenzij 60 cm X 40 cm, ki ni imela robov in se je počasi spuščala do najnižjega dela, ki je od površine v okolici odstopal 8 cm, opazila in svoj korak prilagodila tej vdolbini ter ne bi padla. Vdolbini bi se lahko izognila tako, da bi jo obšla. Tožničin prispevek k nastanku škodnega dogodka je zato bistveno večji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša 50 %.

9Zaradi tožničinega prispevka k nastali škodi, je tožena stranka tožnici dolžna povrniti le 50 % nastale ji škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici nastala škoda v višini 5.792,10 EUR. Ker je njen prispevek k nastanku škode 50 %, je upravičena do povrnitve polovice škode, torej do 2.896,05 EUR odškodnine. Ker je sodišče prve stopnje na osnovi pravilno ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na tožničin prispevek k nastali škodi, je odločitev spremenjena tako, da prisojeni znesek odškodnine znaša 2.896,05 EUR, v ostalem delu pa je zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen (358. čl. ZPP).

10Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čl. in 154. čl. ZPP). Iz prvostopenjske obrazložitve stroškovnega dela odločitve je razvidno, da je tožnici nastalo 3.025,49 EUR pravdnih stroškov, toženi stranki pa 50,00 EUR pravdnih stroškov. Tožnica, ki je uveljavljala 14.392,00 EUR odškodnine, je uspela uveljaviti 2.896,05 EUR odškodnine, kar je 20 % uspeh. Kakšnih posebnih okoliščin, ki bi terjale ugotavljanje uspeha strank na drug način, ni. Tožena stranka se je uspela ubraniti 80 % zahtevka. Upoštevajoč tak uspeh strank v postopku je tožnica upravičena do povrnitve 605,00 EUR svojih stroškov, tožena stranka pa do povrnitve 40,00 EUR svojih pravdnih stroškov. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 565,00 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

11Merilo za odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeni uspeh (154. čl. ZPP). Uspeh pritožnice, ki je prisojeni znesek odškodnine 5.212,89 EUR uspela znižati na 2.896,05 EUR, je 55 %. V pritožbenem postopku so pritožnici – toženi stranki – nastali stroški s plačilom sodne takse za pritožbo v višini 285,00 EUR, upravičena pa je do povrnitve 156,75 EUR teh stroškov.