VSC Sklep III Cpg 152/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke z dne 11. 6. 2019 zoper plačilni nalog z dne 30. 5. 2019. Ugotovilo je, da tožeča stranka vtožuje izpodbijanje pravnih dejanj, da je prodajna pogodba z dne 12. 7. 2016 med I. d.o.o. in toženo stranko za 154 pokritih parkirnih mest brez pravnega učinka proti tožeči stranki, kolikor je potrebno za poplačilo terjatev 1,998.757,89 EUR s pripadki, za izterjavo katerih je tožena stranka dolžna dovoliti izvršbo na nepremičninah, da gre za premoženjski spor, saj se lahko izrazi v denarju. Tožeča stranka zasleduje ekonomski interes do plačila 1,998.757,89 EUR s pripadki in so nerelevantne navedbe o dejanskem poplačilu z izvršbo. Sodišče je ocenilo vrednost spornega predmeta glede na znesek, plačilo katerega tožeča stranka dejansko zasleduje. Sodna taksa za vrednost spornega predmeta znaša 6.525,00 EUR. Ker je tožeča stranka že plačala sodno takso 1.005,00 EUR, je dolžna plačati še 5.520,00 EUR.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno odmerilo sodno takso od osnove na podlagi 31. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), upoštevajoč 19. člen ZST-1, ko je pri tožbenem zahtevku na izpodbijanje pravnega posla, ki je oblikovalni zahtevek in dejansko predstavlja zgolj dopustitev izvršbe, ne neposredno plačilo, kot pravni interes in osnovo za odmero sodne takse upoštevalo zgolj ekonomski interes, pa še tega je napačno ovrednotilo. Ni mogoče uporabiti 19. člena ZST-1 oziroma oceniti vrednosti predmeta samo na ekonomskem interesu brez upoštevanja dodatnih okoliščin zadeve. Potrebno je ugotoviti pravni interes, ki ni enak ekonomskemu interesu, ter presoditi ali sploh gre za premoženjski spor ali pa gre za nepremoženjski spor. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in pri višini ocenjene vrednosti spornega predmeta odločalo zgolj po splošnih pravilih v 19. členu ZST-1. Postopati bi moralo po specialnejši določbi ZST-1 in sicer 30. členu, pri čemer ne sme upoštevati samo ekonomskega interesa, ampak pravni interes in na podlagi tega izračunati pravilno sodno takso. Sodišče bi moralo določiti vrednost po prostem preudarku, ki pri postavljenem zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja ne more predstavljati vrednost terjatev, ki bi se poplačale iz prodaje nepremičnin v izvršbi, ampak mora biti vrednost bistveno nižja. Ne more se z gotovostjo trditi, da bodo terjatve tožeče stranke v celoti poplačane, saj je to odvisno od vrednosti nepremičnin in ne vrednosti izpodbijanega pravnega dejanja oziroma višine terjatve. Pri izpodbijanju pravnih dejanj dejansko gre za nepremoženjski spor, saj na podlagi uspeha v pravdi tožeča stranka ni neposredno upravičena do plačila tožene stranke, ampak mora nadaljevati z izvršbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožeča stranka je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 50.000,00 EUR in plačala sodno takso za tožbo 1.005,00 EUR. Na ugovor tožene stranke v odgovoru na tožbo je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki doplačilo sodne takse 5.520,00 EUR s plačilnim nalogom z dne 30. 5. 2019 (listna št. 44, 45 spisa) glede na sodno določeno višjo vrednost spornega predmeta 1.998.757,89 EUR v sklepu z dne 27. 5. 2019 (listna št. 41, 42 spisa).

5Pri odločanju o ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 30. 5. 2019 je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 19. člen ZST-1 o splošni določbi o vrednosti predmeta postopka. Ta določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon ne določa drugače.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka podala v tožbi dva tožbena zahtevka: 1. da je prodajna pogodba z dne 12. 7. 2016 med I. d.o.o. in toženo stranko za 154 pokritih parkirnih mest brez pravnega učinka napram tožeči stranki, kolikor je to potrebno za poplačilo njenih terjatev do I. d.o.o. v skupnem znesku 1,998.757,89 EUR in 2. da je dolžna tožena stranka dovoliti tožeči stranki za namene izterjave terjatev, navedenih pod točko 1, izvršbo na nepremičninah […] (5. in 8. točka obrazložitve sklepa). Pravilno je razlogovalo, da tožeča stranka dejansko zasleduje plačilo skupnega zneska (8. točka obrazložitve sklepa). Ob uspehu v tej pravdi in neprostovoljni izpolnitvi, bo lahko tožeča stranka vložila izvršbo zoper toženo stranko in zahtevala plačilo skupnega zneska terjatev.

7Neutemeljeno se tožeča stranka sklicuje na 30. člen ZST-1, ki predstavlja izjemo glede na splošne določbe 19. do 29. člena tega zakona, saj se prvi odstavek 30. člena ZST-1 glasi, da samo v primeru, če vrednosti predmeta ni mogoče določiti v skladu z določbami 19. do 29. člena tega zakona, se določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena predmeta ter premoženja in dohodkov strank. Vse izjeme je treba po splošnem razlagalnem pravilu vedno tolmačiti ozko. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da gre v zadevi za nepremoženjski spor. Spor je premoženjski, zahtevek je nedenarni, vendar ga je možno brez posebnega napora denarno oceniti, kar določa prvi odstavek 19. člena ZST-1. Ravno to je storilo sodišče prve stopnje in tožeča stranka se neutemeljeno zavzema za odmero vrednosti spornega predmeta in posledično odmero sodne takse po prostem preudarku po 30. členu ZST-1. Neutemeljeno predvideva ali bo lahko v celoti poplačana v bodoči izvršbi ali ne in za koliko bi bile nepremičnine lahko prodane. Neutemeljeno se sklicuje na drugi ter tretji odstavek 30. člena ZST- 1. Če bo tožeča stranka uspela s tožbo, bo v morebitni izvršbi zoper toženo stranko uveljavljala plačilo celotnega denarnega zneska.

8Na zadevo ne vpliva dan pred izdanim sklepom začet stečajni postopek nad dolžnikom I. d.o.o.. Kako bo tožeča stranka uveljavljala terjatev zoper dolžnika ni predmet tega pravdnega postopka, ampak stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za doplačilo sodne takse. Njene višine tožeča stranka konkretno ne izpodbija.

9V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).