VSL Sodba II Cp 876/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora prvi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je postal dejanski lastnik na lastninskem deležu prve toženke in s tem lastnik celotne nepremičnine s parc št. 78/5, k. o. ... do 875/10000 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 162,39 EUR pravdnih stroškov prve toženke, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki v pravočasni pritožbi opozarja, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo zemljiškoknjižne ureditve nepremičnine s parc. št. 78/5, k. o. ... ter tožnikovega statusa. Svoj tožbeni zahtevek za priznanje lastninske pravice v višini do 875/10000 uveljavlja na celotni, prej navedeni parceli. Sodišče je zmotno presodilo, da gre v predmetni zadevi za solastnino na parc. št. 78/5, k. o. ... Za rešitev zadeve ni pravno pomembno vprašanje določitve deležev posameznega lastnika v naravi, temveč ali je tožnik ob izgradnji objekta po svojem pravnem predniku pridobil tudi solastninsko pravico uporabe na celotnem zemljišču v deležu, kot je naveden v tožbi, medtem ko je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) na prej navedenem zemljišču pridobil lastninsko pravico kot dejanski lastnik zemljišča. Neimenovanje sodnega izvedenca geodeta torej ne more predstavljati pomanjkanja v trditvenem/dokaznem bremenu o obstoju in obsegu zemljišča. Sodišče zmotno napeljuje tožnika na vzpostavitev postopka za določitev pripadajočega zemljišča, ki za rešitev sporne zadeve ni pomembno. Tožnik ni soglašal s postavitvijo izvedenca geodetske stroke, saj bi sodišče v tem primeru sodnemu izvedencu naložilo, naj določi funkcionalno zemljišče, kar pa v predmetni zadevi ni pravno relevantno za odločitev o zahtevku. Tožnik namreč vtožuje lastninsko pravico, ne pa solastninskega deleža, in tudi ne določitve pripadajočega zemljišča/ funkcionalnega zemljišča. V sodbi sodišče zmotno uporablja pojem funkcionalno zemljišče, ki pa ne obstaja več, ker namesto njega obstaja pripadajoče zemljišče. Ugotovitev sodišča, da je zahtevek nesklepčen, je zmotna, saj se nanaša na priznanje lastninske pravice na določenem deležu, torej ne gre za funkcionalno zemljišče.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi ter toženo stranko zaveže k plačilu vseh stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Prva toženka v odgovoru na pritožbo opozarja, da je sporen obseg funkcionalnega zemljišča, ki je bil namenjen redni rabi stavbe. Soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da je nujno potrebno sodelovanje izvedenca geodetske stroke. Tožnik je zahtevek napačno postavil na ugotovitev solastninske pravice v njegovo korist, namesto da bi zahteval priznanje solastninske pravice v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela v etažni lastnini, ki mu pripada delež na funkcionalnem zemljišču.

Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik zahteva ugotovitev, da je dejanski lastnik na lastninskem deležu prve toženke, in sicer na parcelni številki 78/5, k. o. ..., v naravi dvorišče, v deležu do 875/10000. Sporna nepremičnina v naravi predstavlja dvorišče k stanovanjsko-poslovnemu objektu na naslovu G. 33, M., nahajajočem se na parc. št. 78/11, k. o. ... Vse od izgradnje objekta je sporno dvorišče namenjeno izključni uporabi vsakokratnih etažnih lastnikov stanovanj. Prvo sodišče je zavzelo stališče, da je med pravdnima strankama sporen obseg funkcionalnega zemljišča, kar za priznanje lastninske pravice v konkretnem primeru predstavlja predhodno vprašanje. Prvo sodišče ugotavlja, da je bilo sporno zemljišče s parc. št. 78/5, k. o. ... v času uveljavitve ZLNDL v uporabi etažnih lastnikov poslovno-stanovanjskega objekta. Vendar pa je sporen obseg funkcionalnega zemljišča, ki je bil namenjen redni rabi stavbe, saj se zemljišče ni v celoti uporabljalo kot funkcionalno zemljišče, temveč se na tem delu že vsaj 25 let nahaja avtobusno postajališče v rabi vseh občanov občine, del parcele pa je namenjen prehodu med regionalno in lokalno cesto ter se dnevno uporablja za dostop do trgovine M. in sosednjega objekta, ki ga skupaj uporabljajo Društvo X., Picerija Y. in industrijska prodajalna izdelkov Z.. Tem ugotovitvam tožnik ne ugovarja, izpostavil jih je celo sam v tožbi. Implicitno je priznal tudi dejstvo, da se na parceli nahaja cesta, ki predstavlja povezavo med regionalno in lokalno cesto ter jo uporabljajo vsi občani, ne zgolj prebivalci bloka.

6Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 634/2007 opozorilo, da vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotovitvi, kdo je (dejansko) imel ob uveljaviti ZLNDL pravico uporabe na spornih nepremičninah. Za določitev imetnika pravica uporabe je pomemben pojem funkcionalnega zemljišča. Med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča ob uveljavitvi ZLNDL določena kot funkcionalno zemljišče ali ne.

7Pritožnik pravilno opozarja, da sedanja zakonodaja funkcionalnega zemljišča ne omenja, to pa nikakor ne pomeni, da s tem pojmom sodišče glede na podano trditveno podlago ne bi smelo operirati. V skladu z določbo 105. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. Po tretjem odstavku 105. člena SPZ v okvir skupnih delov sodi tudi zemljišče, na katerem zgradba stoji. Stanovanjski zakon v 190. členu določa, da med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča ob uveljavitvi ZLNDL določena kot funkcionalno zemljišče ali ne. V tem primeru se je njihova pravica uporabe po ZLNDL spremenila v lastninsko pravico in so na funkcionalnem zemljišču pridobili solastninsko pravico.

8Pritožnik prezre, da za etažno lastnino velja poseben, kogenten režim, zato takšen pristop, kot si ga je izbral, za ugotavljanje solastnine na skupnih delih (zemljišču) ni ustrezen. Upoštevati je treba načelo akcesornosti - glavno stvar predstavlja stanovanje kot del stavbe, akcesorij pa je pravica uporabe zemljišča oziroma solastninska pravica na funkcionalnem zemljišču in ustrezna pravica na skupnih delih ter napravah hiše. Nedvomno se ugotavljanje lastninske pravice na stavbam pripadajočih zemljiščih dotika interesov vseh etažnih lastnikov, zato - kot opozarja že prvo sodišče - tožnikov zahtevek ni pravilno postavljen, na kar je bil tožnik v postopku tudi opozorjen. Prvo sodišče pravilno poudarja, da si na spornem zemljišču konkurirajo interesi etažnih lastnikov, javni interes (interes občine), pa tudi interesi drugih uporabnikov tega zemljišča.

9Tožnik priznava, (1) da se na spornem zemljišču že vsaj 25 let nahaja avtobusno postajališče, ki je v rabi vseh občanov, (2) da je del parcele namenjen prehodu med regionalno in lokalno cesto in se dnevno uporablja za dostop do drugih objektov ter (3) da se na parceli nahaja cesta, ki jo uporabljajo vsi občani. Zato je treba ugotoviti, kdo je ob uveljaviti ZLNDL (dejansko) imel pravico uporabe na nepremičnini, saj se je določen njen del uporabljal tudi za druge namene in je torej presegal nujni obseg zemljišča, na katerem stoji stavba in zemljišče, ki je potrebno za njeno redno rabo.

10Glede na že prej izpostavljeno specifično naravo sporne nepremičnine je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da je v postopku nujno potrebno sodelovanje izvedenca geodetske stroke, ki bo izdelal elaborat o obsegu funkcionalnega zemljišča, kar zahteva tudi določilo 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (Zen). Temu se je tožnik odločno protivil, zato obsega funkcionalnega - pripadajočega zemljišča k stavbi v etažni lastnini ni bilo mogoče ugotoviti. To pa se je lahko odrazilo le v zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka, kar je sodišče prepričljivo pojasnilo v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11Tožnikova pritožbena izvajanja so zmotna, saj prezrejo pravno pomembno dejstvo, da v obravnavni zadevi ne gre za klasično (so)lastninsko pravico, marveč za etažno lastnino. Zato je treba upoštevati celoten sklop kogentnih določb iz SPZ in SZ, kar narekuje drugačno oblikovanost zahtevka, kot ga je postavil tožnik in na kar je bil tudi opozorjen.

12Ker pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 165. in 154. ter 155. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Prvi toženki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na pritožbo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo in obsega stroške odgovora na pritožbo, materialne stroške ter 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 186,66 EUR.