VSRS Sodba VIII Ips 42/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna priznati letni dopust za leto 2014 v trajanju 31 dni in ji omogočiti, da ta dopust izkoristi v šestih mesecih od pravnomočnosti te sodbe ter ji povrniti stroške postopka. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, po katerem je toženka dolžna tožnici iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2014 obračunati 2.467,50 EUR, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji povrniti stroške postopka. Sklenilo je tudi, da mora tožnica povrniti toženki stroške postopka v znesku 728,25 EUR.

2Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je bila tožnica v bolniškem staležu od 26. 4. 2014 do 30. 11. 2015 in do takrat ni koristila pripadajočega letnega dopusta za leto 2014. Ob koncu leta 2015 ji je ostalo še 30 dni neizkoriščenega letnega dopusta iz leta 2014. Po stališču sodišča prve stopnje ji je toženka ta dopust januarja 2016 pravilno brisala iz evidence (neizrabljenega) dopusta. Oprlo se je na določbo 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj ima v skladu s četrtim odstavkom te določbe delavec pravico izrabiti letni dopust še najkasneje do 31. 12. naslednjega leta. Glede zavrnitve podrednega zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljen dopust je sodišče upoštevalo, da je tožnica po vrnitvi na delo v začetku decembra 2015 poklicala kadrovsko službo v Mariboru in vprašala za njen dopust za leto 2014. Poklicala je T. K., čeprav bi morala vedeti, da ta ni pristojna za odobravanje letnega dopusta, temveč le za vodenje evidence dopusta pri toženki. Sodišče je presodilo, da je tožnica kot dolgoletna delavka toženke poznala postopek odobritve koriščenja letnega dopusta in je tudi meseca decembra dejansko zaprosila le za en dan letnega dopusta, ki ga je izkoristila 16. 12. 2015. Tožnica bi morala zaprositi za koriščenje dopusta pristojne nadrejene delavce in tudi sama preveriti, kdo je bil za to pristojen v decembru 2015, če tega takrat morda ni vedela. Kot neprepričljivo je sodišče ocenilo izpoved tožnice, da predpostavljene A. Š. ni upala prositi za koriščenje letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da tožnici dejansko nihče od pristojnih pri toženki v decembru 2015 ni zavrnil koriščenja letnega dopusta iz leta 2014. Zato posledično ni podana krivda toženke za neizkoriščenje tega dopusta.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in enako kot sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek, odločilo pa je tudi, da je toženka dolžna tožnici iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust za 2014 obračunati bruto znesek 2.467,50 EUR, odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodišči prve in druge stopnje.

4V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za priznanje letnega dopusta za leto 2014 in omogočenjem izrabe tega dopusta je kot sporno izpostavilo vprašanje ustreznosti zakonske ureditve iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, saj to ni v skladu s stališčem sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi KHS AG, C-214/10 z dne 22. 11. 2011, iz katere izhaja, da mora vsako obdobje prenosa bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Nadalje se je v zvezi z obdobjem za prenos letnega dopusta sklicevalo na 9. člen Konvencije MOD, št. 132 o plačanem letnem dopustu, ki določa možnost izrabe letnega dopusta nad dva tedna najpozneje v 18 mesecih od konca leta, v katerem je bila pridobljena pravica do letnega dopusta in ZDR-1, ki določa drugačno obdobje za prenos, in po katerem za prenašanje pravice do izrabe dopusta po izteku enoletnega obdobja za prenos ni podlage (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Nato je kljub sklicevanju na citirano sodbo SEU in Konvencijo presodilo, da tožnica po izteku obdobja za prenos, to je po 31. 12. 2015, nima več pravice do izrabe letnega dopusta za leto 2014 in se zato strinjalo z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega zahtevka. V zvezi s podrednim zahtevkom se je sklicevalo na to, da pravica do plačanega dopusta ne more ugasniti, če tožnica dejansko ni imela možnosti izrabiti te pravice, na sodbo SEU v zadevi King, C-214/16 z dne 29. 11. 2017 (s stališčem, da nastanek pravice do plačanega letnega dopusta ne more biti odvisen od tega, ali je delavec vložil prošnjo, in da mora delodajalec, ki delavcu ne omogoča uresničitve njegove pravice do plačanega letnega dopusta, zato nositi posledice) ter na sodbo SEU v zadevi Max-Planck, C-684/16 z dne 6. 11. 2018 (po kateri se je treba izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svojih obveznosti z ugovorom, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust; delodajalec mora konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati – podrobno in pravočasno, zato da si delavec s tem dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi mu bil namenjen – pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos izgubljen). Na tej podlagi naj bi bilo zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica zaprositi za izrabo letnega dopusta pristojne nadrejene delavke in celo preveriti, kdo je pristojen za odobritev dopusta v decembru 2015; ker toženka ni izpolnila svoje obveznosti oziroma ni storila vsega, da bi tožnici zagotovila izrabo letnega dopusta, je sodišče druge stopnje presodilo, da je na podlagi drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), tožnica upravičena do povrnitve škode, ki ji je s tem nastala.

5Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII DoR 28/2019 z dne 5. 3. 2019 dopustilo revizijo toženke glede vprašanj, ali je pravica do letnega dopusta delavca kljub določbi četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 časovno neomejena in ali je delodajalec v okoliščinah konkretnega primera delavcu odškodninsko odgovoren zaradi neizrabe letnega dopusta?

6Toženka v reviziji predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zavrne zahtevek tožnice za plačilo odškodnine, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je za odločitev v tej zadevi bistveno, da veljavna zakonodaja delodajalcu omogoča, da neizkoriščeni letni dopust po preteku določenega obdobja (lahko) briše. Tožnica je zaradi daljšega obdobja zaposlitve pri toženki zagotovo poznala postopek v zvezi z odobritvijo koriščenja letnega dopusta, zaradi česar se je zavedala, kdo je odgovorna oziroma pristojna oseba za odločanje o letnem dopustu. Tožnica ni postopala v skladu z internimi pravili toženke, saj T. K. ni bila pristojna za odločanje o odobritvi koriščenja letnega dopusta, torej v decembru 2015 ni bila zavrnjena njena prošnja za koriščenje letnega dopusta; tožnica je pri toženki še vedno zaposlena. Nato poudarja, da je v skladu s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1 sprejela navodilo za izrabo in evidentiranje letnega dopusta, ki določa, da mora delavec v primeru bolezni ves letni dopust izrabiti do 31. 12. naslednjega leta, sicer se mu le-ta briše, brisanje pa izvedejo evidentičarji. Tožnica je bila s strani toženke nedvomno poučena, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos izgubljen. Po mnenju toženke je sodišče druge stopnje spregledalo namen pravice do letnega dopusta - počitek delavca in ne njegova finančna obogatitev. V nasprotju z veljavno ureditvijo bi bilo, da bi se delavcem omogočilo kopičenje neizkoriščenega letnega dopusta, saj bi bil to lahko razlog, da delavci letnega dopusta ne bi želeli redno koristiti, kar bi vodilo v njihovo izčrpanost in neučinkovitost na delovnem mestu. V zvezi s tem opozarja na odločbo SEU v zadevi C-519/03 z dne 14. 4. 2005, kjer je poudarjen namen letnega dopusta; tega se ne sme nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje se tudi napačno sklicuje na razloge sodbe v zadevi SEU v zadevi C-684/16, saj je odločitev v tej zadevi vezana na dejstvo, da je delavcu prenehalo delovno razmerje, do tega pa v tej zadevi ni prišlo. Zgrešena naj bi bila odločitev na podlagi odškodninske odgovornosti toženke, pri čemer z zavrnitvijo primarnega zahtevka za priznanje pravice do letnega dopusta tudi sodišče druge stopnje priznava, da je toženka ravnala pravilno, ko je tožnici izbrisala letni dopust za preteklo leto. V tem kontekstu odpade očitek protipravnosti ravnanja toženke. Enako velja tudi za element škode, saj namen koriščenja letnega dopusta ni zagotovitev premoženjske koristi delavcu, temveč počitek. Vrhovno sodišče naj bi že večkrat pojasnilo, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen dopust zgolj v primeru prenehanja delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti (odločbe VS RS VIII Ips 191/2010, VIII Ips 218/2010 in VIII Ips 135/2017).

7V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Pri tem se tudi sama sklicuje na sklep VS RS VIII Ips 191/2009, kjer je sodišče postavilo razmejitev med nadomestilom in odškodnino ter v nadaljevanju tudi na stališča sodne prakse SEU v številnih zadevah, ki se nanašajo na pravico do izrabe letnega dopusta, posebej v zvezi s tem pa tudi na to, da je dokazno breme v zvezi z izrabo dopusta na delodajalcu, ki mora ravnati z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je upravičen itd.

8Revizija ni utemeljena.

9Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Gre za dve pravni vprašanji, ki se povezujeta le z odločitvijo sodišča druge stopnje v ugodilnem delu izpodbijane sodbe – odločitvi o tem, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za neizrabljen dopust za leto 2014. Glede na navedeni okvir revizijsko sodišče izrecno poudarja, da se ne spušča v vprašanja, ali je odločitev sodišča o primarnem zahtevku tožnice pravilna, o tem ali morda obstajajo nasprotujoči razlogi glede odločitve o primarnem in podrejenem zahtevku, ali morda razlogi sodbe sodišča druge stopnje predstavljajo sodbo presenečenja, o višini odškodnine in tudi o tem, ali je izrek sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila tožnici dosojena odškodnina, pravilen in v skladu s sodno prakso.

K prvemu revizijskemu vprašanju

10Iz 162. člena ZDR-1 izhaja, da je letni dopust mogoče izrabiti v več delih, s tem, da mora en del trajati najmanj dva tedna (prvi odstavek). Delodajalec lahko zahteva od delavca, da planira izrabo najmanj dveh tednov letnega dopusta za tekoče koledarsko leto (drugi odstavek). Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek). Delavec ima pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta (četrti odstavek). Letni dopust se sicer izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti (prvi odstavek 163. člena ZDR-1). Izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, je neveljavna. Neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja (164. člen ZDR-1).

11Za pravilno tolmačenje teh zakonskih določb (ki so lahko pomembne za odločanje v tem sporu) je treba med drugim upoštevati tudi Listino Evropske unije o temeljenjih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki v 31. členu določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo (prvi odstavek) in pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta (drugi odstavek) ter Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Svéta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva), ki v prvem odstavku 7. člena določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa, v drugem odstavku pa določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. 7. člen Direktive ni med določbami, od katerih bi bila dovoljena odstopanja ali drugačno urejanje v pogodbi o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. V zvezi s temi določbami je pomembna tudi praksa SEU, ki je v sodbah, ki se nanašajo na ta člen (in 31. člen Listine), večkrat poudarilo, da je pravico do plačanega dopusta treba šteti kot posebno pomembno načelo socialnega prava unije, pravica do plačanega letnega dopusta pa je izrecno določena tudi v Listini in je ni mogoče razlagati ozko.

12Iz sodne prakse SEU izhaja, da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam ali praksam, po katerih pravica do plačanega letnega dopusta ugasne ob koncu referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, ki je določen z nacionalno zakonodajo, tudi če je bil delavec na bolniškem dopustu celotno obdobje in je njegova nezmožnost za delo trajala do prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta. Na drugi strani ta določba ne nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri so določena podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, ki je izrecno podeljena s to direktivo, vključno z izgubo navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica do plačanega letnega dopusta je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z Direktivo¹. Na navedena stališča se je SEU večkrat sklicevalo v kasnejših zadevah, npr. v sodbi A. Sobczyszyn, C-178/2015 z dne 30. 6. 2016 in v kasnejši sodbi KHS AG, C-214/10 z dne 22. 11. 2011, kjer je med drugim poudarilo tudi, da je namen nacionalne določbe glede obdobja za prenos neizrabljenega letnega dopusta ob koncu referenčnega obdobja načeloma zagotoviti delavcu, ki ni mogel izrabiti letnega dopusta, dodatno možnost, da izrabi ta dopust. Določitev takega obdobja je del pogojev za izvrševanje in uveljavljanje pravice do plačanega letnega dopusta in je torej načeloma v pristojnosti držav članic. Možnost izgube navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos pa je sodišče vezalo na pogoj, da je imel delavec, čigar pravica do plačanega letnega dopusta je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je dodeljena z navedeno direktivo. Zato v nacionalnih določbah ne more biti predvidena ugasnitev pravice delavca do plačanega letnega dopusta, ne da bi imel ta dejansko možnost izvršiti to pravico (kar je treba ugotoviti v specifičnih okoliščinah posameznih primerov).

13SEU se je ukvarjalo tudi z vprašanjem trajanja obdobja za prenos pravice do letnega dopusta. Tako je npr. v zadevi G. Neidel, C-337/10 presodilo, da Direktiva nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki kopičenje nadomestil za plačane letne dopuste, ki jih delavec pred upokojitvijo ni mogel izrabiti zaradi nezmožnosti za delo, omejuje z obdobjem prenosa devetih mesecev, po poteku katerega pravica do plačanega letnega dopusta ugasne, medtem ko je v sodbi C-214/10 obrazložilo, da mora vsako obdobje prenosa bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno, in presodilo, da 15-mesečno obdobje prenosa pravice do plačanega dopusta ustreza namenu navedene pravice. Pri tem je izhajalo iz tega, da ima pravica do plačanega letnega dopusta dvojni namen, in sicer omogočiti delavcu, na eni strani, da se spočije od izvajanja nalog, ki jih ima v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi, in na drugi strani, da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo; da se pozitivni učinki plačanega dopusta na varnost in zdravje delava v celoti pokažejo, če je izrabljen v letu, ki je za to določeno; da sicer ne izgubi pomena, če se izrabi v poznejšem obdobju, vendar po poteku neke časovne meje letni dopust vseeno nima več pozitivnega učinka za delavca kot čas za počitek, ampak ohrani le vidik obdobja za sprostitev in razvedrilo. Takšno stališče je delno ponovilo v sodbi C-214/16, in sicer da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnim določbam in praksi, s katero je kopičenje pravic delavca, ki je več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, do plačanega letnega dopusta omejeno s 15-mesečnim obdobjem prenosa, po poteku katerega pravica do takega dopusta ugasne, vendar je v posebnih okoliščinah tega primera (delavec je najprej moral vzeti dopust, preden je izvedel, ali ima zanj pravico do plačila nadomestila) odločilo celo, da bi delavec lahko prenesel neizrabljeni dopust tudi iz več prejšnjih obdobij.

14Ob odgovoru na prvo vprašanje je treba opozoriti tudi na sodbo SEU C-684/16, kjer je med drugim poudarjeno, da pravica do plačanega letnega dopusta, ki je določen v 31. členu Listine, priznana vsem delavcem in je že zaradi svojega obstoja zavezujoča in nepogojna ter je ni treba konkretizirati z določbami prava unije ali nacionalnega prava, s katerim je treba zgolj natančneje določiti trajanje plačanega dopusta in po potrebi nekatere pogoje za njeno izvajanje. Posledica 31. člena Listine je tudi, da nacionalno (predložitveno) sodišče ne sme uporabiti predpisov, s katerimi se delavcu ob izteku referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, določenega z nacionalnim pravom, lahko odvzame pravica do plačanega letnega dopusta, če delavec tega dopusta ni mogel izrabiti. Delodajalec se na takšno določbo nacionalne zakonodaje ne more sklicevati, da bi se izognil plačilu nadomestila. Iz nadaljnje obrazložitve te sodbe izhaja, da je ta načela treba upoštevati tudi v razmerjih med delavci in delodajalci, ki so zasebni subjekti.

15Glede na navedena stališča sodne prakse SEU je tudi določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, po kateri ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta, treba razlagati tako, da ta določba ne vključuje tudi položaja, v katerem delavec pred potekom obdobja za prenos ni imel dejanske možnosti izvršitve te pravice. Če torej delavec dejansko ni imel možnosti izrabe letnega dopusta tudi do poteka obdobja za prenos, tega lahko še vedno izrabi. Pri tem pa pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena, saj jo je, kot pojasnjeno, tudi SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos. V konkretni zadevi pa to vprašanje ni relevantno, saj je tožnica po poteku bolniškega staleža v letu 2014 in 2015 spet začela z delom s 1. 12. 2015 (in se kmalu za tem z vprašanji o svojem dopustu obrnila na kadrovsko službo), torej že pred potekom obdobja za prenos, ki ga določa četrti odstavek 162. člena ZDR-1.

K drugemu revizijskemu vprašanju

16V zvezi z drugim vprašanjem je najprej treba pojasniti, da tako določbe ZDR-1 kot določbe Direktive in Listine ne omogočajo dogovora (odločitve) o denarnem nadomestilu za neizrabljen dopust namesto tega dopusta, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Vendar to ne pomeni, da delavec, ki mu delovno razmerje sploh (še) ni prenehalo in mu delodajalec med trajanjem delovnega razmerja ni pravilno omogočil izrabe letnega dopusta, nima drugih pravic. Zaradi zagotovitve ustreznega sodnega varstva oziroma učinkovitega uveljavljanja njegovih pravic ima pravico zahtevati izrabo letnega dopusta² oziroma (ob izpolnjenih pogojih) tudi pravico do ustrezne odškodnine zaradi kršitve pogodbenih obveznosti v času trajanja delovnega razmerja. Drugačna razlaga bi to pravico delavca izvotlila.

17Glede na revizijske ugovore je treba tudi opozoriti, da je sodna praksa SEU s tem v zvezi povezana z vprašajem nadomestila ob prenehanju delovnega razmerja zaradi neizrabe dopusta, vendar obenem tudi z vsemi ostalimi vprašanji, ki se nanašajo na pravico delavca do letnega dopusta in izrabo tega, na referenčna obdobja, obdobja za prenos itd. Zato je to sodno prakso treba upoštevati tudi pri odločanju o zahtevku za odškodnino.

18V zvezi s pogoji za priznanje odškodnine se je sodišče druge stopnje (ne glede na to, da gre v citiranih zadevah SEU v končni presoji za vprašanje izplačila nadomestila za neizrabljen dopust ob prenehanju delovnega razmerja) pravilno oprlo tudi na stališča SEU v zadevah C-214/16 in C-684/16. Iz prve zadeve, ki je nekoliko specifična, med drugim izhaja tudi, da je vsako dejanje ali opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi si vzel letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta; v specifičnih okoliščinah primera pri tem tudi ni bilo upoštevno vprašanje, ali je tožnik sploh vložil prošnje za plačani letni dopust. Še veliko bolj obsežno in temeljito razlago pa je SEU zavzelo v zadevi C-684/16, v kateri je (kot že navedeno) najprej poudarilo, da samodejna izguba pravice do plačanega letnega dopusta, za katero ni treba prej preveriti, ali jo je delavec dejansko imel možnost uveljavljati, ni utemeljena³; obenem je poudarilo, da je delavca treba obravnavati kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju in nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegove pravice omeji; da je vsako dejanje ali opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega dopusta; da se je treba izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do plačanega dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svojih obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust; da sicer spoštovanje obveznosti do letnega dopusta ne sme seči tako daleč, da bi delodajalec svojim delavcem moral naložiti, da dejansko uveljavijo svojo pravico do plačanega dopusta, vendar vseeno velja, da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec takšno pravico možnost uveljaviti; to pomeni, da mora delodajalec konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati – podrobno in pravočasno, zato da si lahko zadevna oseba s tem dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bil namenjen - pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen. Izrecno je poudarilo, da dokazno breme nosi delodajalec in da mora ta dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen. Delavec to pravico lahko izgubi, če delodajalec v zvezi s tem predloži dokaz, iz katerega izhaja, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljaviti pravico do plačanega letnega dopusta, tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic tega neuveljavljanja.⁴ Zelo podobna so tudi stališča SEU v sodbi v zadevi Kreuzinger, C-619/16 z dne 6. 11. 2018, ki je bila sprejeta istega dne kot sodba v zadevi C-684/16.

19Glede na navedena stališča SEU in v specifičnih okoliščinah tega primera je sodišče druge stopnje tožnici utemeljeno prisodilo odškodnino za neizrabljen dopust. Toženka namreč v sodnem sporu niti ni zatrjevala (tega ne zatrjuje niti v reviziji), da je tožnico ob vrnitvi na delo v začetku decembra 2015 poučila o njenih pravicah glede izrabe dopusta in konkretno poskrbela, da je imela dejansko možnosti izrabiti plačani letni dopust, jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in jo poučila tudi o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. Navedbe toženke so bile le v tem, da ji ni onemogočila ali celo prepovedala izrabe letnega dopusta, da se je tožnica za izrabo obrnila na napačno osebo, da pa je bila sicer seznanjena s tem, na koga se mora obrniti za izrabo letnega dopusta. Upoštevajoč gornja izhodišča to ne zadošča za razbremenitev obveznosti, ki jih ima delodajalec.

20Ker je bila torej tožnica upravičena zahtevati od toženke izpolnitev obveznosti, ki se nanašajo na zagotovitev izrabe pravice do letnega dopusta iz leta 2014, pri čemer na strani toženke ni bilo razlogov za oprostitev odgovornosti, je sodišče druge stopnje tožnici utemeljeno prisodilo odškodnino (odgovor na drugo revizijsko vprašanje). Toženka bi torej morala tožnici zagotoviti izrabo še preostalega letnega dopusta iz leta 2014 v decembru 2015 in tudi po tem.

21Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. V posledici te odločitve toženka krije sama svoje stroške revizije, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo v skladu z Odvetniško tarifo, v znesku 336,00 EUR (450 točk, 2% za mat. izdatke in 22% DDV).

22Revizijsko sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Glej npr. sodbo SEU v zadevi Gerhart Schultz – Hoff, C-350/06 in C-520/06.
² Pri tem se sicer lahko zastavlja vprašanje, do kdaj lahko delavec zahteva izrabo dopusta. V konkretni zadevi je tožnica vložila tožbo šele 20 mesecev po poteku obdobja za prenos, ki ga določa naš zakon.
³ Glej 40. točko v zvezi s 35. točko obrazložitve.
⁴ Glej 41. – 47. točko obrazložitve.