164. člen ZDR-1

Sodna praksa Sodišča Evropske unije je za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust opredelila (le) dva pogoja, in sicer, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil upravičen na dan prenehanja delovnega razmerja. Ne le, da tožnica ni v celotnem postopku sodelovala brez pooblaščenca (tožbo in prvo pripravljalno vlogo je vložila po odvetnici), pač pa je v tem sporu uspela zgolj s 6,5 % svojega zahtevka, torej v zelo majhnem delu, kar pa ne utemeljuje uporabe drugega odstavka 38. člena ZDSS-1.

Tožnica ni opravljala dela na zatrjevanih višje vrednotenih delovnih mestih. Posamezne naloge, ki bi morebiti (če bi jih tožnica opravljala samostojno in v celoti) presegale zahtevnost njenega delovnega mesta, ne morejo pretehtati nad ugotovitvami, da je praviloma opravljala delo, ki sodi v opis nalog višjega svetovalca. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da odločitev sodišča nedopustno posega v njeno dokončno (in pravnomočno) odločitev o razveljavitvi sklepa o odmeri letnega dopusta. Svoj sklep o odmeri letnega odpusta je namreč razveljavila šele po tem, ko je tožnica že uveljavljala odpravo kršitve v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2016.

Opredelitev, kot izhaja iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (ki je sicer materialni predpis), ne predpisuje oziroma ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (delavec) v tožbi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za oblikovanje tega pa je tudi sicer treba upoštevati pravila procesnega (civilnega) prava. Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oz. ne preneha), ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve. Tožnik glede na umik zahtevka, v katerem je uveljavljal ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter s tem povezanih pravic, niti nima pravnega interesa za takšno tožbo (niti v delu, ki se nanaša na oblikovalni zahtevek). Glede njegovih pravic iz delovnega razmerja v posledici ugoditve takšnemu zahtevku se namreč nič ne spreminja. Interes pravdanja (moralno zadoščenje) pa ni pravno priznan pravni i

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za neizkoriščen letni dopust tudi za čas po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej za celotno obdobje s pravnomočno sodbo za nazaj priznanega delovnega razmerja. Obdobje za prenos letnega dopusta v tej zadevi ne vpliva na pravico do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Sodba, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bilo vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj, je postala pravnomočna dne 12. 5. 2016. Tega dne je tožnica šele pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti iz naslova koriščenja dopusta, ki je toženka ni izpolnila, tedaj pa je začel teči tudi zastaralni rok.

Ker je 15-mesečno obdobje za prenos ob tožnikovem povratku z bolniškega staleža že poteklo (pri čemer dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega tožena stranka ni imela vpliva), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka k izpolnitvi njegovega zahtevka ni bila več zavezana. Tožena stranka torej ni ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža ni priznala pravice do plačanega preostanka letnega dopusta za leto 2018. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2018 zaradi odsotnosti elementa protipravnosti, kot konstitutivnega gradnika odškodninskega delikta, ni utemeljen. Dopust je namenjen zagotovitvi počitka in sprostitvi delavca od dela. Zato se dolžnost delodajalca, da delavca vzpodbudi k izrabi dopusta in ga pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi na koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, izgubljen, ne razteza tudi na čas trajanja bolniškega staleža, ko je delavec odsoten z dela na podlagi presoje osebnega zdravnika ali odločbe ZZZS ter v tem času podvržen predpisanemu režimu zdravljenja.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki jo je treba upoštevati za pravilno razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženec pa v sodnem postopku ni zatrjeval, da je poskrbel, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudil, da naj to stori, in jo poučil o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. SEU je zavzelo tudi stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nado

Iz prve pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je toženka tožniku priznala le 2 dneva dopusta za leto 2019 in ni dokazala, da je tožnika seznanila, da ima tudi za leto 2020 pravico do sorazmernega dela dopusta. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnika obvestila, koliko dni dopusta mu pripada za leto 2020 in ga opozorila, da lahko ta dopust izrabi. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku za leto 2020 priznavala več kot 2 dni dopusta, s čimer naj bi bil tožnik seznanjen. Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o možnosti izrabe sorazmernega dela dopusta za leto 2020, katerega tožnik dejansko ni izrabil, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nadomestilo za 17 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020. Toženka ni dokazala, da bi tožnika tem, ko ji je prinesel dokazilo o delovni dobi, pozvala, naj to stori, čeprav je vedela, da je njena dolžnost, da tožniku plača dodatek za delovno dobo. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZDR-1 in okoliščino, da tožnik ni ugovarjal obračunu plače. Navedeno ne vpliva na njeno zakonsko obveznost, da tožniku pravočasno plača osnovno plačo s pripadajočimi do

Tožnici delovno razmerje ni prenehalo na dan podpisa Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dne 25. 11. 2022, ampak šele 30. 11. 2022. Terjatev o nadomestilu neizkoriščenih dni letnega dopusta še ni zapadla v plačilo, saj je skladno z določbo 164. člena ZDR-1 delavec lahko upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust šele ob prenehanju delovnega razmerja. Tožnica se zato tej terjatvi ni mogla odpovedati, saj se delavec vnaprej pravici iz delovnega razmerja ne more veljavno odpovedati.

S tem ko je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni šlo za trpinčenje, ampak nadlegovanje, ni kršilo razpravnega načela (7. člen ZPP). Presoja, ali ravnanja predstavljajo trpinčenje ali nadlegovanje, je pravna in sodišče prve stopnje na navedbe strank ni vezano. Glede na to, da že sama trajajoča duševna stiska zaradi nadlegovanja (poseg v dostojanstvo delavca oziroma v njegove osebnostne pravice) predstavlja pravno priznano škodo, ne gre za dejstva, za katera bi se zahtevalo strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo. Način prenehanja delovnega razmerja na pravico do denarnega nadomestila ne vpliva. Za nastanek pravice do denarnega nadomestila se ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja, kot je, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen.

Tožena stranka ni zatrjevala, da je poskrbela, da je imel tožnik dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi ga kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in ga poučila tudi o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storil. Delavec je do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja, tudi če je delovno razmerje prekinil sam in brez razloga. Zato je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do nadomestila za neizrabljeni dopust, ker bi ga lahko koristil v odpovednem roku, saj ni bilo razlogov za takojšnje prenehanje delovnega razmerja med strankama, tj. za izredno odpoved po volji tožnika.

Ali je tožnik pred odpovedjo, ki je bila podana iz organizacijskega razloga, dejansko opravljal delo delovnega mesta strokovnjak za prodajo, na katerega se je nanašala reorganizacija, je bistveno za presojo, ali je odpoved zakonita, pri čemer se ne zahteva, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, da delavec uveljavlja zahtevek za plačilo po dejanskem delu ali da izpodbija oziroma zaradi navideznosti uveljavlja ničnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Z daljšim opravljanjem drugega dela se namreč šteje, da je prišlo do dejanske spremembe oziroma sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, čeprav ta ni bila v pisni obliki. Tožnik je konkretno navedel število ur, ki jih je v posameznem mesecu opravil preko polnega delovnega časa, in predlagal dokaze. Toženka konkretizirano navedenim uram ni ugovarjala (niti ni predložila izpiska evidence prisotnosti razen za en mesec). Njene pritožbene navedbe, da ni bilo potreb po opravljanju tega dela oziroma da bi tožnik moral za vsako uro posebej dokazati, da je delo opravljal, so tako neupoštevne oziroma neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik v letih 2017, 2018, 2019 in 2020 dopusta ni koristil iz objektivih razlogov oziroma ga toženka h koriščenju slednjega tudi ni pozivala. Iz tega razloga je tožnik upravičen do nadomestila za letni dopust za leto 2019 in 2020 in mu ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno prisodilo. Vendar pa je tožnik upravičen do denarnega nadomestila zgolj za letni dopust, ki ga je bil na dan prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč obdobje za prenos, kot izhaja iz 3. odstavka 162. člena ZDR-11, upravičen izrabiti, česar pa sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo. Pravica do izrabe letnega dopusta namreč ni neomejena in ugasne s potekom obdobja za prenos.

Toženka ni pojasnila časovnega poteka posameznih dogodkov oziroma iz njenih navedb ni razvidno, kdaj naj bi se sporni dogodki zgodili, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka. Objektivni rok za podajo odpovedi pa je vezan na čas storitve kršitve in ni odvisen od tega, kdaj je za kršitev izvedel delodajalec. Tožnica je bila zaradi nezakonitega ravnanja toženke, in sicer nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oškodovana za znesek v višini razlike prejete in pripadajoče plače, pri čemer ni utemeljen pritožbeni ugovor toženke, da lahko tožnica zahteva škodo le kot neto znesek plače. Tožničin zahtevek ni bil zahtevek za plačo, temveč za odškodnino.

Ker je tožnik še vedno v delovnem razmerju, ni upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, temveč do izrabe oziroma koriščenja dopusta, kot primarne pravice. V posledici nezakonite odpovedi je pridobil pravico do (naknadnega) koriščenja priznanega števila dni letnega dopusta, pri čemer potek obdobja za prenos na podlagi 162. člena ZDR-1 ni relevanten, ker je to določbo, glede na stališča sodne prakse SEU, potrebno razlagati tako, da ne vključuje tudi položaja, kot je konkretni, ko delavec pred potekom obdobja za prenos ni imel dejanske možnosti izvršitve te pravice.

Ker je bil tožnik odsoten v času od 7. 9. 2015 do 20. 5. 2017, je poteklo tako obdobje 12 mesecev za prenos po ZDR-1, kakor tudi obdobje 15 mesecev po odločitvah SEU. Glede na to, da je tožnik še vedno zaposlen pri toženki, pa skladno z določbo 164. člena ZDR-1 in 7. člena Direktive 2003/88/ES ni upravičen do denarnega nadomestila. Tožnikova dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega nobena od strank niti tožnik in niti toženka ni imela vpliva na to, da tožnik ni mogel izkoristiti preostanka letnega dopusta za leto 2015 (v času bolniškega staleža izraba letnega dopusta ni možna; ker tožnika ni bilo na delu, ga toženka tudi ni mogla poučiti o izrabi letnega dopusta). Toženka po poteku referenčnega obdobja izrabe dopusta tožniku ni mogla več omogočiti, zato ni ravnala protipravno.

Ker tožnica zahteva plačilo prejemkov iz naslova delovnega razmerja za obdobje po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, je sodišče prve stopnje njen zahtevek pravilno zavrnilo.

Tožnik neutemeljeno nasprotuje stališču, da je njegova pravica do dodatnih 5 dni letnega dopusta za leti 2018 in 2019 ugasnila z iztekom 15-mesečnega obdobja za prenos. Skladno s prakso SEU, ki ji sledi tudi naša sodna praksa, je 15-mesečno obdobje za prenos, ki sledi referenčnemu obdobju za izrabo letnega dopusta, ustrezno dolgo obdobje za prenos, po izteku katerega v izogib kopičenju letnega dopusta pravica do letnega dopusta ugasne.

Toženka tožniku ni omogočila, da bi dopust koristil. Toženka ni niti zatrjevala, da bi tožnika poučila o njegovih pravicah glede izrabe dopusta, da je konkretno poskrbela, da je imel dejansko možnost koristiti plačan letni dopust, da ga je kakorkoli pravočasno vzpodbudila, da naj to stori, ga poučila o posledicah, do katerih bo prišlo, če tega ne bo storil. Tožniku niti ni izdala sklepa o odmeri letnega dopusta. Toženka torej ni zatrjevala niti izkazala razlogov na njeni strani, ki bi jo razbremenili odgovornosti, ki jo ima delodajalec, in je moč zaključiti, da je ravnala protipravno.