VSM Sodba I Cp 639/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) znesek 8.525,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). V presežku, to je za plačilo zneska 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2015 dalje do plačila (točka II izreka) in za zakonske zamudne obresti od zneska 9.525,52 EUR za čas od 28. 3. 2015 do 27. 3. 2017 (točka III izreka), je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti še stroške pravdnega postopka v znesku 2.531,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka do plačila (točka IV izreka).

2Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo pritožbene graje je, da je zaključek sodišča prve stopnje, da bi zavarovanec toženke - stečajni upravitelj dr. Š.Š. (v nadaljevanju: stečajni upravitelj oziroma zavarovanec toženke) v stečajni masi stečajnega dolžnika U.P. & CO d.o.o. (v nadaljevanju: stečajnega dolžnika) moral predvideti sredstva za stroške tožnikovega zastopanja v pravdnih postopkih Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pg 401/2011 in Pg 312/2011, zmotni. Tožnik je namreč zlorabil svoje pooblastilo za zastopanje, saj je tožbo v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pg 312/2011 vložil kljub temu, da je bila tožena stranka K.H. d.o.o. tedaj že v stečajnem postopku in zato plačilno nesposobna. V tej zvezi pritožba še dodaja, da stečajni upravitelj plačila stroškov odvetniškega zastopanja tožnika v predračunu stroškov stečajnega postopka ni predvidel zato, ker sta se s tožnikom ustno dogovorila, da tožnik navedenih stroškov v primeru neuspeha stečajnega dolžnika v pravdnih postopkih ne bo uveljavljal, kot je to veljalo zadnjih 21 let njunega sodelovanja. V nadaljevanju pritožba navaja, da iz načrta končne razdelitve in končnega načrta končne razdelitve izhaja, da se je z unovčitvijo premoženja stečajnega dolžnika oblikovala stečajna masa v višini 33.754,84 EUR, stroški stečajnega postopka, z upoštevanjem vtoževanih stroškov, pa bi znašali 49.649,23 EUR. Od začetka stečajnega postopka do vključno dne 13. 7. 2015 je namreč stečajni upravitelj dvajsetim upnikom že poravnal zapadle terjatve in stroške stečajnega postopka v skupnem znesku 33.754,84 EUR, in sicer po vrstnem redu kot so zapadle v plačilo. Dne 14. 7. 2015 je bilo tako na transakcijskem računu stečajnega dolžnika le še 631,04 EUR sredstev, ki pa so bila zasežena z izvršilnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljutomeru Ig 9/2015 z dne 10. 8. 2015. Tožnika pa je svoja stroškovnika za zastopanje v navedenih pravdnih zadevah stečajnemu upravitelju poslal šele dne 28. 10. 2015, čeprav se je npr. pravdni postopek opr. št. Pg 312/2011 končal že meseca marca 2015. V kolikor bi torej tožnik stroškovnika stečajnemu upravitelju poslal pravočasno, bi slednji lahko sredstva stečajnega dolžnika, ki so bila na transakcijskem računu do 14. 4. 2015 porabil za poplačilo vtoževanih stroškov. Glede na vse navedeno pritožba zaključuje, da je stečajni upravitelj ravnal v skladu z zakonskimi predpisi in sodno prakso, vsled česar ni podana njegova subjektivna odškodninska odgovornost, kot je to zmoto presodilo sodišče prve stopnje.

3Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6Pritožbeno nesporno je, da je stečajni upravitelj tožnika pooblastil za zastopanje stečajnega dolžnika v pravdnih postopkih Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pg 401/2011 in 312/2011, pri čemer sta bili pooblastili za zastopanje podpisani dne 26. 2. 2013 (priloga spisa A8) oziroma dne 13. 9. 2011 (priloga spisa A28), torej po začetku stečajnega postopka, ki se je začel na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti, St 1371/2010 z dne 18. 3. 2011. Prav tako je pritožbeno nesporno, da je tožnik za zastopanje stečajnega dolžnika v navedenih gospodarskih sporih slednjemu izstavil sporna računa št. 2015-00347 z dne 12. 11. 2015, v višini 6.368,77 EUR in št. 2015-00346 z dne 12. 11. 2015, v višini 3.156,75 EUR, ki pa sta ostala v celoti neporavnana, saj je bil stečajni dolžnik dne 23. 3. 2016 izbrisan iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. St 1371/2010 z dne 12. 2. 2016. Stečajni postopek se je namreč s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. St 1371/2010 z dne 12. 2. 2016, končal brez razdelitve upnikom. Pritožbeno nesporno je tudi, da stečajni dolžnik in stečajni upravitelj nista prerekala utemeljenosti in/ali višine spornih računov, niti stroškovnikov tožnika z dne 28. 10. 2015 na podlagi katerih sta bila predmetna računa izdana.

7Upoštevajoč povzeta pritožbeno nesporna dejstva, sodišča druge stopnje kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe toženke v smeri, da sta se stečajni upravitelj in tožnik ob podpisu pooblastil za zastopanje dogovorila, da bo tožnik upravičen do plačila odvetniških stroškov za zastopanje samo v primeru uspeha v predmetnih pravdnih postopkih (gospodarskih sporih). Pritožba namreč ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da bi moral biti takšen dogovor, v skladu z 4. členom in 17. členom tedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), sklenjen v pisni obliki, kar nedvomno ni bil, kot je to obširneje pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da elektronsko sporočilo stečajnega upravitelja z dne 18. 11. 2013 (priloga spisa B4) ne predstavlja zatrjevanega dogovora s tožnikom, temveč le enostransko navedbo dejstva s strani stečajnega upravitelja, da v stečajni masi ni denarnih sredstev. Sodišče druge stopnje tako v tej zvezi dodaja, da bi tudi v primeru tovrstnega ustnega dogovora stečajni upravitelj moral ugovarjati prejetima stroškovnikoma z dne 28. 10. 2015 oziroma računoma z dne 12. 11. 2015, česar pa nesporno ni storil, kar zgolj dodatno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da zatrjevani dogovor ni izkazan.

8Upoštevajoč navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da stečajni upravitelj tekom trajanja predmetnega stečajnega postopka ni rezerviral sredstev za poplačilo stroškov odvetniškega zastopanja tožnika, sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je v danem primeru podana subjektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

9V skladu z 8. točko tretjega odstavka 355. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) namreč sporni stroški odvetniškega zastopanja stečajnega dolžnika predstavljajo (občasne) stroške stečajnega postopka, ki so nastali po začetku stečajnega postopka, zato bi jih stečajni upravitelj moral zajeti v predračunu stroškov stečajnega postopka (prvi odstavek v zvezi s 3. točko drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP) oziroma v njegovi spremembi (tretji odstavek 356. člena ZFPPIPP) ter posledično predlagati sodišču, ki je vodilo stečajni postopek, da takšno spremembo predračuna dovoli¹. V tej fazi namreč stečajni upravitelj predvidenih pravdnih stroškov (stroškov odvetniškega zastopanja tožnika) še ni dolžan dokazati (z računi)², zato odločitev sodišča pomeni le okviren predračun stroškov, upoštevajoč različne možnosti izida pravdnega postopka. Koliko stroškov pa bo nato dejansko izplačanih kot strošek stečajnega postopka pa bo nato odločeno šele s sklepom sodišča v skladu s prvim odstavkom 357. člena ZFPPIPP³.

10Stečajni upravitelj je namreč tožniku pooblastili za zastopanje stečajnega dolžnika v predmetnih pravdnih postopkih (gospodarskih sporih) podpisal po začetku stečajnega postopka in v trenutku, ko je stečajna masa še presegala breme stroškov stečajnega postopka, zato bi po prepričanju sodišča druge stopnje že tedaj moral sodišču predlagati spremembo predračuna stroškov stečajnega postopka, saj ni šlo za stroške, ki so po 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP opredeljeni kot pravdni stroški stečajnega dolžnik v postopkih iz oddelka 5.6 ZFPPIPP (preizkus prerekanih terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic), za katere je stečajni upravitelj v predlogu predračuna stroškov stečajnega postopka z dne 26. 7. 2011 predvidel 8.000,00 EUR za stroške pravne pomoči (citirani predlog predračuna stroškov stečajnega postopka je bil potrjen s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. St 1371/2010 z dne 28. 7. 2011). Iz tega naslova sta bila nato na predlog stečajnega upravitelja z dne 24. 6. 2014 poplačana odvetnika I. V. in A. T., ki sta stečajnega dolžnika zastopala v drugih gospodarskih sporih (I Pg 21/2009, I Pg 215/2010, Pg 82/2012 in Pg 275/2004).

11Stečajni upravitelj bi moral tako že ob podpisu pooblastil za zastopanje oziroma najkasneje ob prejemu nespornih stroškovnikov sodišču predlagati spremembo predračuna stroškov stečajnega postopka in s tem rezervacijo sredstev v stečajni masi, ki je po podatkih končnega načrta končne razdelitve tedaj znašala 33.754,84 EUR, saj je moral pričakovati, da bo tožnik na podlagi nespornih stroškovnikov izdal računa za opravljene odvetniške storitve.

12S tem, ko je stečajni upravitelj opustil zgoraj opisano profesionalno skrbnost je ravnal malomarno, zaradi česar je podana njegova subjektivna odškodninska odgovornost za vtoževano škodo, saj gre za takšno protipravno krivdno ravnanje stečajnega upravitelja, ki bi se mu ognil vsak, ne le posebej skrben stečajni upravitelj⁴, kot je to pravilno razsodilo že sodišče prve stopnje. Ker stečajni upravitelj sodišču ni predlagal spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka, slednjemu tudi ni mogel predlagati izdaje sklepa o soglasju k plačilu teh stroškov, pri odločanju o čemer pa sodišče ne presoja ali so bili ti stroški potrebni in koristni, temveč le, ali je stečajni upravitelj te storitve pri odvetniku (tožniku) naročil in ali jih je ta opravil⁵.

13Sprejete odločitve ne more spremeniti niti pritožbeno povzemanje teka pravdnih postopkov Pg 401/2011 in Pg 312/2011 oziroma samega stečajnega postopka, saj to za odločitev v zadevi ni bistveno. Ob tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da se toženka ne more sklicevati na navedbe stečajnega upravitelja na naroku za glavno obravnavo z dne 13. 2. 2019, saj izpovedba priče ne more nadomestiti (pravočasne) trditvene podlage pravdne stranke. Nenazadnje pa je toženka s pritožbenimi navedbami o tem, po kakšnem vrstnem redu se je vršilo plačilo stroškov stečajnega postopka tudi prekludirana (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že do prvega naroka za glavno obravnavo.

14Toženka zavrnilni del sodbe (točki II in III izreka) in stroškovno odločitev (točka IV izreka) sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

15Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 579/2017 z dne 25. 10. 2017.
² Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 265/2014 z dne 1. 7. 2014.
³ Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 527/2015 z dne 17. 9. 2015.
⁴ Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 33/2016 z dne 3. 2. 2016.
⁵ Tako tudi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 282/2018 z dne 12. 6. 2018 in opr. št. Cst 244/2018 z dne 5. 6. 2018.