VSL Sklep I Cp 1835/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (I. točka izreka) in dediča A. A. napotilo na pravdo, da zoper dediča B. B. vloži tožbo za ugotovitev, da lastnoročna oporoka zapustnika s 6. 1. 2015 ni veljavna oziroma, da se ta razveljavi (II. točka izreka). Zapuščinski postopek je sodišče prekinilo za 30 dni oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, rok za vložitev tožbe pa je določilo na 30 dni po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (III. in IV. točka izpodbijanega sklepa).

2Zoper sklep se pritožuje dedič A. A. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni. Navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstev, ki jih je podal na sodišču ter je bil v celoti preslišan. Sklicuje se na sklep o dedovanju po pokojnem očetu C. C. z 2. 6. 2017, kjer je bil sklenjen dedni dogovor in sodna poravnava, v kateri je bil določen kot dedič in na podlagi katerega ima dosmrtno pravico sobivanja v stanovanju. To je v izpodbijanem sklepu izostalo in ni bilo upoštevano. Navaja še, da ima pravico do nujnega deleža, kar je sodišče prav tako spregledalo. Ker nima potrebnih sredstev za življenje, mu pripada poleg sobe tudi souporaba kuhinje, balkona in sanitarij.

3Pritožba je bila vročena dediču B. B., ki nanjo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena Zakona o dedovanju; ZD). Sodišče tako ravna, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

6Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da med dediči obstojijo sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke, saj dedič A. A. (pritožnik) oporoke ne priznava kot pristne in pravno veljavne.

7Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD).

8Zapustnik je napisal oporoko, zapuščinsko sodišče pa ob njeni razglasitvi ni ugotovilo formalnih pomanjkljivosti. Dedič A. A. oporoke ne priznava kot pristne in pravno veljavne, vendar ne navede in ne izkaže, zakaj naj bi bila oporoka neveljavna oziroma nepristna. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno štelo njegove navedbe za manj verjetne, oziroma je štelo za bolj verjetno, da je pisna oporoka zapustnika, ki se nahaja v spisu in je bila razglašena, pristna in pravno veljavna, saj izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje. Sodišče prve stopnje je zato pravico dediča A. A. pravilno štelo za manj verjetno in ga je iz tega razloga napotilo na pravdo.

9Dedič A. A. v pritožbi ne navede ničesar takega, kar bi izpodbilo pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča. Pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na dedovanje po očetu in sklenjen dedni dogovor, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vplivajo. Z izpodbijanim sklepom je bil pritožnik napoten na pravdo za ugotovitev, da lastnoročna oporoka zapustnika s 6. 1. 2015 ni veljavna, zapuščinski postopek pa je bil za ta čas prekinjen. Pritožbene trditve o pravici sobivanja in souporabi prostorov v stanovanju za odločanje o pritožbi zoper izpodbijani sklep niso relevantne in niso bile predmet presojanja.

10Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podani pritožbeni razlogi, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP ter 163. člen ZD).