VSC Sklep I Cp 438/2019

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 5. 2019 se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbama tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 6. 2019 se ugodi in se ta sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 5. 2019 delno ugodilo ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 23. 4. 2019 in določilo novo višino takse za postopek po tar. št. 1112 ZST-1 v znesku 1.230,00 EUR. V presežku je ugovor tožeče stranke zavrnilo.

2Tožnika sta v pritožbah, brez opredelitve pritožbenih razlogov po 338. člena ZPP predlagala, da se njunima pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se višina sodne takse za postopek po tar. št. 1112 ZST-1 določi v znesku 631,00 EUR oziroma največ 779,00 EUR, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbah sta zatrjevala, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo vrednost zahtevka na ugotovitev, da je oporoka z dne 29. 6. 1995 preklicana in da toženec nima dedne pravice na podlagi oporoke, ko ni upoštevalo tudi tega, da je nepremičnina parc. št. ...-1731/10 skupno premoženje zapustnice in toženca. Zakoniti delež toženca po členu 59/II ZZZDR na zapuščini je ½. Zato bi sodišče moralo v okviru spornega predmeta upoštevati le tisto premoženje, ki je bilo ob smrti dejansko last zapustnice, torej ½, od te pa le takšen del, ki ga lahko dedujeta tožnika. Torej 2/3. Odločitev sodišča prve stopnje, da se ne upošteva, da gre za skupno premoženje, je zato v nasprotju z navedbami tožnikov v tožbi in z listinami v spisu, ki kažejo na potrebo, da se upošteva dejstvo obstoja skupnega premoženja. Sicer pa sodišče tudi ni upoštevalo, da je razlika v dednem deležu med nujnim dedovanjem tožniku, v kolikor pride do oporočnega dedovanja in zakonitim dedovanjem tožnikov, ključno za opredelitev vrednosti spornega predmeta in interesa tožnikov na ugotovitvenem zahtevku. Predmet dedovanj nepremičnine je lahko v vsakem primeru le ½ delež zapustnice na skupnem premoženju (torej ½ od 112.618,00 EUR), ugotovitev, da je oporoka preklicana pa ima za tožnika vrednost 1/6 na celotni nepremičnini oziroma 18.769,67 EUR. Tudi vrednost spornih denarnih sredstev, ki spadajo v zapuščino, lahko glede na določbo 59/I člen ZZZDR znaša ½ denarnih sredstev oziroma po navedbah tožnikov 70 %. Denarna sredstva niso predmet oporoke, so pa predmet zakonitega dedovanja, pri katerem pa delež tožnikov znaša 2/3. Tožnika imata zato za denarne zneske, ki so bili ob smrti zapustnice na bančnih računih toženca ali v hiši interes v vrednosti 1/3 od zneska 237.900,00 EUR, to je znesek 79.300,00 EUR in glede terjatve do tožnika 1/3 od zneska 13.130,36 EUR. Seštevek teh vrednosti znaša 102.446,46 EUR oziroma alternativno 135.542,10 EUR, od te vrednosti pa bi sodna taksa po tar. št. 1112 ZST-1 znašala 631,00 EUR oziroma 779,00 EUR. Ker sta tožnika 180,00 EUR že plačala, bi tako morala doplačati še 451,00 EUR oziroma alternativno 599,00 EUR. Zaradi nesrečnega otroštva tožnikov, ki sta ga imela zaradi zapustnice in toženca, pritožnika prosita, da se upošteva, da vrednost, ki bi si jo lahko obetala po zaključenem pravdnem oziroma zapuščinskem postopku, ne bi bila večja kot njun zakoniti dedni delež na deležu skupnega premoženja, ki bi pripadal zapustnici. Tožnika tudi menita, da bi moral ZST-1 razlikovati primere, ko je tožba umaknjena še preden je bila vročena tožencu, od primerov, ko je tožba umaknjena za tem, ter bi moral za ti situaciji določati različno visoke sodne takse. Takšno enačenje neenakih primerov brez utemeljenega razloga pomeni kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Glede na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-46/15-15 pa pritožnika menita, da tudi ni razumnega in stvarnega razloga, da morata za takšen majhen zahtevek plačati več kot polovico zneska sodne takse, ki bi ga v podobnem procesnem položaju morali plačati tožniki z zahtevkom za nekaj milijonov evrov, če bi se znašli v podobnem procesnem položaju. Zato pa je takšna ureditev ZST-1 v nasprotju s pravico do sodnega varstva in enakostjo pred zakonom ter enakega varstva pravic (14., 22. in 23. člen Ustave RS).

3Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 6. 2019 zavrglo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 3. 6. 2019.

4Tožnika sta v pritožbah, brez opredelitve pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predlagala, da se pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se določi višina sodne takse za postopek po tar. št. 1112 ZST-1 v znesku 631,00 oziroma 779,00 EUR, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbah sta zatrjevala, da bi moralo sodišče prve stopnje njun ugovor zoper plačilni nalog obravnavati po vsebini. Določili drugega in tretjega odstavka 34.a člena ZST-1 govorita le o tem, da je plačilni nalog sestavni del sklepa o ugovoru, kar pa še ne pomeni, da zoper plačilni nalog ni dopusten ugovor. Predlagatelj je morebiti res želel doseči, da pravnega sredstva zoper nov plačilni nalog ne bi bilo, vendar je izbral neprimerno in neustavno tehniko, saj navedeni zakonski določili ne določata jasno, da je pravno sredstvo izključeno. Tudi samo sodišče je v plačilnem nalogu z dne 3. 6. 2019 tožnika podučilo, da je zoper njega možen ugovor. Pritožnika opozarjata tudi na odločbo VSM I Cp 1192/2012, iz katere je razbrati, da se je tako pritožba kot novi ugovor zoper nov plačilni nalog štel za pritožbo in do zavrženja ugovora ni prišlo. Tako bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor ni vsebinsko odločalo o ugovoru, tega kot pritožbo predložiti pritožbenemu sodišču, ne pa da ga je zavrglo. S tem je tožnikoma odvzelo pravico do obravnavanja njunega ugovora in storilo bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnika sta tudi opozorila na neenakost pred zakonom glede določila drugega odstavka 32. člena ZST-1, ko ta za utesnitev tožbenega zahtevka določa, da se sodna taksa stranki vrne. V konkretnem primeru, ko sta tožnika tožbo v celoti umaknila, pa bi morala sodno takso še doplačati. Zato pa sta glede na določila ZST-1 v neenakem položaju s strankami, ki tožbene zahtevke utesnjujejo in jima je bilo poseženo v pravice iz 2., 14., 22., 23. in 33. člena Ustave RS.

Ad II - o pritožbah zoper sklep z dne 21. 6. 2019:

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo kot nedopusten ugovor tožečih strank zoper plačilni nalog z dne 3. 6. 2019, ki ga je sodišče prve stopnje tožnikoma vročalo skupaj s sklepom z dne 30. 5. 2019, s katerim je ob presojanju njunega ugovora zoper predhoden plačilni nalog določilo novo višino sodne takse in ki je glede na določilo tretjega odstavka 34.a člena ZST-1 sestavni del sklepa z dne 30. 5. 2019. Ne glede na (zmoten) zapis pravnega pouka na plačilnem nalogu z dne 3. 6. 2019 je sodišče prve stopnje presodilo, da je ta plačilni nalog sestavni del sklepa z dne 30. 5. 2019, zoper katerega pa je po določbi četrtega odstavka 34.a člena ZST-1 pravno sredstvo pritožba. Zato pa je ugovor tožeče stranke zavrglo, hkrati pa pojasnilo, da bo glede na to, da sta tožnika vložila zoper sklep z dne 30. 5. 2019 tudi pritožbi, ti odstopilo v pritožbeno obravnavo.

7Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pravni zmotnosti razlogovanja sodišča prve stopnje o nedopustnosti ugovora kot pravnega sredstva zoper plačilni nalog, izdan v pogojih iz tretjega odstavka 34.a člena ZST-1. Že iz jasnega zapisa vsebine določil prvega odstavka 34. člena ZST-1 ter prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka 34.a člena ZST-1, izhaja, da nov plačilni nalog, ki ga sodišče izda ob presojanju ugovora taksnemu zavezancu iz prvega odstavka 34. člena ZST, postane sestavni del sklepa o ugovoru, zoper katerega pa je dopustno v 15. dneh od njegove vročitve vložiti pritožbo. Ob jezikovni razlagi takšno razlago navedenih določb podpira tudi sistemska razlaga, pa tudi teleološka razlaga, kot izhaja iz namena zakonodajalca ob uveljavitvi takšne vsebine 34.a člena ZST-1 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZST (ZST-1C, Uradni list RS, št. 30/2016). Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 3. 6. 2019 vsebinsko presojati kot ugovor.

8Utemeljeni pa so pritožbeni očitki, da bi ne glede na to, kako sta tožnika poimenovala vloženo pravno sredstvo, sodišče tega moralo presojati kot pritožbo. Vloge strank mora sodišče namreč presojati po procesnih pravilih in po njihovi vsebini in ne po naslovu. Glede na to, da sta tožnika vlogo z dne 13. 6. 2019 naslovila kot ugovor zoper plačilni nalog, z njo pa sta nasprotovala odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi z njunim ugovorom in to vložila pravočasno v pritožbenem roku zoper sklep z dne 30. 5. 2019, bi sodišče prve stopnje (tudi) to moralo šteti kot pritožbi tožnikov zoper sklep z dne 30. 5. 2019 in ti predložiti v odločitev pritožbenemu sodišču, ne pa je kot nedovoljene zavreči. Očitek o podani bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1, je tako utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama tožnikov ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, ugovor tožnikov z dne 13. 6. 2019 pa obravnavalo kot njuni pritožbi zoper sklep z dne 30. 5. 2019, skupaj s sicer pravočasno vloženima in kot pritožbi naslovljenima pritožbama tožnikov.

9Glede na takšno odločitev pritožbeno sodišče drugih pritožbenih očitkov pritožnikov ni več obravnavalo, ker ti za presojo njunih pritožb niso več pomembni.

Ad I - o pritožbah tožnikov zoper sklep z dne 30. 5. 2019:

10V pritožbah z dne 13. 6. 2019 sta tožnika vsebinsko izpostavljala enake razloge, kot sta jih sicer zatrjevala tudi v pritožbah z dne 20. 6. 2019.

11Pritožbi tožnikov zoper sklep z dne 30. 5. 2019 nista utemeljeni.

12Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 5. 2019 presojalo ugovor tožnikov zoper plačilni nalog z dne 23. 4. 2019, s katerim sta bila pozvana na plačilo sodnih taks za postopek na prvi stopnji, ki se je končal z njunim umikom tožbe še pred razpisom naroka za glavno obravnavo in z upoštevanjem njunega že plačanega zneska 180,00 EUR. Kot je razvidno tudi iz povzetka vsebine njunega ugovora (v točki 2 obrazložitve sklepa), sta tožnika ugovorno uveljavljala potrebnost ponovnega ugotavljanja vrednosti spornega predmeta za potrebe odmere sodnih taks in neupoštevnost takšne ugotovitve sodišča prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP, v zvezi z ugotovitvijo vrednosti tožbenega zahtevka za ugotovitev preklica oporoke pa, da bi ob upoštevanju vrednosti nepremičnine parc. št. 1056-1731/10-0, ob podatkih GURS-a o vrednosti te nepremičnine, moralo sodišče upoštevati tudi predložene listine iz zapuščinskega postopka, iz katerih izhaja, da je toženec na zapuščinski obravnavi zatrjeval, da je hiša na navedeni nepremičnini skupno premoženje toženca in zapustnice; da bi zato lahko bila predmet oporoke le ½ te hiše, ker pa v zapuščinskem postopku uveljavljata nujno dedovanje, ki omejuje oporočno dedovanje, bi vrednost tega zahtevka lahko znašala največ 37.539,33 EUR. V zvezi z vrednostjo ugotovitvenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev denarnih zneskov in gotovine, ki spada v zapuščino zapustnice, pa sta zatrjevala, da vrednost tega ne more predstavljati njihov seštevek, ampak tisti del teh zneskov, ki bi šel tožnikoma kot zakonitima dedičema, torej 2/3 od seštevka teh zneskov, torej največ 167.353,57 EUR.

13Kot je razvidno iz razlogov obrazložitve od točk 5 do 7, je sodišče prve stopnje ugovornim razlogom tožnikov tako glede potrebnosti samostojne odmere vrednosti spornega predmeta za potrebe odmere taksne obveznosti kot glede ugotovljene vrednosti spornega predmeta v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnikov na ugotovitev, da v zapuščino zapustnice spadajo določno opredeljene denarne terjatve in gotovina, v celoti ugodilo. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve o zmotnosti takšne odločitve, utemeljevane s pritožbeno novo zatrjevanimi dejstvi, za katere pritožnika tudi nista navedla, zakaj jih brez svoje krivde nista mogla pravočasno navesti že v ugovoru in zaradi česar so te nedopustne in za pritožbeno sodišče neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

14Sodišče prve stopnje je tudi delno sledilo ugovornim trditvam tožnikov v zvezi z zahtevkom na ugotovitev, da je bila oporoka zapustnice z dne 29. 6. 1995 preklicana in da toženec nima dedne pravice na podlagi oporoke in kot vrednost zahtevka (pravnega interesa tožnikov v zvezi s tem zahtevkom) ugotovilo znesek 75.078,76 EUR, kolikor znaša njun ekonomski interes glede na višino njunih zakonitih deležev (skupaj 2/3) na nepremičnini, ki je predmet te oporoke in katere vrednost po podatkih GURS-a znaša 112.618,00 EUR. Ni pa sledilo ugovornim trditvam v delu, kjer sta tožnika izpostavljala tudi upoštevnost iz tožbi priloženih listin izhajajočih trditev toženca v zapuščinskem postopku o skupnem premoženju, saj takšne glede na sam zahtevek, s katerim je bila uveljavljana ugotovitev preklica oporoke, katere predmet je bila ta nepremičnina kot celota, ni pomembno. Razlogi sodišča prve stopnje o neutemeljenosti takšnih ugovornih trditev tožnika so tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivi in pravilni, zato pa so tudi glede teh neutemeljene pritožbene trditve o zmotnosti takšne odločitve, utemeljevane s pritožbeno novo zatrjevanimi dejstvi, za katere pritožnika nista navedla, zakaj jih pravočasno nista mogla navesti že ob ugovoru in zaradi česar predstavljajo te nedopustne in za pritožbeno sodišče neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

15Glede na to, da gre v konkretnem primeru za objektivno kumulacijo zahtevkov (na ugotovitev preklica oporoke in ugotovitev, da v zapuščino zapustnice spadajo določno opredeljene denarne terjatve in gotovina), ki temeljita na različnih pravnih podlagah, je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1, pravilno upoštevalo, da se njuna vrednost ne sešteva, ampak se pri taksni odmeri ohranja njuna samostojnost, zato je taksno obveznost tožnikov po tar. št. 1112 ZST-1 tudi pravilno ugotavljalo za vsakega od njiju glede na ugotovljeno vrednost in pravilno ugotovilo, da ti znašata 1.483,00 EUR in 927,00 EUR. Ob odbitku že plačanih 180,00 EUR pa je tako tudi pravilno določilo kot taksno obveznost tožnikov še znesek 1.230,00 EUR. Pritožnika s pritožbeno izpostavljenim drugačnim načinom ugotavljanja taksne obveznosti glede na zatrjevano vrednost uveljavljenih tožbenih zahtevkov tako ne moreta omajati pravilnosti takšne odločitve.

16V pritožbi izpostavljeni odločbi je Ustavno sodišče RS izpostavilo, da je namen sodnih taks, da stranke prispevajo h kritju stroškov za delovanje sodišč, ki jih mora država zagotavljati za učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva ter da je ustavnopravno tudi dopusten v ZST-1 zasledovan cilj, da je prispevek strank višji pri višjih vrednostih spornega predmeta, vendar pa v primerih, v katerih je plačilo sodne takse tudi pogoj za vsebinsko obravnavo vloge (kar bi glede na določbo 105.a člena ZPP lahko bilo tudi v konkretnem primeru) te ne smejo biti tako visoke, da bi stranke (tudi tiste, ki so sicer v dobrem premoženjskem položaju) odvrnile od uveljavljanja pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva. Po sodišču prve stopnje ugotovljena višina vrednosti posameznih zahtevkov tožnikov in v zvezi z njimi ugotovljena višina taksne obveznosti tožnikov, nista tako nesorazmerni, da bi dopuščali zaključek o možnosti odvrnitve tožnikov od uveljavljanja pravice do sodnega varstva in pravnega sredstva. Glede na samo vrednost spornega predmeta posameznih zahtevkov in ugotovljeno taksno obveznost ter dejstvo, da je od vrednosti spornega predmeta nad zneskom 170.000,00 EUR do vrednosti spornega predmeta nad 500.001,00 (do 1,000.000,00 EUR) po tabeli iz člena 16 ZST kar 11 skupin, taksna obveznost za vrednost 1,000.000 pa znaša 9.825,00 EUR, med taksno obveznostjo terjatev v višini tožnikovih zahtevkov in zahtevkom iz že izpostavljenega razreda, ni nesorazmerja in neenakosti, kot jo zatrjujeta pritožnika. Pritožbene trditve o kršitvi ustavnih pravic pritožnikov tako niso utemeljene. Niso pa tudi utemeljeni očitki o neenakosti obravnave tožnikov s tistimi, ki so umaknili tožbo po opravljenem naroku za glavno obravnavo. Tar. št. 1112 ZST-1 določa (glede na taksno obveznost po tar. št. 1111 z znižanjem na količnik 1) drugačno, to je nižjo taksno obveznost le za situacije umika tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo, če odloča brez obravnave pa pred izdajo odločbe. Nobene znižane taksne obveznosti pa ne določa v primeru umika tožbe po razpisu naroka za glavno obravnavo. Zato z dolžnostjo plačila sodne takse po tar. št. 1112 tožnikoma ne morejo biti kršene zatrjevane ustavne pravice zaradi njunega neenakega obravnavanja v razmerju do slednjih.

17Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje z izpodbijanim sklepom niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).