VSC Sklep Cp 403/2019

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v 2. alineji točke IV. izreka, potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1S sklepom opr. št. N 66/2017 z dne 6. 6. 2019 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugotovi, da na stavbi na naslovu ... obstoji etažna lastnina, pri tej stavbi se ugotovijo splošni skupni deli stavbe in posamezni deli stavbe. Nato pa je v sedaj izpodbijanem delu odločilo, da se pri posameznem delu stavbe št. 2 ID znak ..., posamezni del št. 5, ID znak ..., posamezni del št. ... ID znak ..., posameznem delu št. 14, ID znak ..., posameznem delu št. ... ID znak ... in posameznem delu št. ..., ID znak ... ugotovi lastninska pravica v korist osebe T. R. O., ... EMŠO ... do celote (1/1). Glede vzpostavitve lastninske pravice na posameznih delih št. 14, 15 in 16 je namreč sodišče prve stopnje zaključilo, da druga predlagateljica na prostorih na podstrešju, glede teh ni predložila pravnega naslova na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da bi bila druga predlagateljica, kot zatrjuje, preostale prostore v III. etaži stavbe in kar predstavlja neizdelano podstrešje, shrambo, utility in sobo, jedilnico oziroma sedaj posamezni del št. 14, 15 in 16, priposestvovala. Ta predlagateljica se je sicer sklicevala na listino - Izjavo z dne 21. 7. 1987 kot pravni naslov, po katerem je prevzela v izključno last podstrešne prostore v stavbi, ko se je v zameno odpovedala souporabi skupne pralnice. Iz omenjene Izjave izhaja, da sta se takratna solastnika strinjala in nista oporekala, da druga predlagateljica, kot lastnica stanovanjskih prostorov, kot so navedeni v kupni pogodbi z dne 17. 12. 1970 in odgovarja 1/3-tini celote zgradbe, dodatno k temu zaseda in uporablja še podstrešje in to proti ustrezni odškodnini, v kateri se kot delež upošteva nadomestitev izgubljene pravice do souporabe skupne pralnice. Za te dodatne prostore je pridobila le strinjanje preostalih lastnikov, da jih zaseda in uporablja. Ni pa mogoče Izjave presojati kot pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, saj ne gre za zapis, ki bi vseboval sestavine prodajne oziroma kupne pogodbe ali morda menjalne pogodbe. Sodišče pa je po pregledu elaborata etažne lastnine ugotovilo, da prostori, ki so bili predmet dogovora o fizični razdružitvi skupnega premoženja z dne 5. 4. 1988 in so v izključno last in uporabo pripadli F. R., pravnemu predniku nasprotne udeleženke T. R. O., predstavljajo posamezni del stavbe št. 2, v II. etaži stavbe, v I. etaži stavbe, pa posamezni del stavbe št. 5 in posamezni del št. 7. Ker posamezni deli stavbe št. 14, 15 in 16 niso predmet niti kupne pogodbe z dne 25. 12. 1959, niti kupne pogodbe z dne 17. 12. 1970, na njih druga predlagateljica B. F. tudi ne izkazuje pridobitve lastninske pravice na podlagi kakšnega drugega pravnega posla ali s priposestvovanjem, po Dogovoru o fizični razdružitvi skupnega premoženja pa niso pripadli v izključno last in uporabo prvi predlagateljici S. R. S., temveč F. R., pravnemu predniku nasprotne udeleženke T. R. O. in je sodišče zaključilo, da so prostori, ki so v lasti nasprotne udeleženke, tudi posamezni deli stavbe št. 14, 15 in 16. Ti se, kot je bilo ugotovljeno tudi na naroku na kraju samem, nahajajo na zahodni strani stavbe, neposredno nad sobama v pritličju na zahodu in na jugozahodu ter nad kopalnico v pritličju, kakor so opredeljeni v Dogovoru o fizični razdružitvi premoženja z dne 5. 4. 1988. Sodišče prve stopnje je nato še zaključilo, da bo o vpisih na podlagi predmetne odločbe po pravnomočnosti le-te odločilo zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti (14. člen ZVEtL-1).

2Zoper odločitev, vsebovano v 2. alineji točke IV. izreka sklepa sodišča prve stopnje podaja pritožbo druga nasprotna udeleženka B. F. po pooblaščencih. Uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 38. členom ZNP-1 v povezavi s 3. členom ZVEtL-1. S pritožbo izpodbija sklep v delu, kjer je sodišče Izjavi z dne 21. 7. 1987 podelilo takšen status, da naj ne bi šlo za zapis, ki bi ga bilo moč okvalificirati kot prodajno ali menjalno pogodbo. Sodišče pa tudi razlogov za svojo odločitev ni z ničemer obrazložilo, temveč je pavšalno zaključilo, da je na podlagi Izjave, predlagateljica pridobila zgolj soglasje tedanjih preostalih solastnikov, da lahko zaseda in uporablja sporne dele stavbe, s čimer ni verjetno izkazala izpolnitev pogojev za priposestvovanje v skladu z 20. členom ZVEtL-1. V pritožbi še navaja, da ji je sodišče podelilo le 15-dnevni pritožbeni rok. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zgolj površinsko jezikovno razlagalo besedilo Izjave in je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je Izjavo razumeti zgolj kot dogovor o uporabi oziroma posedovanju spornih delov stavbe med solastniki, to je neizdelano podstrešje, shrambo, utility in sobo, jedilnico oziroma sedaj posamezni del št. 14, 15 in 16, in da na podlagi te Izjave te prostore ni priposestvovala. Nadalje navaja, da sodišče pri razlagi Izjave pozablja, da ta Izjava izhaja iz časa družbene lastnine, torej pred osamosvojitvijo, ko lastninska pravica v sedanjem smislu ni obstajala. Po mnenju te predlagateljice gre za čisto menjalno pogodbo, na podlagi katere je predlagateljica pridobila lastninsko pravico na spornih delih stavbe in je kot takšna nedvomno ustrezni pravni naslov, na podlagi katerega je skladno z 19. členom ZVEtL-1 pridobila lastninsko pravico na spornih delih stavbe oziroma iz katerega je mogoče izvajati lastništvo posesti v smislu priposestvovanja po 20. členu ZVEtL-1. Da ne gre zgolj za obligacijskopravni dogovor jasno priča tudi zadnji odstavek Izjave, v katerem je navedeno, da je Izjava napisana v štirih izvodih, od katerih prejme vsaka stranka po en izvod, en izvod pa se dostavi Temeljnemu sodišču v Celju. V sistemu družbene lastnine so se namreč prenosi pravice uporabe večinoma odvijali izven knjižno in njihov vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven. Takšna izvajanja predlagateljice so podkrepljena tudi z dejanskim stanjem, kajti bilo je kot nesporno ugotovljeno, da je do spornih delov stavbe možno dostopati zgolj skozi stanovanjsko enoto pritožnice oziroma skozi posamezni del stavbe št. 3, preko katerega se dostopa najprej do posameznega dela 15, iz njega pa je možen dostop še do posameznega dela 14 in 16. Nesmotrno bi namreč bilo, da bi se lastninska pravica na posameznih delih stavbe drobila tako, da bi lastnika različnih enot bila tudi lastnika podstrešnih delov, pri tem pa bi bila lastnica etažnega stanovanja solastnica kletne pralnice, ne bi pa bila lastnica podstrešnih prostorov, do katerih se dostopa izključno iz njenega stanovanja. V vsakem primeru pa je predlagateljica na podlagi Izjave, v konkretnem primeru, verjetno izkazala vsaj pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na prej omenjenih posameznih delih stavbe. O tej 10-letni priposestvovalni dobi glede na takšno stanje ne bi smelo biti sporno, saj se je slednja iztekla najkasneje leta 1997. Tako sporni deli stavbe niso mogli biti predmet Dogovora o delitvi, saj sta slednjega sklenili stranki, ki nista imeli ustrezne razpolagalne sposobnosti za razpolaganje s posameznimi deli 14, 15 in 16, zato tudi ta Dogovor v tem delu, ni mogel imeti pravnega učinka. Na podlagi Dogovora o delitvi, nasprotni udeleženki ne more pripasti izključna lastninska pravica na spornih delih stavbe, saj je ta že predhodno pripadla pritožnici, z dnem podpisa Izjave in je s tem dnem pridobila pravni naslov iz katerega je izvajala dobroverno lastniško posest na zadevnih posameznih delih, kot je to urejeno v 20. členu ZVEtL-1. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi tako, da se izpodbijani sklep spremeni in se predlogu v celoti ugodi, podredno pa se izpodbijani sklep v napadenem delu razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša še pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne omajajo pritožbene navedbe, da je edini možni dostop do teh prostorov (posameznih delov 14, 15 in 16) preko posameznega dela stanovanja št. 3. Tudi ta dejanska raba ne opravičuje dejstva, da je pritožnica pridobila te posamezne dele zgradbe na pravnem naslovu, kajti tudi iz Dogovora o fizični razdružitvi skupnega premoženja z dne 5. 4. 1988 izhaja, da so ti prostori pripadli v izključno last in uporabo F. R., pravnemu predniku nasprotne udeleženke T. R. O. Ker posamezni deli stavbe št. 14 (shramba-utility) št. 15 (soba-jedilnica) št. 16 (neizdelano podstrešje) niso predmet niti kupne pogodbe z dne 25. 12. 1959, niti kupne pogodbe z dne 17. 12. 1970, na njih druga predlagateljica B. F. tako ne izkazuje pridobitve lastninske pravice na podlagi kakšnega drugega pravnega posla ali s priposestvovanjem. Po Dogovoru fizične razdružitve skupnega premoženja pa ti posamezni deli niso pripadli v izključno last in uporabo prvi predlagateljici S. R. S., temveč F. R., pravnemu predniku nasprotne udeleženke T. R. O. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena in je sodišče pravilno zaključilo, da so prostori, ki so v lasti nasprotne udeleženke tudi posamezni deli stavbe št. 14, 15 in 16, ki se, kot je bilo ugotovljeno tudi na naroku na kraju samem, nahajajo na zahodni strani stavbe, neposredno nad sobama v pritličju na zahodu in na jugozahodu ter nad kopalnico v pritličju, kakor so tudi opredeljeni v Dogovoru o fizični razdružitvi skupnega premoženja z dne 5. 4. 1988.

5Glede na obrazloženo se tudi ostale pritožbene navedbe druge predlagateljice izkažejo za neutemeljene. Pritožbeno zato niso upoštevne pritožbene navedbe, da Izjava izhaja iz časov družbene lastnine, torej pred osamosvojitvijo, ko lastninska pravica v sedanjem smislu ni obstajala. Predmetna Izjava ne vsebuje klavzul kot jih je zahteval takrat veljavni ZTLR o opredelitvi lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla kot je obrazloženo zgoraj. Tudi na podlagi te Izjave, predlagateljica ne bi mogla pridobiti te nepremičnine na podlagi vpisa v zemljiško knjigo.

6Ker sodišče prve stopnje tako ni napačno interpretiralo Izjave in ji je dalo pravi pravni pomen in njeno pravno naravo in jo je pravilno okvalificiralo zgolj kot obligacijskopravni dogovor o uporabi solastnine in ne kot menjalno pogodbo, na podlagi katere bi predlagateljica pridobila pravni naslov za pridobitev ali vsaj priposestvovanje lastninske pravice na spornih delih stavbe, se tako izkaže odločitev sodišča prve stopnje kot pravilna in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 19. in 20. člena ZVEtL-1, ko ni podelilo lastninske pravice na teh posameznih delih stavbe drugi predlagateljici, to je sedanji pritožnici.

7Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno zavrnilo, ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in obrazložilo, da Izjavi z dne 21. 7. 1987, na katere vsebini gradi druga predlagateljica predlog in sedaj utemeljenost pritožbe, ni mogoče prisoditi pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, saj ne gre za zapis, ki bi vseboval sestavine prodajne oziroma kupne pogodbe ali morda menjalne pogodbe in tako ni izpolnjena prva predpostavka za pridobitev lastninske pravice na tem delu stavbe na podlagi priposestvovanja, katerega vsebino in način ureja ZVEtL v 20. členu. Po določbi drugega odstavka 20. člena ZVEtL-1 se šteje, da so verjetno izkazani pogoji za priposestvovanje posameznega dela stavbe, če pridobitelj izkaže, da je skupaj s svojimi pravnimi predniki, po katerih izkazuje pravno nasledstvo v skladu s prejšnjim členom, izvrševal vsaj 10 let trajajočo lastniško posest na posameznem delu stavbe. Po tretjem odstavku te določbe se šteje, da je posest lastniška, če je temeljila na pravnem naslovu. Prvi pogoj za pridobitev lastninske pravice, to je izpolnitev 10-letne posesti bi v konkretnem primeru sicer bil izpolnjen, vendar pa druga predlagateljica ni dokazala in izkazala, da je njena posest lastniška, kajti le-ta ne temelji na pravnem naslovu.¹ Tako iz dosedanje sodne prakse izhaja, da za priposestvovanje posameznega dela zgradbe mora predlagatelj izkazati, da je na posameznem delu stavbe izvrševal 10-let trajajočo lastniško posest. Pravni naslov, na katerega pa predlagatelj lahko opre svoj predlog pa daje podlago za odločitev o njeni lastninski pravici le v primeru, da predlagatelj izkazuje pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Po določbi prvega odstavka 20. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) se je lastninska pravica pridobila po posameznem zakonu, na podlagi pravnega posla ali dedovanja. Po določbi člena 33 ZTLR se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način. Iz same vsebine Izjave pa ne izhaja, da bi le-ta vsebovala takoimenovano intabulacijsko klavzulo, da bi se lahko na podlagi te Izjave lastninska pravica na sedaj spornih posameznih delih stavbe št. 14, 15 in 16 vpisala v javno knjigo, to je v zemljiško knjigo na drugo predlagateljico. Tudi iz tega razloga tako ni mogoče predmetni Izjavi podeliti statusa pravnega posla, ki se zahteva za pridobitev lastninske pravice po tretjem odstavku 20. člena ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje je tako pravilno materialnopravno opredelilo to Izjavo kot takšno, da pridobi na teh posameznih delih zgradbe na podlagi te Izjave predlagateljica le pravico uporabe teh delov nepremičnine, ne pa tudi v trajno last. Odločba sodišča prve stopnje je tudi ustrezno obrazložena in sicer se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje tudi na kupno pogodbo z dne 17. 12. 1970, na podlagi katere je druga predlagateljica, sedaj pritožnica pridobila lastninsko pravico le na delu stanovanjske hiše, ki ustreza sedaj posameznemu delu št. 3 in ki jo sedaj sestavljajo dnevna soba, spalnica, kuhinja, kopalnica, WC, shramba in hodnik. Balkon, ki je bil prav tako predmet nakupa po kupni pogodbi z dne 17. 12. 1970 pa predstavlja po elaboratu etažne lastnine samostojni del, to je posamezni del št. 13, kupljena kletna prostora pa predstavljata posamezni del št. 4 in 6. Sodišče na podlagi te pogodbe ugotavlja, da so to prostori, ki so bili predmet nakupa s strani druge predlagateljice B. F., ne pa tudi posamezni deli, ki predstavljajo v naravi podstrešje, in ki so predmet pritožbenega obravnavanja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je druga predlagateljica preostale prostore v III. etaži stavbe pridobila le v uporabo, ne pa v last.

8Glede na obrazloženo sodišče je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (2. točka člena 365 ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1).

9Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s členom 165 ZPP, v zvezi s členom 42 ZNP-1.

¹ Primerjaj tudi: sklep VSM I Cp 79/2019 z dne 28. 2. 2019 in sklep VSL II Cp 492/2018 z dne 5. 9. 2018.