VSK Sodba Cpg 171/2019

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 895,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek ter odločilo, da mora tožnik tožencu v petnajstih dneh plačati 3.791,68 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da po izvedeni pritožbeni obravnavi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je pogodba z dne 12.6.2017, sklenjena med tožečo stranko in občino urejala le razmerja med tema dvema pogodbenicama. Že izračun tržne vrednosti uporabnine, za kar je tožeča stranka v dokazne namene predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke, bi omogočala ugotovitev, da zaradi nedoseganja tržne vrednosti uporabnine v Pogodbi z dne 12.6.2017, razmerja med pravdnima strankama s to pogodbo niso bila urejena. Dejstvo je, da je tožena stranka dolga leta sporne nepremičnine uporabljala brez kakršnekoli pravne podlage. Nerealizirana predpogodba iz leta 2002 ne more vzpostaviti nobene pravne podlage za uporabo in izkoriščanje za blišč tožeče stranke. Tožeča stranka je ves čas imela pred očmi, da bo medsebojna razmerja uredila tako z občino kot tudi z neposrednim upravljavcem, to je toženo stranko. Tožena stranka je samostojna pravna oseba.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da spada upravljanje, uporaba in vzdrževanje kanalizacijskega omrežja ter skrb za odvajanje odpadnih voda v občini v okvir zagotavljanja javnih dobrin, katere trajno in nemoteno v javnem interesu zagotavlja občina zaradi zadovoljevanja javnih potreb svojih prebivalcev (prvi in drugi člen Zakona o gospodarskih javnih službah – v nadaljevanju ZGJS). Občina zagotavlja to javno službo v obliki javnega podjetja M. K. d.o.o. (tretja alineja 6. člena ZGJS). V obravnavani pravdi tudi ni bilo nobenega dvoma o tem, da je lastnik komunalne infrastrukture (tudi tiste, ki poteka po tožnikovih zemljiščih) občine, ki je tudi zavezanec za izvajanje javne službe, ki to infrastrukturo uporablja.

7Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožeča stranka in občina v mesecu juniju 2017 sklenili Pogodbo o ureditvi medsebojnih premoženjskopravnih razmerjih (priloga A2, v nadaljevanju: Pogodba), s katero sta se dogovorili, da se bo na nepremičninah tožeče stranke¹ (po katerih poteka omenjena kanalizacijska infrastruktura) ustanovili služnost v korist občine (služnost v javno korist), pri čemer je bila s to Pogodbo dogovorno priznana tudi odškodnina za nemožnost rabe teh nepremičnin za petletno obdobje pred sklenitvijo te Pogodbe. Odškodnina za nemožnost rabe je bila torej tožniku priznana za obdobje, za katero je tožnik v tej pravdi uveljavljal uporabnino od tožene stranke.

8Konkretna služnost ni bila ustanovljena v korist določene osebe, temveč gre za služnost, ustanovljeno v javno korist. To pa pomeni, da je vsebina služnosti takšna, da jo lahko izvršuje vsak, ki uporablja gospodujoče zemljišče oziroma omenjeno komunalno infrastrukturo. Nenazadnje je tudi iz 4. člena Pogodbe jasno izhaja, da tožeča stranka kot služnostni zavezanec dovoljuje izvrševanje omenjene služnosti tako služnostnemu upravičencu kot tudi upravljalcu komunalnega omrežja, to je toženi stranki. Pogodba se torej glede uporabe omenjenega komunalnega omrežja (uporabe omrežja, objektov in naprav, njihovo upravljanje in nadzor, neoviran dostop ter izvajanje vzdrževalnih del in popravil) razširja tudi na toženo stranko, tudi v tistem delu, kjer je med pogodbenima strankama dogovorjena odškodnina za nemožnost rabe spornih nepremičnin za obdobje, za katero tožnik v tem sporu uveljavlja uporabnino.

9Prav tako je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik tudi ne more od tožene stranke terjati višje uporabnine od pogodbeno določene odškodnine. Tožnik je namreč s sklenitvijo Pogodbe z občino pristal na določeno odškodnino zaradi pretekle rabe, pri čemer je bil tudi seznanjen, da je njegove nepremičnine v preteklem petletnem obdobju uporabljal toženec, ki je javno komunalno službo izvajal kot gospodarsko dejavnost. Tožnikove nepremičnine je toženec ves čas uporabljal izključno zaradi izvajanja komunalne službe in v skladu s pogodbenim namenom iz Pogodbe med tožnikom in občino, pri čemer je treba v tej zvezi upoštevati tudi veljavno pravno razmerje med tožencem in občino glede izvajanja javne komunalne službe. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča zaradi toženčeve pretekle rabe tožnikovih nepremični o toženčevi neupravičeni koristi (obogatitvi brez pravne podlage) ni več mogoče govoriti, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Materialnopravno pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede tožnikove nepremičnine z ID znakom X-1755/2 (dogovor o brezplačni ustanovitvi služnostne pravice, ki daje pravno podlago za uporabo tudi toženca kot izvajalca javne službe).

10Iz povedanega nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje povsem upravičeno kot nepotreben zavrnilo predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi ugotavljal, da dogovorjena odškodnina ne dosega tržne vrednosti uporabnine.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

12Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 895,97 EUR s pp (odgovor na pritožbo 1200 odvetniških točk, 2% za pavšalne materialne izdatke in 22% DDV).

¹ Gre za nepremičnine, ki so bile predmet predpogodbe iz leta 2002 in glede katerih je bilo tedaj dogovorjeno, da bodo predmet menjalne pogodbe, ki pa se ni realizirala.