VSRS Sodba II Ips 22/2019

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje (v obsodilnem delu) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

II. Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške celotnega postopka v znesku 7.924,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka) ter ugotovilo, da je prva toženka od zapustnice A. A., umrle 29. 7. 2013, prejela darilo v obliki brezplačnega bivanja in rabe stanovanja v lasti zapustnice, to je stanovanja št. 16 v tretjem nadstropju na naslovu B., v izmeri 83,85 m², in sicer od 1. 3. 2006 do 29. 7. 2013, v skupni vrednosti 54.000,00 EUR, kar naj se upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine in posledično izračunu vrednosti nujnega dednega deleža tožnikov (točka II izreka). Kar sta tožnika zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je še o stroških postopka (točka IV izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3Prva toženka v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno brezplačno bivanje prve toženke v zapustničinem stanovanju kvalificirali kot darilo po 29. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Poudarja, da se darilni namen ne domneva, temveč ga je treba dokazati. V konkretnem primeru bi se bivanje prve toženke v stanovanju zapustnice štelo kot darilo, če bi tožnika zatrjevala in dokazala, da je imela zapustnica namen stanovanje oddati in s tem pridobivati premoženjsko korist ter se je odločila, da to premoženjsko korist pridobi prva toženka in ji je zato stanovanje oddala v uporabo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da zapustnica stanovanja nikoli ne bi oddala v najem in se posledično vrednost zapuščine v nobenem primeru ne bi mogla povečati. Za darilo je po 533. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) potreben neodplačni prenos lastninske ali druge pravice (ali obogatitev obdarjenca na drug način) v breme premoženja darovalca. Ne glede na široko interpretacijo darila v 28. (pravilno 29.) členu ZD morajo biti za darilo izpolnjene temeljne predpostavke darila, na eni strani obogatitev obdarjenca in na drugi strani obremenitev premoženja darovalca. V konkretnem primeru pa iz ugotovljenega dejanskega stanja obremenitve premoženja darovalca ni mogoče izpeljati. Zapustnica je namreč prvi toženki brezplačno bivanje dovolila in uporabnine ni zahtevala, zato se uporabnina ne more vračunavati v dedni delež prve toženke (ob tem se sklicuje še na zadevo VSK Cp 152/2009). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

5Revizija je popolna in utemeljena.

Glede (ne)popolnosti revizije

6Uvodoma velja tožnikoma odgovoriti, da je tu obravnavana revizija s strani pooblaščenke prve toženke podpisana in tudi žigosana (glej list št. 216 sodnega spisa). Zato je neutemeljena njuna navedba v odgovoru na tožbo, da je treba revizijo prve toženke kot nepopolno zavreči.

Glede (ne)utemeljenosti revizije

7Tožnika (kot zakonita dediča po pokojni A. A.) je na obravnavano pravdo za ugotovitev, da je prva toženka od zapustnice prejela darilo v obliki brezplačnega bivanja in rabe zapustničinega stanovanja od 1. 3. 2006 do smrti zapustnice 29. 7. 2013 (kar je treba upoštevati pri obračunski vrednosti zapuščine in posledično izračunu vrednosti nujnih deležev), napotilo zapuščinsko sodišče, ki vodi zapuščinski postopek po pokojni A. A..

8Revizijsko sporno je, ali je v okoliščinah konkretnega primera večletno brezplačno uporabo zapustničinega stanovanja s strani prve toženke šteti kot darilo v smislu 29. člena ZD.

9Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da se je prva toženka (hči zapustnice) v zapustničino stanovanje vselila po volji zapustnice, vendar pri tem ni šlo za dogovor, da bo prva toženka skrbela za zapustnico in za stanovanje, zapustnica pa ji bo v odmeno za skrb dovolila v stanovanju brezplačno bivati. Zapustnica je prvi toženki želela le pomagati, saj ta ni imela rešenega stanovanjskega vprašanja, in za dovoljeno brezplačno bivanje ni zahtevala nobenega povračila (v smislu uslug ali skrbi za sebe ali za stanovanje). Nadalje je bilo ugotovljeno, da je prva toženka zapustničino stanovanje (v katerega se je vselila) vzdrževala in plačevala tekoče stroške, zapustnico je tudi vsakodnevno obiskovala v domu starejših občanov in ji po svojih močeh na različne načine pomagala pri izboljšanju kvalitete tamkajšnjega življenja. Zapustnico je v domu starejših občanov redno obiskovala in zanjo skrbela tudi njena (sedaj že pokojna) druga hči B. A. (dokler ji je to dovoljevala njena bolezen). Ugotovljeno je bilo še, da je zapustnica z oporoko sporno stanovanje zapustila sinu prve toženke.

10V OZ (ki vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja in se subsidiarno uporablja tudi za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni) je v 533. členu (ki definira pojem darilne pogodbe) določeno, da se z darilno pogodbo ena oseba (darovalec) zaveže na drugo osebo (obdarjenca) neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja.

11V ZD, ki posebej definira pojem darila, pa je v 29. členu določeno, da je darilo tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da je pojem neodplačnega razpolaganja v dednem pravu avtonomen in se razlaga glede na cilj dednega prava, ki je v enaki, pravični razdelitvi zapuščine.

12V konkretnem primeru Vrhovno sodišče kot bistveno ugotavlja, da zapustnica s tem, ko je privolila, da njena hči (prva toženka) brezplačno (brez plačila najemnine) biva v njenem stanovanju (in ji ga vzdržuje), svojega premoženja ni zmanjšala. Zapustnica tudi sama stanovanja ne bi mogla več uporabljati, ker je zaradi starosti odšla v dom starejših občanov. Poleg navedenega je po dejanskih ugotovitvah (čeprav med zapustnico in prvo toženko ni bilo izrecnega dogovora o nadomestilu) prva toženka vsa leta svojega bivanja v zapustničinem stanovanju plačevala tekoče stroške za zapustničino stanovanje, ki bi jih sicer morala plačevati zapustnica (pri čemer velja dodati, da bi določeni stroški, sicer manjši, mesečno nastajali tudi, če bi bilo zapustničino stanovanje prazno). Prva toženka je zapustnico tudi vsakodnevno obiskovala v domu starejših občanov in ji na različne načine pomagala pri izboljšanju kvalitete tamkajšnjega življenja. Nazadnje pa tudi volja zapustnice ni bila, da se bo prvo toženkina uporaba njenega stanovanja po njeni smrti štela kot darilo, ki se bo prvi toženki kot zakoniti dedinji vračunalo v dedni delež. Pomagati svojemu otroku namreč pomeni, da si prizadevaš, da otrok pride iz neugodnega položaja oziroma do izboljšanja socialnega položaja. To pa zagotovo ni, da mu, ko je v stiski, za uporabo svojega stanovanja „zaračunaš“ tržno najemnino.¹

13Upoštevaje kot izhodišče, da je naravno/normalno, da si sorodniki med seboj pomagajo, in prej navedeno (1) dejansko vzajemnost dajatev med zapustnico na eni strani (ki je prvi toženki dovolila brezplačno bivanje v svojem stanovanju) in prvo toženko na drugi strani (ki je plačevala mesečne stroške za stanovanje in vsakodnevno obiskovala zapustnico v domu starejših občanov) ter (2) dejstvo, da se zaradi zapustničinega ravnanja obseg njenega premoženja ni zmanjšal, Vrhovno sodišče ocenjuje, da prvo toženkine brezplačne uporabe zapustničinega stanovanje v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti kot darilo po 29. členu ZD, ki bi se prvi toženki kot zakoniti dedinji vračunalo v dedni delež. Bistveno je namreč, da ni izkazano prikrajšanje dednih deležev sodedičev, ker je zapustnica dovolila svoji hčeri, da biva v njenem stanovanju, saj se masa zapuščine s tem ni zmanjšala.

14Na koncu velja še odgovoriti, da v konkretnem primeru institut uporabnine ne pride v poštev, ker je bila prva toženka v stanovanju zapustnice z dovoljenjem zapustnice in je pravni temelj za prvo toženkino uporabo zapustničinega stanovanja obstajal. Poleg tega bi uporabnina v konkretnem primeru predstavljala „izgubljeni dobiček“, ki pa ne more biti predmet zapuščine.

15Revizija prve toženke je torej utemeljena, ker v okoliščinah konkretnega primera privolitve zapustnice, da v njenem stanovanju biva njena hči, ni mogoče šteti kot darilo v smislu 29. člena ZD. Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišč prve in druge stopnje ustrezno spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek (tudi v obsodilnem delu) zavrnilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

16Ker je bila revizija uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnika v postopku nista uspela, zato morata toženi stranki povrniti vse stroške postopka v skupnem znesku 7.924,00 EUR² z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe.

¹ Primerjaj tretji odstavek 46. člena ZD.
² Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo 3.549,00 EUR prvostopenjskih stroškov, 2.032,00 EUR pritožbenih stroškov in 2.343,00 EUR revizijskih stroškov, kar skupaj znaša 7.924,00 EUR.