VSRS Sklep III Ips 168/2007

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita.

Odločitev o stroških tožeče stranke za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

D o s e d a n j i t e k p o s t o p k a (1) Dne 8. 10. 2004 je S. d.o.o., L., vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po dolžničinem ugovoru je bil izdani sklep o izvršbi razveljavljen v delu o dovolitvi izvršbe in zadeva odstopljena sodišču prve stopnje.

(2) S. d.o.o. - v likvidaciji, L., je bila dne 26. 1. 2006 izbrisana iz sodnega registra.

(3) Sodišče prve stopnje je menilo, da naj bi prenehanje dotedanje tožeče stranke onemogočalo nadaljnjo pravdo, zato je sklep o izvršbi razveljavilo še v ostalem delu in tožbo zavrglo.

(4) Sodišče druge stopnje je zavrglo pritožbo, ki so jo proti sklepu sodišča prve stopnje vložili uvodoma navedeni tožniki kot pravni nasledniki prvotne tožeče stranke. Menilo je, da naj bi prvotna tožeča stranka z izbrisom iz sodnega registra prenehala brez pravnih naslednikov, zaradi česar naj bi vložniki pritožbe ne imeli pravice do njene vložitve.

(5) Proti sklepu sodišča druge stopnje je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti (od tu dalje: zahteva). Vrhovna državna tožilka v njej predlaga, naj Vrhovno sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

(6) Obe pravdni stranki sta na vročeno zahtevo odgovorili, tožeča stranka pa je na odgovor nasprotne stranke še replicirala.

O u t e m e l j e n o s t i z a h t e v e (7) Skladno s prvim odstavkom 387. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 s spremembami; ZGD), ki se na podlagi 456. člena ZGD smiselno uporablja za družbo z omejeno odgovornostjo, se (ob koncu likvidacijskega postopka) premoženje, preostalo po poplačilu vseh obveznosti družbe, razdeli med družbenike v sorazmerju z njihovimi deleži. Ker po končani razdelitvi likvidacijski upravitelj predlaga izbris družbe iz registra (drugi odstavek 387. člena ZGD), je (morda) videti, kot da morebitna poznejša delitev (po izbrisu družbe iz sodnega registra, z vpisom katerega družba preneha obstajati kot pravna oseba) ne bi bila več možna. Vendar pa takšno (tehnicistično) razumevanje, ki bi, kot opozarja že vrhovna državna tožilka, družbo v likvidaciji lahko po nepotrebnem sililo v ohranitev obstoja, ni pravilno. V sklepu o razdelitvi, katerega predlog pripravi likvidacijski upravitelj in ki je podlaga za delitev premoženja, se namreč zlasti določi („opiše“) način delitve;(1)ni pa ta sklep hkrati tudi temelj družbenikovega upravičenja do (deleža) preostanka družbinega premoženja. Pravica do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji (ali stečaju) družbe je namreč temeljna pravica družbenika (primerjaj 3. alinejo drugega odstavka 177. člena ZGD), ki se izraža tudi skozi prvi odstavek 387. člena ZGD, tako da čisto premoženje (aktiva) družbe v vsakem primeru pripada družbenikom (praviloma v sorazmerju z njihovimi deleži).(2) V postopku likvidacije morebiti še nerazdeljeno premoženje si zato družbeniki lahko razdelijo tudi pozneje.(3) V opisanem smislu so nekdanji družbeniki pravni nasledniki družbe.

(8) Vrhovno sodišče je doslej ob obstoju pravnega posla (sklep, opr. št. III Ips 96/2005 z dne 23. 1. 2007) oziroma ob obstoju sklepa sodišča (pravno mnenje, sprejeto na občni seji dne 16. 6. 1999, objavljeno v „Pravnih mnenjih 1/99“, str. 35), na podlagi katerih je bila terjatev, ki jo je bila iztoževala družba, ki je bila na tem, da preneha in je tudi prenehala (obstajati kot pravna oseba), prenešena v premoženje dotedanjega družbenika oziroma druge osebe, pridobitelju priznalo možnost, da vstopi v pravdo namesto nekdanje družbe. Položaj (uvodoma navedenih) tožnikov v predloženi zadevi se v bistvenem ne razlikuje od položaja pridobiteljev spornih pravic v navedenih zadevah, zato je tudi tem tožnikom treba priznati možnost, da prevzamejo pravdo v skladu s prvim odstavkom 208. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

(9) Zahteva utemeljeno uveljavlja, da sodišče druge stopnje ni pravilno zaključilo, da tožniki nimajo pravice do vložitve pritožbe. Pravilen zaključek bi bil namreč, da so z vložitvijo pritožbe pravdo dejansko prevzeli. Zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da naj bi prenehanje S. d.o.o. – v likvidaciji, L., predstavljalo takšno pomanjkljivost, ki je onemogočala nadaljnji postopek, bi bilo treba pravilno vloženi pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti. Vrhovno sodišče je zato na podlagi (analogne uporabe) 3. točke 365. člena ZPP zahtevi ugodilo ter sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, s tem da naj v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje tožbo vsebinsko obravnava.

(10) Odločitev o stroških tožeče stranke (priglasila jih je le ona) v zvezi z njenim odgovorom na zahtevo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Kot je mogoče prodati sporno pravico, tako je tudi v predlogu o razdelitvi premoženja mogoče upoštevati in s sklepom o razdelitvi premoženja (384. člen ZGD in prvi odstavek 385. člena ZGD) deliti premoženje, katerega obstoj in obseg v trenutku delitve še nista gotova. Takšno je tudi premoženje, odvisno od uspeha vložene tožbe družbe v likvidaciji. Op. št. (2): Vrhovno sodišče se je v podobni situaciji že postavilo na stališče, da odsotnost izrecne zakonske določbe o delitvi premoženja ob prenehanju družbe (po skrajšanem postopku) ne more pomeniti, da se premoženje med družbenike ne deli (sklep, opr. št. II Ips 66/2001 z dne 4. 10. 2001). Op. št. (3): Teoretično utemeljitev za to ponuja tudi stališče, da z izbrisom družbe iz sodnega registra družba preneha le kot pravna oseba, medtem ko se (morebitna) razmerja med nekdanjimi družbeniki gospodarske družbe lahko obravnavajo kot razmerja med člani družbe civilnega prava, societas (ki ni pravna oseba) (primerjaj: Š. Ivanjko, M. Kocbek „Korporacijsko pravo“, str. 1019 in op. 1601). Način likvidacije medsebojnih razmerij med družbeniki (delitev premoženja) pa je bistveno isti kot pri postopku likvidacije po ZGD (primerjaj prvi odstavek 1002. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami).