VSL sodba I Kp 1212/2004

Pritožbi obdolženega T. M. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Po členu 98/1 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s členom 95/1 ZKP mora obdolženec plačati povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega zaradi kaznivega dejanja po členu 261/1 KZ in mu ob uporabi omilitvenih določil izreklo 500.000,00 SIT denarne kazni, za katero je določilo plačilni rok treh mesecev. Sodišče je tudi odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper sodbo je vložil pritožbo obdolženec iz pritožbenih razlogov 1., 2. in 3. točke 370. člena ZKP in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z izrekom oprostilne sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obdolženčev zagovornik odvetnik B. P. je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo obtožnega predloga, podrejeno oprostitev obdolženca, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka svetnica O. Š. K. je v pisnem predlogu, ki je bil posredovan tudi obdolženčevemu zagovorniku, predlagala zavrnitev obeh pritožb.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in natančno ugotovilo dejansko stanje, svoje zaključke prepričljivo obrazložilo, z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, spoznalo obdolženca za krivega očitanega kaznivega dejanja, izreklo pa mu je tudi primerno kazensko sankcijo.

Pritožbene navedbe, ki zatrjujejo relativno zastaranje kazenskega pregona, zaradi česar bi moralo sodišče zavrniti obtožni predlog, so neutemeljene. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil zoper obdolženca 18.8.2000 vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 2. odstavku 261. člena KZ, ki ga je storil 14.6.1999. Za kaznivo dejanje je v zakonu določena kazen do treh let zapora, 4. točka 1. odstavka 111. člena KZ pa določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo pet let od storitve takega kaznivega dejanja. Nedvomno se je kazenski postopek nerazumno dolgo zavlačeval, sodišče je po vloženem obtožnem predlogu sicer 18.9.2000 že izdalo odredbo za vročitev obtožnega predloga, 13.10.2000 pa zahtevalo izpisek iz kazenske evidence, naslednje procesno dejanje, to je razpis glavne obravnave, pa opravilo šele 4.11.2003, vendar v roku pet let po izvršitvi kaznivega dejanja, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona. Zmotne so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v korist obdolženca upoštevati tri letni zastaralni rok, ker je državni tožilec na koncu glavne obravnave prekvalificiral temeljno obliko kaznivega dejanja v milejšo in so pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tečejo novi milejši zastaralni roki šele od prekvalifikacije kaznivega dejanja dalje.

Nobenih pomislekov tudi ni v zaključke sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca ter so neutemeljene pritožbene navedbe, da obdolženec ni ravnal naklepno, ampak pod vplivom takratnega generalnega tožilca, oškodovanki pa naj tudi ne bi želel škoditi, saj je sploh ni poznal, poleg tega je le-ta imela na razpolago tudi vsa pravna sredstva.

Obolženec je v kritičnem času imel uradno funkcijo ministra za pravosodje in je bil kot tak pooblaščen za opravljanje del, s katerimi so se uresničevale pravice in dolžnosti iz pristojnosti tega državnega organa. V konkretnem primeru je vodilo ministrstvo za pravosodje razpisni postopek za državne tožilce, minister pa naj bi podal vladi predlog potem, ko je prejel mnenje personalne komisije državnega tožilstva. Kot minister pa je naložil D. G. pripravo v izreku citirane odločbe, iz izpovedi le-tega pa je razvidno, da jo je pripravil po izrecnih navodilih obdolženca, ki je tudi vztrajal, da oškodovanka, ki je kot javna tožilka sodelovala v zadevi, v kateri so bile kršene človekove pravice, zato ne izpolnjuje formalnega pogoja za imenovanje. Sodišče je izpoved priče utemeljeno ocenilo kot verodostojno in so neutemeljene obdolženčeve pritožbene navedbe, da naj bi priča zagovarjala stališče, da je tak zadržek tako pomemben kot šolska izobrazba. Obdolženec je ravnal v nasprotju s kar dvema odločbama Vrhovnega sodišča (U 54/98 z dne 13.1.1999 in II Up 10/99 z dne 20.5.1999), v katerih je izrecno obrazložilo, da bi moral obdolženec kot minister mnenje personalne komisije, s katerim se ni strinjal, vrniti komisiji v ponovno odločanje, ali pa oškodovankino kandidaturo predložiti vladi v odločitev. Obdolženec je s takim ravnanjem nedvomno prekoračil svoja pooblastila in zlorabil svoj položaj, s tem pa škodoval oškodovanki pri uveljavljanju njene pravice do imenovanja v trajno funkcijo višje državne tožilke.

Kakršnokoli sklicevanje, da naj bi bil pod vplivom takratnega generalnega državnega tožilca, pa je po oceni pritožbenega sodišča brezpredmetno. Tudi pritožbene navedbe, da naj bi bile odločitve vrhovnega sodišča le vmesna faza postopka, nimajo opore v podatkih spisa, saj je vrhovno sodišče z njima dejansko odpravilo obdolženčeve odločbe in jasno obrazložilo, v čem je bilo njegovo ravnanje napačno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da proces odločanja ni nikoli protipravno ravnanje in da ni protipravnosti, ker se je obdolženec odločil v okviru svojih pristojnosti, pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je bil obdolženec spoznan za krivega prav zato, ker je prestopil meje svojih pristojnosti, to je uradnih pravic in ni opravil uradne dolžnosti, kot bi moral. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje domnevno izbralo samo obremenilne okolnosti in naredilo napačne zaključke glede dejanskega stanja, kajti glede na obdolženčev uradni položaj in kljub odločbam vrhovnega sodišča njegovo izrecno zahtevo po sestavi take odločbe, kot jo je prejela oškodovanka in je predmet tega postopka, niso mogoči drugačni zaključki, kot da je ravnal naklepno in so v celoti podani vsi objektivni in subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja. V zvezi s pritožbeno navedbo, da naj bi priči D. F. in Š. M. potrdili, da obdolženec ni imel "škodoželjnega namena", pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da je naklep obsežen v subjektivnem elementu kaznivega dejanja, o katerem pa priči ne moreta relevantno izpovedati, ker je le sodišče tisto, ki na podlagi izvedenega dokaznega postopka lahko oceni tudi prisotnost tega elementa.

Pritožbena navedba, da je imela oškodovanka na razpolago še vsa pravna sredstva, ki jih kasneje ni niti izkoristila, zaradi česar ne bi bilo mogoče govoriti o neki dejanski škodi, ni relevantna in pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je oškodovanka izkoristila pravna sredstva, na podlagi katerih je vrhovno sodišče tudi izdalo obe zgoraj citirani odločbi. Na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje prav nič ne vpliva dejstvo, da kasneje v novem razpisnem postopku ni več prijavila svoje kandidature, ampak se je upokojila, pri tem pa je iz njene izpovedi razvidno, da je tako ravnala zlasti zato, ker je bila tako močno prizadeta zaradi obdolženčevega ravnanja, ki je predmet tega kazenskega postopka in ni nobenega dvoma, da ji je obdolženec s svojim ravnanjem povzročil najmanj moralno škodo v zvezi z njeno pravico do trajnega mandata državne tožilke.

Pritožbeno sodišče je ocenilo tudi obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo, ki ji ni mogoče odreči pravičnosti in zakonitosti. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih je obdolžencu utemeljeno izreklo milejšo vrsto kazni, pri določanju njene višine pa pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja in njegove premoženjske razmere.

Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti zatrjevanih nepravilnosti niti takih, na katere mora v skladu z določilom 1. odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti paziti v korist obdolženca, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Upoštevajoč obdolženčeve premoženjske razmere ter trajanje in zamotanost postopka pa je tudi odločilo, da mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.