UPRS Sodba I U 171/2019-26

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-549/2016/13 (1312-10) z dne 26. 7. 2016 odpravi in se ugodi prošnji tožnika za mednarodno zaščito ter se mu z dnem 26. 7. 2016 prizna status begunca.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe učinkuje kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite ugodi in se mu prizna status subsidiarne zaščite do 31. 12. 2019 ter odločila, da z dnevom vročitve ta odločba velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 31. 12. 2019 ter da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa.

2Tožena stranka v obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je tožnik povedal, da je hazar in po veroizpovedi šiit. Povedal je tudi, da je bila njegova družina v Afganistanu preganjana zaradi političnih razlogov; v Iranu, kjer je živel od dopolnjenega prvega leta starosti, pa so njega in družino poniževali, ker so Afganistanci. Če bo vrnjen v Afganistan, se mu lahko zgodi tudi, da bo umrl. Ugotovila je, da tožnik uveljavlja preganjanje v državi, ki ni njegova izvorna država, saj je njegova izvorna država Afganistan. Ugotavlja, da tožnikov strah pred preganjanjem zaradi hazarske narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi ni utemeljen, saj tožnik ni navedel, da bi osebno imel težave zaradi svoje narodnosti oziroma veroizpovedi ter je navajal zgolj pavšalne navedbe o težavah Afganistancev hazarske narodnosti oziroma šiitske veroizpovedi v izvorni državi. Zaključila je, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa mu je priznala subsidiarno obliko zaščite, saj je ugotovila, da tožnik, ki je star 15 let, v Afganistanu nima nobenih sorodnikov in ne pozna nikogar ter v Afganistanu ni živel že vse od svojega prvega leta starosti. Na podlagi tožnikovih navedb in preučenih informacij o izvorni državi o slabem položaju otrok je ocenila, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo kot mladoletnik brez podpore staršev v Kabulu (kamor bi bil najverjetneje vrnjen) ali v kakšnem drugem kraju, do katerega bi varno lahko prišel, tarča ravnanj kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, fizično nasilje, delo v nehumanih in nevarnih razmerah in podobno, saj ga država pred takšnimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi. Ocenila je torej, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja (2. alineja 28. člena ZMZ-1) in mu je zato podelila status subsidiarne zaščite (do njegove polnoletnosti).

3Tožnik odločbo toženke izpodbija (le) v delu, kjer mu ni bil priznan status begunca. Meni, da so razlogi, na podlagi katerih mu je priznana subsidiarna zaščita, tudi razlogi za priznanje statusa begunca in sicer na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci brez družinskih članov, ki bi zanje lahko skrbeli v Afganistanu in ki jim grozijo posebne oblike preganjanja otrok kot so novačenje, tveganje trgovine z ljudmi, nečloveške razmere zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti ipd.. Tožena stranka tudi ni ravnala v skladu z načelom otrokove največje koristi. Tožnik tudi ni bil seznanjen s poročili, ki jih je toženka uporabila v svoji odločbi. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi v delu, kjer mu ni bil priznan status begunca in mu ta status prizna oziroma podrejeno, da naj zadevo odpravi in vrne toženki v ponovno odločanje glede upravičenosti do statusa begunca.

4Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Sodišče je v obravnavani zadevi najprej s sodbo I U 1209/2016 z dne 28. 9. 2016 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Presodilo je, da tožena stranka v luči načela največje otrokove koristi ni storila dovolj, da bi ugotovila tožnikovo izvorno državo in da je kršila tožnikovo pravico do izjave, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, zlasti ko se je sklicevala na informacije o izvorni državi, ki jih je sama pridobila, ne da bi jih poslala tožniku v izjavo. Menilo je tudi, da bi tožnikove navedbe glede na Smernice UNCHR za mednarodno zaščito št. 8 lahko predstavljale preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini.

6Zoper zgoraj navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 333/2016 z dne 21. 6. 2017 pritožbi ugodilo, navedeno sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovni postopek. V sklepu je Vrhovno sodišče opozorilo na tožnikov pravni interes za tožbo glede na to, da je tožnik v tožbi uveljavljal, da so razlogi, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita, tudi razlogi za priznanje statusa begunca. Navedlo je, da je treba ugotoviti, ali status subsidiarne oblike zaščite tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca oziroma v čem bi bil glede na določbe ZMZ-1 ali drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti oseb z mednarodno zaščito, njegov pravni položaj z vidika pravic in koristi, ki jih ima na podlagi že priznanega statusa, ugodnejši od pravnega položaja, ki bi ga imel, če bi mu bil priznan status begunca.

7Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku s sklepom I U 1405/2017 z dne 6. 9. 2017 tožbo zavrglo. Svojo odločitev je obrazložilo tako, da upravni akt očitno ne posega v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, saj mu je status subsidiarne oblike zaščite priznan in status begunca ne bi v ničemer izboljšal njegovega položaja, saj bi lahko razlogi za tak status (kot pripadniku posebne družbene skupine) trajali le do njegove polnoletnosti, to pa je do istega dne kot mu je bil podeljen status subsidiarne zaščite.

8Po pritožbi tožnika je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 234/2017 z dne 22. 11. 2017 prekinilo postopek do odločitve sodišča Evropske unije (SEU) o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je Vrhovno sodišče RS zastavilo v zadevi I Up 166/2017.

9Vrhovno sodišče RS je nato dne 9. 1. 2019 izdalo sklep I Up 234/2017, s katerim je odločilo, da se pritožbeni postopek nadaljuje in da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne Upravnemu sodišču RS, da opravi nov postopek. V sklepu je navedlo, da iz tožbene podlage izhaja, da tožnik uveljavlja status begunca zaradi svoje mladoletnosti, saj trdi, da pripada posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci brez staršev. V zvezi z navedeno zadevo je pritožbeno sodišče postavilo predhodno vprašanje SEU, ki je s sodbo v zadevi C-662/17 (E.G. proti Republiki Sloveniji) razsodilo, da status subsidiarne zaščite, ki se priznava z zakonodajo države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ne omogoča „istih pravic in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu“ v smislu te določbe, tako da sodišče te države članice pravnega sredstva zoper odločbo, s katero je ugotovljena neutemeljenost prošnje za priznanje statusa begunca, vendar se z njo prizna status subsidiarne zaščite, ne more zavreči kot nedopustnega zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka, če se izkaže, da te pravice in koristi, ki izhajajo iz teh dveh statusov mednarodne zaščite, dejansko niso enake. Takega pravnega sredstva ni mogoče zavreči kot nedopustnega, tudi če se glede na konkretni položaj prosilca ugotovi, da ta s priznanjem statusa begunca ne bi pridobil več pravic in koristi kot s priznanjem statusa subsidiarne zaščite, ker ne uveljavlja ali še ne uveljavlja pravic, ki se priznavajo na podlagi statusa begunca, ki pa se na podlagi statusa subsidiarne zaščite ne priznavajo oziroma se priznavajo v manjši meri. Vrhovno sodišče je zato pri svoji odločitvi izhajalo iz navedenih stališč SEU. Zato je, čeprav je v zadevi I Up 77/2017 z dne 10. 5. 2017 sprejelo stališče, da je v zvezi s presojo, ali ima pritožnik pravni interes za tožbo, treba izhajati iz njegovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca, odstopilo od stališča v zadevi I Up 77/2017 in sprejelo stališče, da je pritožniku treba priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjevanja dejanskega pogoja enakosti pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite. Sodišču je dalo navodilo, da mora v ponovljenem postopku presoditi, ali so podani pogoji za odločanje o sporu polne jurisdikcije in nato skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 opraviti ex nunc presojo dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Če pa bo ugotovilo, da po kriterijih iz 26. člena ZMZ-1 v obravnavani zadevi ne gre za preganjanje, nadaljnja presoja utemeljenosti strahu ni potrebna in tožniku ni mogoče priznati statusa begunca.

10K I. točki izreka:

11Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba utemeljena.

12Po določbi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (torej država, politične stranke ali organizacije) vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. V drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 pa so primeroma našteta nekatera dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije. Med drugim se med taka dejanja šteje tudi dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna, pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kaznivo dejanje ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po 6. alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 so dejanja preganjanja tudi dejanja, povezana s spolom ali usmerjena na otroke. Med razlogi preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi pripadnost posebni družbeni skupini.

13Sodišče v tem upravnem sporu ugotavlja, da dejansko stanje glede razlogov, zaradi katerih je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita, med strankama ni sporno. Sodišče je zato pri svoji odločitvi izhajalo iz tega dejanskega stanja in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo svojo odločitev. Med strankama tako niso sporne ugotovitve tožene stranke v odločbi o tem, da bi bil tožnik kot mladoletnik brez staršev ob vrnitvi v izvorno državo (Afganistan), kjer nima nobenih sorodnikov in nikogar ne pozna, zlahka tarča ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, fizično nasilje, delo v nehumanih razmerah in podobno. Zaradi teh ravnanj je tožena stranka ocenila, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja (2. alineja 28. člena ZMZ-1). Kot je še navedla v obrazložitvi odločbe, iz pridobljenih informacij tudi izhaja, da tožnika država Afganistan kljub nekaterim pozitivnim poskusom in določenemu napredku v smeri boljšega varovanja pravic otrok v tem trenutku pred takšnimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi. Navedena dejstva torej niso sporna; sporna je le pravna opredelitev teh dejstev in sicer, ali navedena ravnanja opravičujejo podelitev statusa subsidiarne zaščite ali statusa begunca.

14Za odgovor v zvezi s pravno opredelitvijo zgoraj navedenih dejstev pa je najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali se tožnika lahko šteje za pripadnika posebne družbene skupine.

15Sodišče je v tej zadevi že v sodbi I U 1405/2017 z dne 6. 9. 2017 navedlo, da je treba pri ugotavljanju, ali so v obravnavanem primeru podani pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite, upoštevati tudi, kot to navaja tudi tožba, smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A) 2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009. Te smernice v 49. odstavku med drugim navajajo, da čeprav strogo gledano, starost ni niti prirojena niti stalna, ker se ves čas spreminja, je biti otrok v svojem bistvu nespremenljiva značilnost v danem trenutku. Očitno se otrok ne more ločiti od svoje starosti, da bi se izognil strahu pred preganjanjem. Dejstvo, da bo otrok slej kot prej odrasel in postal starejši, je nepomembno za identifikacijo posebne družbene skupine, saj je pomemben obstoj dejstev v času obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito. Identifikacija družbene skupine pa je povezana tudi z dejstvom, da se otroci znajdejo v položajih, ki so posledica določenih skupnih dejavnikov, kot npr. zlorab, zapuščenosti ali izkoriščenosti. Iz navedenih smernic tudi izhaja, da so poleg splošne skupine otrok še posebej v nevarnosti otroci, ki so brez starševske skrbi, saj zanje obstaja povečano tveganje, da bodo postali žrtve v 13. točki te obrazložitve navedenih ravnanj.

16Prav tako je sodišče že v sodbi I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 zavzelo stališče, da je otrok v Afganistanu lahko pripadnik določene družbene skupine, kajti biti mladoletnik v Afganistanu in brez stika s starši, je značilnost, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da se take osebe ne samo ne sme prisiliti, da se tej identiteti odreče, ampak se tej identiteti v celoti niti ni mogoče odreči; poleg tega pa ima omenjena skupina v Afganistanu nedvomno posebno identiteto, saj jo kot tako za vojaško politične namene dojemajo Talibani ali jo kot tako za druge prepovedane namene kot je trgovina z ljudmi, spolno nasilje, trgovina z drogami ali drug kriminal dojemajo kriminalne skupine.

17Sodišče v zvezi s tem sicer opozarja, da vsak otrok iz Afganistana, ki je brez staršev, ni nujno pripadnik posebne družbene skupine zgolj zaradi obstoja teh okoliščin in v vsakem okolju, ampak ga je kot pripadnika posebne družbene skupine mogoče šteti samo glede na okoliščine posameznega primera. V konkretnem primeru pa za tožnika, glede na zgoraj ugotovljene specifične in nesporne okoliščine po mnenju sodišča obstaja povečano tveganje, da bi kot afganistanski otrok brez staršev, postal žrtev posebnih oblik preganjanja, kot so prisilno novačenje, spolno nasilje, otroško delo, trgovina z ljudmi ipd.

18Glede na navedeno ima torej tožnik po mnenju sodišča utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi in sicer kot pripadnik posebne družbene skupine, ki jo v Afganistanu predstavljajo otroci brez staršev, ker obstaja velika verjetnost, da bodo le-ti podvrženi prisilnemu novačenju, spolnemu nasilju, izkoriščanju ali trgovini z ljudmi. Tožniku torej v izvorni državi grozi preganjanje kot pripadniku posebne družbene skupine po 4. alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, v povezavi s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1.

19Sodišče meni, da dejanja preganjanja, kot tožniku grozijo v izvorni državi, vsebujejo tiste elemente preganjanja kot jih določa 26. člen ZMZ-1. To so med drugim dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja in dejanja, usmerjena na otroke (prva in šesta alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1). Da ta dejanja kažejo na nečloveško ravnanje, je ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, le da je ta ravnanja napačno opredelila kot razloge za subsidiarno zaščito, namesto za razloge, ki opravičujejo status begunca. V obravnavani zadevi tožniku v izvorni državi grozijo dejanja preganjanja s strani subjektov, navedenih v 24. členu ZMZ-1 (3. alineja 24. člena ), pri čemer država afganistanskim otrokom brez staršev, ki so izkoriščani, ni sposobna nuditi zaščite, kot je to je ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ker torej tožniku grozijo dejanja preganjanja, mu posledično grozijo tudi dejanja takšne intenzitete, ki predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic v smislu prve alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.

20Glede na navedeno sodišče zaključuje, da ima tožnik kot otrok, ki predstavlja posebno družbeno skupino, utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi s strani subjektov v smislu 3. alineje 24. člena ZMZ-1, ker mu izvorna država ni sposobna nuditi zaščite.

21Sodišče je iz navedenih razlogov izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo. Ocenjuje namreč, da narava stvari dopušča, da lahko v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, tako da tožniku samo prizna status begunca. Za tako odločitev dajejo podatki v spisu zadostno podlago. Dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka v upravnem postopku, med strankama tudi ni sporno glede obstoja razlogov, zaradi katerih je tožena stranka tožniku priznala (zgolj) subsidiarno zaščito. Sodišče je torej glede na vse navedeno ocenilo, da so podani pogoji za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Zato je odločbo tožene stranke, ki je tožniku priznala le subsidiarno zaščito, odpravilo in samo odločilo o tožnikovi prošnji tako, da mu je priznalo status begunca. Za odločanje o sporu polne jurisdikcije so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki spisa za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je tožniku tako podelilo status begunca za čas od izdaje izpodbijane odločbe dalje, ker bi mu moral biti že takrat priznan tak status, pri čemer je sledilo tudi stališču Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, kot je to navedlo Vrhovno sodišče v svojem zadnjem sklepu I Up 234/2017 z dne 9. 1. 2019.

22Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je ugotovilo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (podelitev subsidiarne zaščite), kot tudi za to sodbo med tožnikom in tožencem ni sporno, saj je sporna le pravna opredelitev, ali ravnanja preganjanja, ki tožniku grozijo, predstavljajo razlog za podelitev subsidiarne zaščite ali razlog za podelitev statusa begunca.

23K II. točki izreka:

24Odločitev v II. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo, v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Slovenji.