VSL Sklep I Cp 2030/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog tožnice za odpis in delni odpis sodne takse. V 2. točki izreka je zavrglo predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse.

2Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Zaradi kršitev njenih avtorskih pravic je prestala nekaj pravdnih postopkov, dodeljena ji je bila odškodnina, vendar še do danes ni dobila poplačila. To ogroža njeno socialno varnost. Plačilo sodne takse pa predstavlja težko finančno breme, katerega ne zmore, dokler tudi ona ne bo dobila poplačila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da odpis in delni odpis sodne takse ni dovoljen (I. izreka sklepa). Pravilno je ugotovilo, da so po 9. točki prvega odstavka 3. člena Zakona o javnih financah sodne takse obvezne dajatve, oziroma so prihodek, ki je z zakonom predpisan kot splošno obvezen. Odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje dolga do države oziroma občine ureja 77. člen Zakona o javnih financah. Vendar četrti odstavek določa, da se kot dolgovi po tem členu ne štejejo dolgovi do države oziroma občin iz naslova obveznih dajatev. Ker je torej sodna taksa obvezna dajatev, je ni mogoče odpisati ali delno odpisati. Zato je predlog tožeče stranke nedopusten in ga sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati.

5V točki 2. izreka pa je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožnice, ki ponovno predlaga odlog plačila sodne takse. Sodišče je o odlogu plačila takse za tožbo, ki se v tem primeru izterjuje, že odločilo s sklepom z dne 30. 1. 2017, ko je odložilo plačilo sodne takse za tožbo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ker o isti stvari ni mogoče dvakrat odločiti (o predlogu za ponovni odlog plačila iste sodne takse), je moralo sodišče prve stopnje po 319. členu ZPP ugotoviti, da je o predlogu že pravnomočno odločeno. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tudi ta predlog tožeče stranke zavrglo.

6Tožnica v predlogu in pritožbi navaja, da nima sredstev za plačilo in da njej iz drugih pravd dolžniki še dolgujejo plačilo. Gre za navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj sta oba predloga nedovoljena oziroma je o drugem že odločeno. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilo uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb ZPP, na katera pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).