77. člen ZJF

Odpis, delni odpis, odlog in obročno plačilo dolga do države oziroma občine ureja 77. člen ZJF. Vendar četrti odstavek 77. člena ZJF določa, da se kot dolgovi po tem členu ne štejejo dolgovi do države oziroma občin iz naslova obveznih dajatev. Ker je sodna taksa obvezna dajatev, je ni mogoče odpisati, odložiti njenega plačila ali dovoliti njenega obročnega plačila po tej določbi. ZST-1 ne omogoča odloga plačila sodne takse po izteku roka za njeno plačilo in je zato takšen predlog prepozen.

Ker je plačilo sodne takse kot vrsta terjatve dolg do države iz naslova obvezne dajatve, ni mogoče odpisati tega dolga (četrti odstavek 77. člena ZJF).

Razmerje po 77. členu ZJF ni razmerje med organom in stranko v smislu upravnega razmerja oziroma odločanja upravnega organa o pravicah, pravnih koristih ali dolžnostih posameznika, pač pa je razmerje med upnikom in dolžnikom, v katerem je dolžnikova obveznost znana in nesporna, upnik pa lahko pod določenimi zakonskimi pogoji, privoli v spremenjen način izpolnitve ali celo v odpis dolga. Ne gre torej za upravno odločanje, ampak za odločitve v okviru poslovanja (obligacijsko razmerje), to je izpolnitev ali neizpolnitev pravnomočno ugotovljene obveznosti do države (odločitev upnika, da odpusti dolg svojemu dolžniku).

Razmerje po 77. členu Zakona o javnih financah - ZJF (obravnava prošnje za odpis dolga) ni razmerje med organom in stranko v smislu upravnega razmerja oziroma odločanja upravnega organa o pravicah, pravnih koristih ali dolžnostih posameznika, pač pa razmerje med upnikom in dolžnikom, v katerem je dolžnikova obveznost znana in nesporna, upnik pa lahko, pod določenimi zakonskimi pogoji, privoli v spremenjen način izpolnitve ali celo v odpis dolga. Ne gre torej za upravno odločanje ampak za odločitev v okviru poslovanja (obligacijsko razmerje), to je izpolnitev ali neizpolnitev pravnomočno ugotovljene obveznosti do države (odločitev upnika, da odpusti dolg svojemu dolžniku).

Pri odpisu dolga tožnika po 77. členu ZJF ne gre za upravno zadevo. Prav tako pri odločanju o prošnji dolžnika za odpis dolga ne gre za javnopravno zadevo. Ker vlogi za odlog plačila dolga niso bile priložene ustrezne listine, ki bi omogočale vsebinsko odločanje o tožničini prošnji, je tožena stranka na podlagi 67. člena ZUP zahtevala, da tožnica te pomanjkljivosti odpravi. Tožnica zahtevi tožene stranke ni sledila in svoje vloge ni dopolnila z ustreznimi podatki in listinami, čeprav je bila poučena o vsebini zahtevane dopolnitve in posledicah v primeru, če tožnica takšni zadevi ne bo sledila.

Tako prvostopenjski kot pritožbeni upravni organ sta pravilno ugotovila, da je tožnica podala vlogo za obročno plačilo predmetnega dolga po izteku roka za vračilo sredstev, saj je tožničin dolg iz tega naslova zapadel v plačilo v letu 2008, vloga za obročno plačilo dolga pa je bila podana leta 2016. Slabo premoženjsko in zdravstveno stanje tožnice ne more vplivati na odločitev, ki se nanaša na zavrženje tožničine vloge za obročno plačilo dolga, ker zakon takšnih razlogov pri odločanju o morebitnem obročnem plačilu ne predvideva.

Ker je bila odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za odpis dolga z dne 30. 1. 2017, katere odpravo je tožnik zahteval, izrečena za nično, to, glede na pravne posledice ugotovitve ničnosti, da se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz te odločbe nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP), pomeni, da izpodbijana odločba ne obstaja več. Ker torej izpodbijana odločba ne obstaja več, tožnik pravnega interesa za tožbo zoper odločbo, s katero je bila izpodbijana odločba izrečena za nično, nima, saj je pravno korist, ki jo je zasledoval s tožbo v tem upravnem sporu, že dosegel, s tem, da je bila izpodbijana odločba izrečena za nično. Tožnik si zato svojega pravnega položaja ne more več izboljšati.

Ne glede na to, da je tožnik v prošnji določno predlagal odpis dolga, ki je pravna situacija, navedena v tretjem odstavku 77. člena ZJF in po kateri sam kot dolžnik ne more predlagati odpisa dolga, bo moral upravni organ v skladu s členom 67 ZUP in v skladu z določbo drugega odstavka 7. člena ZUP, ki določa varstvo pravic stranke in varstvo javnih koristi (uradna oseba opozori stranko na uveljavitev kakšne pravice), tožnika pozvati k dopolnitvi vloge in le-to v skladu z drugim odstavkom tega člena obravnavati kot (ne)popolno vlogo, o kateri bo procesno ali v nadaljevanju vsebinsko odločil.

Ministrstvo za finance je kot organ, čigar soglasje je potrebno za odločbo, na zahtevo oziroma predlog Ministrstva za pravosodje, da se tožniku dolg do RS odpiše, odgovorilo v postavljenem roku. Pri tem je v svojem odgovoru navedlo, da predlog za odpis, ki ga je dalo Ministrstvo za pravosodje, nima ustrezne utemeljitve ter ga hkrati pozvalo, da glede na višino dolga svoj predlog ustrezno dopolni. Soglasja torej ni dalo niti ga ni odreklo, temveč je dopustilo, da se soglasje izda, v kolikor bo predlog glede nevnovčljivosti tožnikovega premoženja vseboval ustrezno utemeljitev. Zgolj kot pogojno pravilni pa so iz spisov razvidni tudi podatki o (ne)obstoju tožnikovega premoženja oziroma njegovi nevnovčljivosti in s tem o pogoju za odpis dolga iz tretjega 77. člena ZJF.

Ne ZBPP ne ZUP ne vsebujeta določb, na podlagi katerih bi Organ za BPP lahko odločal o utemeljenosti tožničine vloge za odpust dolga iz naslova vračila stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP. To pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da mora zaradi neobstoja pravne podlage za odločanje o odpustu obveznosti, tožničino prošnjo kot neutemeljeno zavrniti.

Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, zakaj je izvršba na tožničine nepremičnine glede na okoliščine njenega primera sorazmerna znesku dolga v višini 3.708,91 EUR. Glede na okoliščine obravnavanega primera, ko ni sporno, da je tožnica lastnica posameznega dela stavbe in stavbišča, na katerem je vpisana hipoteka, in ki jo zaseda njen sin z mladoletnimi otroki, sama pa nima ustreznega prebivališča, se sodišču postavlja vprašanje, ali je izvršba na navedeno tožničino nepremičnino res sorazmerna njenemu dolgu in ali je z njo varovano osebno dostojanstvo tožnice. Od tega vprašanja pa je odvisno tudi vprašanje vnovčljivosti premoženja tožnice. Če bi se v tem primeru izkazalo, da izvršba na tožničine nepremičnine ne bi bila sorazmerna znesku dolga, ki ga dolguje, bi bilo namreč potrebno opraviti izvršbo na druga sredstva izvršbe, ki pa jih tožnica po njenih navedbah nima. Zaradi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

Ko gre za dolg do države, lahko dolžniku dovoli obročno plačilo dolga oziroma (delni) odpis dolga le pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, ob primernem zavarovanju in obrestovanju. Sodišče ni bilo dolžno izvesti predlaganih dokazov, saj bi bilo ugotavljanje nespornih oziroma pravno nepomembnih dejstev nesmiselno.

Glede na določbo 3. odstavka 77. člena ZJF bi morala tožena stranka presoditi, ali bi bili nesorazmerni stroški izterjave glede na višino terjatve 181,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, predvsem pa, ali je dolg glede na premoženje tožnika mogoče izterjati. Povedano drugače, ugotoviti bi morala, kaj obsega premoženje tožnika in presoditi, ali je premoženje tožnika mogoče unovčiti do te mere, da bi bilo sporni dolg mogoče izterjati.