VSL Sodba I Cpg 559/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati odškodnino v znesku 15.189,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 782,59 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo. Izpodbija jo v I. točki izreka glede zavrnitve zahtevka v višini 10.792,42 EUR¹ s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter posledično v II. točki izreka glede odločitve o pravdnih stroških. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi za znesek 10.792,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi skupaj s stroškovnimi posledicami. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, predmetno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka (družba z omejeno odgovornostjo) uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke kot bivše direktorice oziroma poslovodje tožeče stranke, pri čemer je predmet zadevnega pritožbenega postopka zgolj tisti del zavrnjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi zatrjevanih: manjka blaga (v višini 8.572,54 EUR), preveč zaračunanih stroškov dela tožene stranke (v višini 1.562,00 EUR), stroškov odvetniškega zastopanja tožene stranke (v višini 610,00 EUR) ter stroškov in zamudnih obresti po sklepu o davčni izvršbi (v višini 47,88 EUR).

6Materialnopravna podlaga obravnavanega gospodarskega spora je določilo 263. člena (v zvezi s šestim odstavkom 515. člena) Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 s spremembami, ZGD-1) o skrbnosti in odškodninski odgovornosti članov uprave. Člani organa vodenja ali nadzora morajo tako pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1). Člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Trditveno in dokazno breme glede prvih (splošnih) treh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo) je torej na tožeči stranki, krivda na strani povzročitelja škode pa se v primeru subjektivne odškodninske odgovornosti (kakršen je tudi zadevni primer) domneva.² Tožena stranka mora zatrjevati in dokazati, da je ravnala v skladu z dolžno skrbnostjo, ali da je nekrivdno ni upoštevala, ali da bi do škode prišlo tudi v primeru ravnanja z dolžno skrbnostjo. V ta okvir sodi tudi dokazovanje trditev, da je ravnala v okviru praviloma širokega polja podjetniške presoje, se pravi, da je smela razumno domnevati, da je odločitev, sprejeta na podlagi ustreznih informacij, v dobro družbe. Navedeno predpostavlja, da je zbrala vse razpoložljive informacije pravnega in dejanskega značaja, da je na tej podlagi skrbno ocenila prednosti in slabosti možnih odločitev in da je upoštevala razpoznana tveganja.³

7V obravnavani zadevi ni sporno, da sta M. S. in tožena stranka L. M. dne 21.1.2014 ustanovili tožečo stranko - družbo z omejeno odgovornostjo M. d. o. o., v kateri ima M. S. 51% poslovni delež, tožena stranka pa 49% poslovni delež, ter da je bila ob ustanovitvi za direktorico tožeče stranke imenovana tožena stranka, M. S. pa za prokuristko. Nadalje je nesporno, da je tožeča stranka (katere dejavnost je prodaja tekstila, oblačil, obutve in usnjenih izdelkov) dejansko poslovala od sredine februarja do konca julija 2014, pri čemer je imela dve trgovini (poslovalnici) - eno na B.⁴ in eno na V.⁵ Končno tudi ni sporno, da je nato tožena stranka na skupščini dne 23.10.2014 odstopila kot direktorica tožeče stranke, za novo direktorico pa je bila imenovana M. S.

8Tožeča stranka toženi očita, da naj bi v času od začetka poslovanja tožeče stranke do prenehanja njene funkcije direktorice prodajala (tožničino) blago za svoj račun oziroma račun svoje družbe M. d. o. o.⁶, in sicer naj bi škoda zaradi tako povzročenega manjka blaga, ki naj bi bila ugotovljena ob prevzemu preostalih zalog dne 31.10.2014 s strani nove direktorice M. S., znašala 8.572,54 EUR. Navaja, da je upoštevala znesek nabavljenega blaga v skupni višini 8.527,59 EUR⁷ ter faktor 3,66 za oblikovanje bruto prodajne cene 31.210,99 EUR. Ker je bilo iz naslova iztržkov na račun tožeče stranke v tem obdobju položenih 9.790,56 EUR, iz primopredajnega zapisnika z dne 31.10.2014⁸ pa izhaja, da je imela tožeča stranka na ta dan za 10.905,50 EUR vrednosti blaga v končnih prodajnih cenah, znaša manjko blaga v končnih prodajnih cenah po izračunu tožeče stranke 10.990,44 EUR, zmanjšano za DDV pa vtoževanih 8.572,54 EUR iz tega naslova.⁹ Tožena stranka je navedene očitke zavrnila in opozorila, da tožeča stranka sploh ni navedla, katero blago (artikli) konkretno naj bi manjkalo, tožničini opredelitvi (višine) škode pa je kot arbitrarni in neizkazani nasprotovala, saj je ta zmotno vključevala tudi osnovna sredstva, ki niso bila namenjena za prodajo (osnovna sredstva po računu A. d.o.o. št. 2014/200002 v neto višini 830,00 EUR, priloga A5 spisa¹⁰), blago pa se je že od samega začetka poslovanja prodajalo z bistveno nižjo maržo kot 3,66¹¹, ki je povsem nerealna (v obdobju do konca marca 2014 je bilo prodanega za 3.048,26 EUR blaga po nabavni vrednosti, iztržek pa je bil zgolj 3.694,96 EUR¹²).¹³ Tako bi morala tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča konkretno navesti, katero blago oziroma artikli manjkajo in za katere nima ustreznih računov oziroma dokumentacije o prodaji, vendar tega bremena ni zmogla. Neutemeljeno tožnica navaja, da zatrjevanega manjka blaga ni mogla drugače opredeliti. Namreč na podlagi računov za nabavo blaga ob pričetku poslovanja, ki vsebujejo ustrezne specifikacije¹⁴ (priloge B24 do B27 in B29 do B30 spisa ter priloge A13 in A15 do A23 spisa), popisa zalog na dan 29.3.2014 (priloga A40 spisa), primopredajnega zapisnika z dne 31.10.2014 (priloga A24 spisa) ter izpisov iz poslovnih knjig¹⁵ bi lahko tožeča stranka povsem konkretno določila, katero blago manjka in za katero nima ustreznih dokazil o prodaji.¹⁶ Ob izostanku takšnih navedb je zato sodišče prve stopnje tožničin zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.¹⁷ Ker je bila tožeča stranka na pojasnjeno pomanjkljivost svojih trditev o škodi zaradi domnevnega manjka blaga večkrat v zadostni meri in dovolj konkretno opozorjena s strani tožene stranke,¹⁸ pa tudi ne drži pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje opustilo obveznost po materialnem procesnem vodstvu, ki mu ga nalaga 285. člen ZPP.¹⁹

9Glede računov družbe M. d. o. o. št. 14-360-000006 z dne 31.3.2014 v višini 1.332,24 EUR za opravljenih 168 ur dela (priloga A26 spisa) in št. 14-360-000010 z dne 30.4.2014 v višini 1.593,93 EUR za opravljenih 201 ur dela (priloga A28 spisa) je tožeča stranka navedla, da naj bi jih tožena stranka (ki pri tožeči stranki ni bila zaposlena) kot poslovodja družbe M. d. o. o.²⁰ (v kateri je bila tožena stranka zaposlena za 4 ure dnevno) za svoje delo oziroma pomoč tožeči stranki slednji izstavila brez kakršnekoli pogodbene podlage. Trdila je, da v kolikor je bilo delo dejansko opravljeno, bi si lahko tožena stranka na tak način obračunala in izplačala kvečjemu strošek dela, kot ga je dejansko imela njena družba M. d. o. o., t. j. za opravljenih 172 ur dela oziroma znesek 1.364,00 EUR, zato naj bi bila tožeča stranka oškodovana za znesek 1.562,00 EUR. Tožena stranka je te navedbe tožnice zavrnila in pojasnila, da razmerje med njo (toženko) in družbo M. d. o. o. ni relevantno, saj je bila tožeča stranka (kot naročnik) v poslovnem razmerju z družbo M. d. o. o. (kot izvajalcem) na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 26.2.2014 (priloga B40 spisa), po kateri je omenjena družba tožeči stranki pomagala pri prodaji oblačil, izdelavi izložb in nabavi novih zalog, pri čemer je bilo določeno, da strošek dela znaša 6,50 EUR na uro brez DDV. Po navedbah tožene stranke naj bi omenjeno Pogodbo na strani tožeče stranke podpisala družbenica M. S., vse zaračunane storitve pa so bile opravljene, kar je razvidno iz specifikacij o opravljenih urah, priloženih zadevnim računom oziroma Pogodbi.²¹ Tožeča stranka je obstoj navedene Pogodbe zanikala in trdila, da je M. S. ni podpisala, saj se podpis na Pogodbi ne ujema z njenim. M. S. (večinska družbenica in sedanja direktorica tožeče stranke), zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 28.2.2018, je izpovedala, da navedene Pogodbe sicer ni podpisala, po njenem vedenju pa je obstajal ustni dogovor, na podlagi katerega je toženka prek svoje družbe (t. j. M. d. o. o.) izstavljala račune tožeči stranki za 4 ure dela dnevno, pri čemer je bila urna postavka 6,5 EUR za uro.²² Ob upoštevanju tako ugotovljene pogodbene (dogovorne) podlage za storitve po zadevnih računih in specifikacije opravljenih ur dela M. d. o. o. (priloga B40 spisa), tožeča stranka višine zahtevka iz tega naslova ne pojasni, pri čemer ni zatrjevala, da je obstajal med njo in družbo M. d. o. o. oziroma toženo stranko dogovor, da nosi le stroške, ki jih ima družba M. d. o. o. s toženo stranko. Poleg tega je tožena stranka opozorila, da storitve po zadevnih računih niti niso bile še v celoti plačane,²³ česar tožeča stranka ni zanikala, ob tem pa je navedla, da vtoževani znesek predstavlja polovico izplačil po teh računih.²⁴ Glede na pojasnjeno tako višine zatrjevane škode iz tega naslova ni mogoče preizkusiti, zato je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek tudi v tem delu utemeljeno zavrnilo.

10V zvezi z vtoževano škodo iz naslova stroškov odvetnice M. V. v višini 610,00 EUR, je tožeča stranka trdila, da je pri tem šlo za zastopanje tožene stranke kot družbenice na skupščini tožeče stranke v razmerju do M. S. (prav tako družbenice) in ne za zastopanje tožeče stranke. Ker naj bi bila omenjena storitev naročena preko tožeče stranke in ji je zato navedena odvetnica izstavila račun v znesku 610,00 EUR, meni, da je za ta znesek oškodovana. Tožena stranka je glede teh očitkov pojasnila, da je družbenica M. S. najela Odvetniško družbo ... in odvetniki o.p., d.o.o., preko katere je sklicala skupščino tožeče stranke, odvetnici M. V. pa je bilo odpovedano pooblastilo za zastopanje tožeče stranke, zato v tistem trenutku ni bilo nikakršnih ovir, da je ne bi za zastopanje v kasnejših postopkih (med katere sodi tudi zastopanje tožene stranke na skupščini tožeče stranke) pooblastila tožena stranka osebno, pri čemer so bili računi za odvetniške storitve odvetnice M. V. v teh kasnejših postopkih plačani iz zasebnih sredstev tožene stranke.²⁵ Tako ni nobenega dvoma, da je bilo na tožeči stranki breme, da ne le zatrdi, ampak tudi dokaže, da so bile te storitve plačane iz njenih sredstev, vendar slednjega ni storila.²⁶ Posledično je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da vtoževana škoda iz tega naslova ni dokazana.

11Končno tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ko je zavrnilo njen zahtevek v delu, ki se nanaša na zamudne obresti in stroške (v skupni višini 47,88 EUR) po sklepu o davčni izvršbi, opr. št. DT 4934-.../2015-1 z dne 10.3.2015 (priloga A31 spisa), ki je bil izdan, ker tožeča stranka (v času poslovodstva tožene stranke) ni odvajala ustreznih davkov in prispevkov ter opravljala ustreznih obračunov plač za zaposleno M. S. Ker med strankama ni sporno, da je bilo v relevantnem obdobju za opravljanje računovodskih storitev kot tudi za odvajanje prispevkov in davkov zadolženo računovodsko podjetje tožeče stranke²⁷ in ker odškodninska odgovornost poslovodje gospodarske družbe ni objektivna odškodninska odgovornost,²⁸ pri kateri mora tožeča stranka zatrjevati in dokazovati zgolj škodni dogodek in škodo,²⁹ bi morala tožeča stranka podati ustrezne trditve glede protipravnega ravnanja tožene stranke (npr. nezadostna skrbnost pri izbiri računovodskega podjetja, opustitev nadzora nad opravljenimi storitvami računovodskega podjetja ipd.).³⁰ Ker takšnih navedb ni podala, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožničin zahtevek tudi v tem delu neutemeljen.

12Tožeča stranka odločitvi o pravdnih stroških nasprotuje le z argumentom napačnosti izpodbijanega dela odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

13S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,³¹ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.³²

14Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

15O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Znesek predstavlja vtoževano škodo iz naslova zatrjevanih: manjka blaga (v višini 8.572,54 EUR), preveč zaračunanih stroškov dela tožene stranke (v višini 1.562,00 EUR), stroškov odvetniškega zastopanja tožene stranke (v višini 610,00 EUR) ter stroškov in zamudnih obresti po sklepu o davčni izvršbi (v višini 47,88 EUR).
² Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 126/2015 z dne 7.5.2015, opr. št. I Cpg 943/2015 z dne 30.3.2016 in opr. št. I Cpg 514/2016 z dne 11.10.2017.
³ Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1926/2016 z dne 22.2.2017.
⁴ Trgovina na B., v kateri je prodajala tožena stranka, je poslovala od sredine februarja do konca julija 2014 (prav tako med strankama nesporno dejstvo, enako pa izhaja tudi iz izpovedb tožene stranke in M. S., zaslišanih na naroku za glavno obravnavo dne 28.2.2018 (list. št. 106, 117 in 124 spisa)).
⁵ Trgovina na V., v kateri je prodajala M. S., je poslovala v marcu in aprilu 2014 (prav tako med strankama nesporno dejstvo, enako pa izhaja tudi iz izpovedb tožene stranke in M. S., zaslišanih na naroku za glavno obravnavo dne 28.2.2018 (list. št. 100, 102, 117 in 124 spisa)).
⁶ Med strankama ni sporno, da je tožena stranka direktorica in večinska družbenica družbe M. d. o. o.
⁷ Neto vrednost nabavljenega blaga po računih v prilogah A1, A2, A4, A5, A13 in A15 do A23.
⁸ Priloga A24 spisa.
⁹ Navedbe tožeče stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi z dne 22.3.2017 (list. št. 31 spisa).
¹⁰ Navedeno smiselno priznava tudi tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 24.1.2018 (list. št. 87 spisa).
¹¹ Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 22.12.2017 pojasnjuje, da potrošniki blaga po takšnih cenah niso bili pripravljeni kupovati (list. št. 72 spisa), enako pa je izpovedala tudi na naroku za glavno obravnavo dne 28.2.2018, pri čemer je potrdila, da se je blago že od samega začetka zato prodajalo z bistveno nižjo maržo, kot jo je navedla tožeča stranka (list. št. 116 in 117 spisa).
¹² Poročila o prodaji v prilogah B11 do B13 spisa, dokazila o nakazilu iztržkov v prilogi B18 spisa, ter popis zaloge na dan 29.3.2014 v prilogi A40 spisa v zvezi z računi v prilogah A1, A2, A4, A13 in A15 do A23 spisa.
¹³ Navedbe tožene stranke v pripravljalnih vlogah z dne 16.5.2017 in z dne 22.12.2017 (red. št. 12 in 20 spisa).
¹⁴ Številke (kode) artiklov na specifikacijah računov se ujemajo s številkami artiklov popisa zalog na dan 29.3.2014 oziroma primopredajnega zapisnika z dne 31.10.2014, na kar je opozorila tudi tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 22.12.2017 (red. št. 20 spisa).
¹⁵ Prejem slednjega je s podpisom zapisnika o primopredaji knjigovodskih listin in poslovnih knjig (med tožečo stranko in dotedanjim računovodskim servisom B., d. o. o.) dne 7.11.2014 potrdila sedanja direktorica tožeče stranke M. S. (priloga A66 spisa).
¹⁶ Glede na to niti ni bistvena izjava tožničine sedanje računovodje (priloga A81 spisa), da naj ne bi prejela izpisov dnevnih iztržkov in računov prodaje blaga ter je zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo. Da bi predlagana priča lahko izpovedala o kašnem drugem relevantnem dejstvu, pa tožeča stranka ni navajala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.
¹⁷ Vprašanje same višine vtoževane škode zaradi domnevnega manjka blaga v obravnavani zadevi tako ni (več) relevantno. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da bi glede na navedbe tožene stranke morala tožeča najprej konkretno zatrditi in nato dokazati, da je bilo moč v času tožničinega poslovanja na relevantnem trgu primerljive artikle prodajati s takšno maržo, kot jo je navedla tožnica, torej da bi tudi realno, ne le teoretično, bilo mogoče doseči takšen faktor oblikovanja bruto prodajne cene (podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 514/2016 z dne 11.10.2017 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 209/2015 z dne 14.10.2015). Ob odsotnosti takšnih navedb, pa bi lahko bila višina škode kvečjemu enaka nabavni vrednosti konkretno navedenega manjkajočega blaga. Ker kot že pojasnjeno tožena stranka ni zadostila trditvnemu bremenu glede obstoja škode, tudi ni odločilno, ali je tožena stranka uspela dokazati, da je pošteno in vestno izpolnjevala svoje dolžnosti.
¹⁸ Navedbe tožene stranke v pripravljalnih vlogah z dne 22.12.2017 in z dne 25.2.2018 (list. št. 71, 72 in 92 spisa).
¹⁹ Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1116/2012 z dne 5.2.2014.
²⁰ Kot že pojasnjeno med strankama ni sporno, da je tožena stranka direktorica in večinska družbenica družbe M. d.o.o.
²¹ Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo z dne 30.6.2015 ter pripravljalnih vlogah z dne 22.12.2017 in z dne 25.2.2018 (list. št. 23, 24, 73 in 92 spisa).
²² Zapisnik o zvočnem posnetku glavne obravnave dne 28.2.2018, list. št. 105 in 106 spisa.
²³ Odgovor na tožbo z dne 30.6.2015 in toženkina pripravljalna vloga z dne 22.12.2017 (list. št. 19 in 73 spisa).
²⁴ Pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 24.1.2018, list. št. 89 spisa.
²⁵ Odgovor na tožbo z dne 30.6.2015, list. št. 25 spisa.
²⁶ Glede na pojasnjeno zgolj naknadna tožničina navedba, da so bile te storitve plačane iz njenih sredstev (pripravljalna vloga z dne 22.3.2017, list. št. 33 spisa), ne zadošča več. Zanjo tudi ne velja domneva iz 2. odstavka 214. člena ZPP, saj namen zanikanja omenjene tožničine navedbe jasno izhaja iz poprejšnjih trditev tožene stranke (t. j. odgovora na tožbo, list. št. 25 spisa).
²⁷ Gre za neprerekano trditev tožene stranke iz odgovora na tožbo z dne 30.6.2015 (list. št. 25 spisa).
²⁸ Npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1426/2016 z dne 5.9.2018, opr. št. I Cpg 248/2016 z dne 22.11.2017 in opr. št. I Cpg 483/2009 z dne 18.11.2009 ter P. Podgorelec: Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe po ZGD-1, Pravosodni bilten, št. 1/2013, str. 89.
²⁹ Npr. odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-484/14-19 z dne 3.12.2015 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 6837/2006 z dne 23.5.2007.
³⁰ Podobno npr. sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 195/2015 z dne 29.10.2015.
³¹ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24.6.2003 (2. točka obrazložitve).
³² Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22.5.2018.