VSRS Sodba VIII Ips 25/2019

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. 9455314 z dne 22. 11. 2016 in 10. 5. 2016 ter tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo vštelo čas dela na kmetijskem posestvu od 25. 6. 1973 do 13. 4. 1974 in od 13. 6. 1975 do 31. 12. 1983. Tožencu je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka. Zaključilo je, da je tožnik v navedenem času delal na kmetiji in da so bili podani vsi elementi delovnega razmerja.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca in zavrnilo tožnikov zahtevek. Presodilo je, da vsi elementi delovnega razmerja niso podani, tožnik tudi ni bil prijavljen v zavarovanje, prispevki za obvezno zavarovanje niso bili plačani, tožnik ni imel izdane delovne knjižice. Zaključilo je, da niso izpolnjeni pogoji za upoštevanje zahtevane dobe kot zavarovalne dobe.

3Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 4/2019 z dne 19. 2. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo v zvezi z vštevanjem dela na kmetiji v zavarovalno dobo.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je edino pravno pomembno za odločitev, da tožnik v spornem obdobju ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan. Navedeno stališče je v nasprotju z obširno prakso vrhovnega, pa tudi višjega sodišča. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je delo opravljal na kmetiji za plačilo, neprestano, osebno in po navodilih ter pod nadzorom gospodarja, kar pomeni, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, s tem pa tudi podlaga za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe po takrat veljavnih predpisih. Meni, da osebam, ki so delale na kmetiji svojih staršev in so bile po njih le zdravstveno zavarovane, niso pa bile vključene v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni mogoče odrekati priznanja zavarovalne dobe za čas dela na kmetiji. Razlaga, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče, pomeni neenakopravno obravnavo tožnika v primerjavi z drugimi delavci, ki jim je bila ob ugotovitvi obsoja elementov delovnega razmerja kljub temu, da niso bili vključeni v zavarovanje, zavarovalna doba priznana. Odločitev pomeni kršitev določbe 14. člena Ustave RS, nepriznavanje zavarovalne dobe pa bi imelo za tožnika hude posledice, saj to vpliva na višino njegovih dohodkov.

5Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

6Revizija ni utemeljena.

7Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8Zavarovalna doba se ureja s predpisi o pokojninskem zavarovanju. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami – ZPIZ-2) v peti alineji prvega odstavka 129. člena določa, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja, obsega tudi čas, dopolnjen do 31. decembra 1999, ki se je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1) všteval državljanu RS v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Ker ZPIZ-2 nima nobene drugačne določbe, je treba uporabiti prej veljavne predpise, ki so urejali to zavarovanje. Glede na obdobja, za katera tožnik v tem sporu uveljavlja priznanje zavarovalne dobe, je pravna podlaga Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 35/72 s spremembami – ZTPPIZ/72). Po 49. in po prvem odstavku 50. člena ZTPPIZ/72 se je v zavarovalno dobo všteval čas, ki ga je zavarovanec po dopolnjenem 15. letu starosti prebil na delu v združenem delu v organizacijah ali na delu pri delodajalcih s polnim delovnim časom.

9Socialno zavarovanje se je v Sloveniji razvijalo postopoma. Prav razvoj zavarovanja oziroma tudi zgodovinsko izgrajevanje pravnega urejanja je lahko pomemben faktor pri presoji. Obvezno so bili zavarovani delavci in še nekatere druge, z njimi izenačene osebe ter samozaposleni. Leta 1972 je bil sprejet Zakon o starostnem zavarovanju kmetov¹, ki je prvi urejal pokojninsko zavarovanje kmetov, saj pred tem kmetje niso bili vključeni v splošni sistem socialnega zavarovanja. Zakon je temeljil na lastništvu kmetijskih in obdelovalnih površin ter na načelih ena kmetija, ena pokojnina, en prispevek. Status zavarovanca so imeli kmetje, ki so dejavnost opravljali kot edini ali glavni poklic in so bili lastniki, solastniki uživalci ali zakupniki kmetijskih zemljišč in še nekatere druge skupine. Zavarovanci so bili tudi njihovi zakonci, ne pa tudi drugi družinski člani, ki so živeli in delali na kmetij, čeprav jim je bilo delo na kmetiji edini oziroma glavni poklic in vir preživljanja. Zavarovanci-kmetje so za celotno kmetijsko oziroma družinsko skupnost na kmetiji, ne glede na število oseb, ki so delale ali živele na kmetiji, plačevali samo en prispevek, kmetija pa je imela pravico do ene starostne pokojnine. Od istega leta je bilo kmetom na podlagi Zakona o združevanju kmetov² in 42. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, 54/72 s spremembami) omogočeno prostovoljno združevanje v kmetijske zadruge in druge oblike združevanja. Združeni kmetje oziroma kmetje kooperanti so se lahko zavarovali kot osebe v delovnem razmerju in so imeli v sistemu socialnih zavarovanj enake pravice kot delavec, če so izpolnjevali pogoj prihodkov³. Tem zavarovancem se je lahko tudi čas prejšnjega opravljanja kmetijske dejavnosti vštel v pokojninsko dobo, če so za to plačali prispevke⁴.

10Po vsebini in obsegu starostno zavarovanje kmetov ni bilo enako splošnemu pokojninskemu in invalidskemu zavarovanju. Do vključitve kmetov in njihovih družinskih članov v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je prišlo s 1. 1. 1984⁵. Od tedaj dalje je bilo pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno za vse kmete – za združene kmete in druge kmete ter člane njihovih gospodarstev. Zakon je omogočal, da so nekateri kmetje glede na starost lahko ostali zavarovanci starostnega zavarovanja kmetov ali pa so si uredili zavarovanje na enega od načinov, ki jih je določal zakon. Osebam, ki so delale na kmetiji do uveljavitve obveznega zavarovanja in niso bile vključene v nobeno zavarovanje, imele pa so status zavarovanca na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti od 1. 1. 1984 dalje, je bila dana možnost dokupa časa opravljanja kmetijske dejavnosti od 1. 1. 1972. Po plačilu prispevkov se jim ta čas upošteval kot zavarovalna doba. Če pa so prevzele kmetijo, se jim je čas opravljanja kmetijske dejavnosti, najdalj do 31. 12. 1983, štel brez plačila prispevka kot zavarovalna doba.

11Za odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje zavarovalne dobe dela pri samostojnih nosilcih, morajo biti podane okoliščine oziroma dejstva, ki so jih zahtevali tedaj veljavni predpisi, ki ob odsotnosti prijave v zavarovanje in plačila prispevka kažejo na to, da so izpolnjeni pogoji za opravljanje dela v takem pravnem razmerju, ki narekuje priznanje zavarovalne dobe oziroma, da se določeno razmerje lahko opredeli kot delovno razmerje. Pri tem samo dejstvo opravljanja dela na kmetiji ni dovolj za ugotovitev, da se ta čas šteje v zavarovalno dobo. Tudi če bi na prvi pogled lahko zaključili, da so podani elementi delovnega razmerja, je treba ugotavljati npr., ali je posameznik sploh lahko sklenil delovno razmerje in kakšni so bili pogoji za to. Delo je bilo namreč mogoče opravljati tudi v drugih razmerjih, ki so sicer podobna delovnemu razmerju, vendar to niso in zato tudi tega časa ni mogoče upoštevati v zavarovalno dobo (npr. delo vajenca, dninarja, voznika z lastno vprego, zaposlitve po pogodbi o delu in drugih oblik civilno pravnih razmerij, delo v skupnem gospodinjstvu ali gospodarstvu).

12Delovno razmerje so v obravnavanem obdobju urejali različni zakoni. Zakon o delovnih razmerjih delavcev, ki delajo pri zasebnih delodajalcih⁶, je izrecno določal, da delovno razmerje nastane s sklenitvijo pismene pogodbe. V VIII. poglavju tega zakona so posebne določbe o delovnih razmerjih kmetijskih delavcev, gospodinjskih pomočnic in drugih delavcev, ki delajo v gospodarstvu oziroma v gospodinjstvu zasebnih delodajalcev, za katere sicer veljajo vse druge določbe tega zakona, nanašajo pa se na plačilo v naravi, zagotovitev stanovanja po prenehanju delovnega razmerja in možnost odpustitve delavca. Te pogodbe se praviloma niso sklepale z družinskimi člani, saj je bilo v zakonu določeno, da se morajo delavci v primeru, ko je plačilo dogovorjeno tudi v naravi, med drugim tudi z zagotovitvijo stanovanja, iz njega po končanju delovnega razmerja izseliti.

13Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu⁷ je drugače kot prej uredil odnose med delavci in delodajalci. Temelj medsebojnih razmerij je bilo združevanje osebnega dela in družbene lastnine; šlo je za medsebojna razmerja v združenem delu in s tem nove družbeno ekonomske osnove⁸. Pojem delovno razmerje je ohranil samo na področju dela s sredstvi, ki so lastnina občanov - zasebna lastnina, ki samostojno opravljajo dejavnost z osebnim delom in pri tem uporabljajo delo drugih oseb, ki jih zaposlijo s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Navedeno izhaja iz tedaj veljavne Ustave SFRJ⁹. Maja 1974 je začel veljati republiški Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci¹⁰. Za slednje je določal, da delovno razmerje nastane z nastopom dela po predhodno sklenjeni pismeni pogodbi o zaposlitvi, v kateri morajo biti dogovorjene pravice in obveznosti iz delovnega razmerja¹¹. Pri tem je lahko dogovorjeno plačilo v denarju in delno v naravi. Pogodbo o zaposlitvi med delavcem in zasebnim delodajalcem je bilo treba predložiti v registracijo za delo pristojnemu občinskemu upravnemu organu v roku 8 dni po sklenitvi pogodbe¹². Da delovno razmerje nastane z nastopom dela po predhodno sklenjeni pismeni pogodbi, da jo mora delodajalec predložiti v registracijo pristojnemu občinskemu upravnemu organu po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, je določal tudi kasnejši zakon¹³.

14Dejstvo, da delavec ni imel urejenega socialnega zavarovanja, da ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, samo po sebi ni dokaz neobstoja delovnega razmerja in v posledici zavarovalne dobe. O tem se je že izreklo Vrhovno sodišče,¹⁴ ki se tudi v tej zadevi ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da je za presojo v zadevi odločilna le okoliščina, da tožnik ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

15Iz dejanskih ugotovitev v tej zadevi izhaja, da je tožnik od 25. 6. 1973 do 13. 4. 1974 ter od 13. 6. 1975 do 13. 12. 1983 pomagal opravljati dela na kmetiji svojih staršev, da je delal pod njihovim nadzorom in njihovih navodilih, da ni imel redne oziroma dogovorjene plače, da je občasno prejemal plačilo za delo, da delovnega časa ni imel določenega, prav tako ne letnega dopusta, da ni imel sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi in ni imel delovne knjižice. Urejeno je imel zdravstveno zavarovanje po starših, ni pa bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zanj lastnik kmetije za to zavarovanje ni plačeval prispevkov. Za razliko od sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče tem dejstvom pripisalo drugačen pomen – da ta ne pomenijo, da je bil s starši v takšnem pravnem razmerju, da bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem. Pri tem je upoštevalo tudi tedanjo ureditev, dejstvo, da se je tožnik zavedal, da ni bil zavarovan, da ni zahteval izdajo delovne knjižice, da ni razpolagal s podatki o plačah itd. in da tudi ni predložil nobenega listinskega dokaza v smislu dokazovanja delovnega ali zavarovalnega razmerja.

16Revizijsko sodišče sprejema ta izhodišča in presojo sodišča druge stopnje. V spornem obdobju so bila delovna razmerja normativno že urejena. To normativno urejenost je treba upoštevati pri oblikovanju standarda dokazovanja in presoje o tem, ali ima neko razmerje, kljub neizpolnjenim formalnim okoliščinam, naravo delovnega razmerja in je zato podlaga za priznanje zavarovalne dobe. Zato je za ugotovitev obstoja delovnega razmerja treba upoštevati vse okoliščine primera, tedanjo normativno ureditev in ne le dejstvo opravljanja dela. Kljub dejanskim ugotovitvam, da je tožnik delo na kmetiji opravljal neprestano, osebno in po navodilih ter pod nadzorom gospodarja, to ne zadošča za ugotovitev, da je delo opravljal v takem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bil tudi socialno zavarovan. Iz izvedenih dokazov o delu, ki ga je tožnik opravljal na kmetiji svojih staršev, vseh prvin delovnega razmerja ni bilo mogoče ugotoviti, kar je pojasnilo že pritožbeno sodišče. Plača in dan, ko naj bi se izplačevala, ni bil naprej določen; tožnik je dobival denar po svojih potrebah, tudi v odvisnosti od prihodkov od prodaje. Prav tako ni bil določen delovni čas, trajanje letnega dopusta, regres in druge pravice iz delovnega razmerja. O registraciji pogodbe pri pristojnem organu ni nobenega dokazila ali vsaj trditev in predlaganja dokazov v smeri, zakaj do registracije ni prišlo. Tožniku ni bila izdana delovna knjižica; pred prvo zaposlitvijo je bil predpisan tudi zdravniški pregled¹⁵ - tudi v zvezi s tem tožnik ni postavil nobenih trditev in dokazov, zakaj do tega ni prišlo.

17Popisovanje dobe za primere, ko je posameznik opravljal delo, pa ni bil prijavljen v zavarovanje, se je začelo v letu 1972. Delodajalci so bili dolžni za vse delavce, ki so bili ob popisu ali kasneje pri njih zaposleni, na podlagi delovnih knjižic in drugih listin popisati to dobo na posebnih obrazcih in jo posredovati takratni prednici toženca. Popisovanje je potekalo vse do konca leta 1983, ko je bilo nato tudi za kmete uvedeno obvezno zavarovanje, v katerega se je tožnik vključil 1. 1. 1984. Za tožnika pa v matični evidenci o pokojninski dobi ni podatkov.

18Tožnik torej ni navedel ali zatrjeval, da si svojega statusa ni mogel urediti v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, ki so omogočali ureditev razmerij tudi na domači kmetiji oziroma kmečkem gospodarstvu. Navedel je, da je bil zdravstveno zavarovan po starših¹⁶, kar pomeni, da je bila vložena prijava samo za zdravstveno zavarovanje, to pa ne bi bilo mogoče, če bi bil v delovnem razmerju. Prav tako ni navedel nobene okoliščine, zakaj si tega zavarovanja za nazaj ni uredil ob prijavi v zavarovanje 1.1.1984, ko so bile vse zakonske podlage za to. Obstoj delovnega razmerja sta poleg tožnika zatrjevali dve priči, vendar njuni izjavi nista niti popolni niti nedvoumni, saj nista v celoti potrdili tožnikovih zatrjevanj o sklenjeni pogodbi in dogovorjenem plačilu.

19Ob izostanku listinskih dokazov, da je bilo sklenjeno delovno razmerje, ob dejanskih ugotovitvah, da niso bili podani vsi elementi delovnega razmerja ter ob izostanku kakršnekoli zatrjevane aktivnosti tožnika za ureditev priznanja zavarovalne dobe v času, ko so predpisi že urejali delovna razmerja tudi pri zasebnih delodajalcih, in odsotnosti prepričljivih razlogov za to, ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik na domači kmetiji v delovnem razmerju in s tem v zavarovanju in da je zato upravičen do priznanja zavarovalne dobe v obdobju od 25. 6. 1973 do 31. 12. 1983 s prekinitvijo.

20Prav tako ne gre za neenakopravno obravnavo tožnika v primerjavi z drugimi delavci; za ureditev medsebojnih razmerij je odločilno, kdo je delodajalec, organizacija ali zasebni delodajalec, in kako so se v posameznem obdobju urejala ta razmerja.

21Odgovor na revizijsko vprašanje je, da v konkretnem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

22Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

23Vrhovno sodišče je v senatu, navedenem v uvodu sodbe, odločitev sprejelo soglasno.

¹ Ur. l. SRS, št. 13/72 s spremembami.
² Ur. l. SRS, št. 22/72.
³ 7. člen.
⁴ 42. člen.
⁵ Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. SRS, št. 27/83.
⁶ Ur. l. SRS, št. 41/66 in 28/71.
⁷ Ur. l. SFRJ, št. 22/73.
⁸ Predpisi o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu, Center za samoupravno normativno dejavnost, 1974
⁹ 68. člen, Ur. l. SFRJ, št. 9/74.
¹⁰ Ur. l. SRS, št. 18/74.
¹¹ 96. člen.
¹² 97. člen.
¹³ 201. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami.
¹⁴ VIII Ips 306/2017 z dne 30. 5. 2018. Poudariti pa je treba, da je bilo v navedenem primeru predmet revizije predvsem vprašanje, ali je mogoče ob vseh podanih elementih delovnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, čas tega razmerja všteti v zavarovalno dobo kljub temu, da ni bila vložena prijava v zavarovanje. Vrhovno sodišče je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno.
¹⁵ Statut skupnosti zdravstvenega zavarovanja delavcev, Ur. l. SRS, št. 42/70.
¹⁶ To je razvidno tudi iz dokumentacije, kar potrjuje, da je bil tožnik član kmečkega gospodarstva in da so bili starši vključeni v starostno zavarovanje kmetov, saj sicer ne bi mogel biti zavarovan po njih.