VSL Sodba I Cpg 672/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.301,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 145.189,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 112.955,96 EUR od 31. 3. 2017 dalje in od zneska 32.233,94 EUR od pravnomočnosti sodbe dalje (I. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v znesku 3.675,30 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane zamudne sodbe in povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Sodišče prve stopnje je dne 11. 7. 2019 izdalo zamudno sodbo, ker tožena stranka na pravilno vročeno tožbo tožeče stranke ni odgovorila. Zamudna sodba se v skladu z določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7S pritožbeno navedbo, da tožena stranka ne upravlja železniške infrastrukture, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, in da je zato odgovorna upravljavka, tožena stranka ne more uspeti, saj to ni relevantno. Tožeča stranka je navedla, da tožena stranka odgovarja na podlagi dejstva, da je ona izvedla premik tj. vožnjo vagonov (str. 4 tožbe), in storila napako pri samostojni nastavitvi kretnice št. 311 (str. 3 tožbe), v posledici česar je prišlo do iztirjenja vagonov in nastanka zatrjevane škode. Zaradi dejstva, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, se je očitek tožeče stranke štel za neprerekanega.

8Iz navedb v točki I.2 tožbe ne izhaja navedba tožeče stranke, da je bila lastnica vlaka. Tožeča stranka je izrecno navedla, da je bila lastnica (le) dveh vagonov. Ker torej tožeča stranka ni trdila, da je bila lastnica vlaka, ne držijo navedbe o neobstoječi objektivni odgovornosti, ki jih tožena stranka utemeljuje na neresnični predpostavki, da je tožeča stranka zatrjevala svoje lastništvo vlaka in ne zgolj lastništvo dveh vagonov, ki jih je v smislu določil Splošne pogodbe ... (v nadaljevanju: SP) uporabljala tožena stranka.

9Iz dejstva, da sta obe pravdni stranki podpisnici SP, in dejstva, da je tožena stranka opravila premik – vožnjo vagonov v skladu z določili 1.2 do 1.4 SP, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s presojo, da toženo stranko zavezuje ta pogodba in da je podana njena odgovornost po določilu 22.1 SP. Upoštevaje navedeno je navedba tožene stranke, da so ugotovitve sodišča, povzete po zatrjevanih dejstvih tožeče stranke, v nasprotju s predloženimi dokazi, neutemeljena, enako pa velja tudi za očitek, da so v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, saj tožena stranka niti ne konkretizira, kaj naj bi bila v tem delu splošno znana dejstva. Za odgovornost po določilih SP pa v konkretni zadevi pravzaprav niti ni bistvena presoja, ali gre za objektivno ali krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožena stranka na navedbe, da so podane predpostavke odškodninske odgovornosti, niti ni odgovorila, in torej ni izpodbila domneve obstoja njene krivde, kar potrjuje pravilnost sklepa, da je podana njena odgovornost za škodni dogodek.

10V zvezi s sporočilom E. D. z dne 11. 3. 2016 ni nasprotja med dokazi in navedbami tožeče stranke. V točki II.1 tožbe tožeča stranka namreč niti ni navedla, da je v sporočilu E. D. navedel, da gre pri kretnici št. 311 za krajevno upravljano kretnico, temveč je to navedba tožeče stranke, ki se zaradi opustitve odgovora na tožbo šteje za neprerekano.

11Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo razpravnega načela. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot neprerekano navedbo tožeče stranke, da je šlo pri kretnici št. 311 za krajevno upravljano kretnico, pri nastavitvi katere je tožena stranka napravila napako, kar pomeni protipravnost njenega ravnanja. Sodišče se tako ni mimo trditev tožeče stranke sklicevalo na Poročilo z dne 22. 6. 2016, temveč je Poročilo potrdilo ravno to, kar je zapisalo sodišče in navedla tožeča stranka - da je šlo za krajevno upravljano kretnico.

12Izpodbijanje ugotovitve o nepravilnem postavljanju kretnice št. 311 pomeni v pritožbenem postopku nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, zato se višje sodišče do vseh navedb tožene stranke, s katerimi utemeljuje, da je bila kretnica pravilno postavljena, ne bo konkretneje opredeljevalo. Med Poročilom in trditvami tožeče stranke pa tudi ni nasprotja. Dejstvo, da je v Poročilu zapisano, da komisija ni mogla ugotoviti vzroka iztirjenja, ne pomeni nasprotja navedbe tožeče stranke, da je po njenem prepričanju za iztirjenje njenih vagonov in s tem povzročeno škodo z opustitvami pri ravnanju s kretnico št. 311 odgovorna tožena stranka. Na te očitke z opustitvijo odgovora na tožbo tožena stranka v postopku ni odgovorila in se torej štejejo za neprerekane.

13Tudi glede odločitve o nastali škodi se tožena stranka v pritožbi spušča v nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja glede trajanja nemožnosti uporabe poškodovanih vagonov, pri čemer ji višje sodišče ne sledi v navedbi, da bi naj bil povprečni čas popravila oziroma nemožnosti uporabe splošno znano dejstvo, saj s to navedbo poskuša zgolj zaobiti prepoved izpodbijanja dejanskega stanja.

14Glede teka zakonskih zamudnih obresti ni nasprotja med izrekom in razlogi v obrazložitvi. Iz navedb tožeče stranke, iz predloženih dokazov, kakor tudi iz preostalega dela obrazložitve je razvidno, da je bil rok za plačilo določen do 30. 3. 2017 (dopis pooblaščenca tožeče stranke je tožena stranka prejela in nanj tudi odgovorila), kar pomeni, da je tožena stranka prišla v zamudo 31. 3. 2017, in od tega datuma naprej so začele teči zakonske zamude obresti. Zapis sodišča prve stopnje (30. 3. 2019) je očitna pisna pomota v obrazložitvi, ki pa ne vpliva na pravilnost odločitve v izreku, v katerem je zapisan datum 31. 3. 2017.

15Ker se tožena stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, višje sodišče glede na siceršnje razloge svoje odločitve soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka.

16Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi določb Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 1.750 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v zvezi s tar. št. 18/1 OT (za višji znesek točk po OT ni pravne podlage) ter 2 % materialnih stroškov v višini 27,5 točk (11. člen OT), skupno 1.777,5 točk. Ob upoštevanju višine odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.301,13 EUR stroškov pritožbenega postopka.