VSL Sklep IV Cp 1847/2019

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom s 25. 7. 2019 zavrnilo predlagano začasno odredbo, s katero je toženec zahteval, da se mu mladoletni sin A. A. še pred izdajo meritorne odločbe dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo, materi pa omogoči nadzorovane stike.

2S sklepom z 22. 8. 2019 je sodišče odmerilo nagrado sodni izvedenki B. B. v skupni višini 1.126,60 EUR.

3Zoper oba sklepa vlaga pritožbo toženec.

4V pritožbi zoper sklep s 25. 7. 2019 sodišču očita zmotno in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da so podane posebne okoliščine, zaradi katerih otroku nastaja velika škoda in mu grozi nevarnost. Tožnici očita promiskuitetno vedenje, ki naj bi se dogajalo v navzočnosti mladoletnega sina. Zanika, da bi sam sodeloval v sprevrženostih, temveč si je zgolj prizadeval ustreči tožnici. O spolnih praksah, ki sta jih imela s tožnico, bi lahko relevantno mnenje podali izvedenci, ne pa sodišče. Sam se je trudil, da otrok ne bi trpel škode oziroma bi jo utrpel v manjši meri. Fotografije, ki jih je predložil, ne kažejo na nerazrešen partnerski odnos. Tožnica je vabila C. C. v stanovanje v času, ko je bil sin še v njeni oskrbi, kar lahko predstavlja grožnjo za otroka. Že čas, ki ga mati namenja dopisovanju, dokazuje, da otroka zanemarja. Zmotno je stališče, da C.C. ne goji neprimernih čustev oziroma spolnih odklonov do otrok in da A. A. ne bi bil izpostavljen tveganju, saj iz pogovorov izhaja nasprotno. Toženka kot mati za otroka ni poskrbela, ko je imel vročino, temveč ga je odpeljala v vrtec. Otroku tudi ni izbrala osebnega zdravnika, ampak je zavestno in namenoma onemogočila, da bi bilo vse, povezano z zdravjem otroka, evidentirano v zdravstvenem kartonu. Sodišče bi že po uradni dolžnosti moralo biti pozorno na materino dopisovanje C. C., da je z otrokom v K. na pikniku, čeprav ima ta vročino, ki bo minila sama od sebe. Tudi k njemu ga je večkrat pripeljala z vročino in ni sodelovala pri zdravljenju. Sodišče zmotno interpretira odklonsko vedenje pri A. A. kot izključno posledico konfliktnosti med pravdnima strankama. Ne drži, da bi zmerjal tožnico in to iz elektronskega sporočila ne izhaja. Sodišče bi moralo biti pozorno, zakaj toženec ob prevzemu otroka zagotavlja prisotnost tretje osebe. To nedvomno ni namenjeno razreševanju partnerskih odnosov, temveč izogibanju konfliktnosti s strani matere. Priča Č. Č. bi lahko izpovedal o prevzemu otroka na cesti sredi križišča. Okoliščine zlorabe prvorojenega otroka je zaupal psihologinji D. D. in izvedenki. Sodišču o tem ne zmore govoriti, predlagal pa je pridobitev mnenja psihologinje pri X., ki je obravnavalo obe pravdni stranki. Glede spolne zlorabe E. E. bo toženec ves material predal usposobljenim osebam.

5V pritožbi zoper sklep z 22. 8. 2019 toženec zanika, da bi sam predlagal angažiranje izvedenca, zato naj stroške v celoti nosi tožnica. Nagrado bi bilo treba odmeriti v sorazmernem deležu, saj je bil pregled tožnice dražji od pregleda toženca. Strošek v višini 53,60 EUR je bil zaračunan dvakrat.

6Na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

7Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe

8Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je začasna odredba kot sredstvo zavarovanja izjemen ukrep, ki se ga lahko izda le, če je potrebno posredovanje sodišča še preden je izdana končna odločba. Pri tej presoji mora zato sodišče skrbno oceniti vse okoliščine in ugotoviti, ali te izkazujejo, da bi lahko otroku nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda oziroma ali njegove koristi terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka. Sodišče prve stopnje je skladno s predstavljenim napotilom opravilo temeljito presojo dejanskega stanja glede trditev, ki jih je v predlogu za izdajo začasne odredbe podal toženec, in pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi ni zaznati posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale izdajo začasne odredbe. Ker večje ogroženosti otroka ni ugotovilo, bi njena izdaja predvsem lahko prejudicirala končno odločitev, ki jo bo sodišče sprejelo po zaključenem dokaznem postopku, v katerega je že pritegnjena sodna izvedenka za klinično psihologijo.

9Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja, da promiskuitetno vedenje tožnice terja ukrepanje sodišča z začasno odredbo. Pritožbeno sodišče, ki je tudi samo pregledalo predloženi dokazni material na elektronskih nosilcih, podlage za izdajo začasne odredbe iz omenjenega razloga ne vidi. Ob tem poudarja, da je toženec tako v sporazumu o ugotovitvi obsega skupnega premoženja, ustvarjenega v času trajanja zakonske skupnosti, ki sta ga stranki podpisali 8. 8. 2018, kot tudi v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah v tem postopku soglašal, da se mlajši sin pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo materi, čeprav je bil seznanjen z njeno bolj izrazito potrebo po spolnosti, ki se ji je med dolgoletno zvezo tudi sam prilagodil. Prav tako izseki dopisovanja tožnice z C. C., ki jih toženec prilagojeno povzema v pritožbi, ne izkazujejo resne otrokove ogroženosti. Razen v primeru, ko toženec sam priznava spolni odnos s tožnico v prisotnosti mlajšega sina, izpostavljenosti otroka tožničinemu seksualnemu življenju ni izkazal. Izdaje začasne odredbe ne utemeljujejo niti nadaljnji očitki zanemarjanja. To velja tako za dopisovanja po telefonu, ki naj bi odvrnila tožničino pozornost od mladoletnega sina, kot tudi za njeno siceršnjo skrb za njegovo zdravje. Če je bil otrok predan tožencu v času izvajanja stikov s povišano temperaturo, je bila njegova očetovska dolžnost, da zanj primerno poskrbi. Tudi ravnanja tožnice, ki se je z otrokom udeležila piknika, kljub temu da je imel nekoliko povišano telesno temperaturo, ni mogoče označiti kot tako ogrožujočega, da bi zahtevalo takojšnje sodno posredovanje. Enako velja za očitke glede ureditve izbranega zdravnika, saj je bila otroku zdravstvena oskrba do sedaj vedno zagotovljena. Toženec sam poudarja, da sina vedno prevzema oziroma izroča tožnici ob prisotnosti tretje osebe, da bi se izognil medsebojnim konfliktom in neustrezni čustveni reakciji. To pomeni, da zna sam poskrbeti za čim manjši prenos negativnih vibracij od strank na mladoletnega sina, prav tako pa lahko na ta način zagotovi tudi varnost na prevzemnem mestu (in ga ne izroča v vozilo na sredini križišča).

10Sodišče je v dosedanjem dokaznem postopku že zaslišalo oba udeleženca in vpogledalo listinske dokaze, res pa ni zaslišalo predlaganih prič in v fazi postopka za izdajo začasne odredbe še ni izčrpalo dokaza z izvedenko klinične psihologije. S tem ni kršilo načela kontradiktornosti in neposrednosti, saj v postopkih zaradi izdaje začasne odredbe odloča na podlagi nižjega dokaznega standarda, in sicer verjetnosti. Ta je podana, če je neka trditev verjetnejša od druge, in ni treba, da je zatrjevano dejstvo že prepričljivo dokazano. Pritožbeni očitki, da je sodišče kršilo določilo drugega odstavka 213. člena ZPP glede izvedbe dokazov in poseglo v pravico do poštenega sojenja, zato niso utemeljeni.

11Ker začasna odredba ne more biti nadomestilo za redno sodno varstvo in je lahko izdana le v primerih, ko je takšen vnaprejšnji poseg sodišča nujen, za kar v konkretni zadevi ne gre, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Zaključilo je, da dosedanja ureditev, ko je otrok v vzgoji, varstvu in oskrbi pri materi, z očetom pa ima redne stike, tako da do odtujevanja ne prihaja, za otroka ne predstavlja ogrožujočega stanja. O dokončni dodelitvi otroka staršu, ki bo znal in bil sposoben najbolje poskrbeti za njegove vzgojne in razvojne potrebe, bo odločilo sodišče s končno odločbo po izvedbi celotnega dokaznega postopka, vključno s pomočjo sodne izvedenke klinične psihologije.

O pritožbi zoper sklep o povračilu stroškov sodni izvedenki

12Toženec je na naroku 3. 5. 2019 sodišču predlagal zaslišanje psihologinje D. D. in vzgojiteljice F. F. glede pridobitve psihoterapevtske pomoči za tožnico, hkrati pa navedel, da v primeru zavrnitve tega dokaznega predloga predlaga angažiranje izvedenca, ki bo presodil, kaj je najboljše za otroka. Ob nasprotovanju tožnice, da bi se v tem postopku ugotavljale njene psihološke karakteristike, hkrati pa ob strinjanju s postavitvijo izvedenca glede ugotavljanja koristi mladoletnega A. A., je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da sta dokazni predlog s postavitvijo izvedenca podali obe pravdni stranki. Obema je naložilo plačilo predujma, pri čemer toženec temu ni nasprotoval in je določeni znesek plačal. Njegovim pritožbenim navedbam, da izvedenca v postopku nikoli ni predlagal, zato ni mogoče pritrditi.

13Iz obračuna izvedenke na list. št. 113 spisa izhaja, da je enako obračunala pregled očeta in pregled matere, in sicer za oba v višini 138,00 EUR, zato o nesorazmernih stroških na račun pregleda tožnice ni mogoče govoriti. Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da je sodišče znesek napačno izračunalo, ker je strošek v znesku 53,60 EUR vštelo dvakrat. Končni znesek nagrade je sodišče pravilno izračunalo, ob upoštevanju specificiranega stroškovnika, izdelanega v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo storitev sodnih izvedencev in cenilcev, na tako dobljeni znesek 1.073,00 EUR pa dodatno priznalo še 5% materialne stroške v višini 53,60 EUR, zato skupni znesek nagrade, ki sta jo dolžni poravnati pravdni stranki, znaša 1.126,60 EUR.

14Glede na navedeno je pritožba toženca zoper sklep z 22. 8. 2019 neutemeljena, zato jo je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.