VSK Sodba Cpg 163/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna tožencem povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer prvemu, petemu in sedmemu tožencu vsakemu 8.369,20 EUR, drugemu, tretjemu in šestemu tožencu skupaj 19.269,90 EUR, četrti toženki in osmemu tožencu pa skupaj 13.291,90 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 19.630.000,00 EUR odškodnine. Toženci so bili člani Nadzornega sveta pri tožeči stranki in so dali soglasje k nakupu 10 % poslovnega deleža v slovaškem holdingu T.T. (v nadaljevanju T.T) za ceno 25.800.000,00 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da so toženci sicer ravnali v nasprotju z zapovedmi iz 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), vendar tožeči stranki ni uspelo izkazati, da bi ji sploh nastala škoda oziroma višine škode. Prav tako tudi ni izkazala vzročne zveze med ravnanjem tožencev in nerealizacijo sinergijskih učinkov (ki so bili sicer podlaga za višino kupnine, ki jo je bila tožeča stranka pripravljena plačati prodajalcu poslovnega deleža).

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, poleg tega meni, da je sodišče z očitanimi kršitvami kršilo tudi njene ustavne pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da dopolni dokazni postopek, po potrebi ponovi izvedene dokaze ter s sodbo odloči o zadevi. Očitane kršitve so namreč take narave, da jih pritožbeno sodišče lahko samo odpravi. Če pa bo sodišče sodbo razveljavilo, predlaga dodelitev zadeve drugemu sodniku. Poudarja, da je s pripravljalno vlogo z dne 3.10.2016 podala izrecno strinjanje z ugotovitvami oziroma cenitvijo Deloitte z dne 27.8.2008 glede 100 % vrednosti T.T. (gre za cenitev, ki jo je kot podlaga svoji odločitvi za nakup naročila takratna Uprava tožeče stranke). Na podlagi te vrednosti bi lahko izvedenec izračunal vrednost 10 % (nekontrolnega) poslovnega deleža. Ker 10 % poslovni delež ne more ustvarjati sinergij, vse kar je bilo plačano nad 11.900.000,00 EUR (10 % od zgornje meje cenitve vrednosti T.T.) že predstavlja oškodovanje. Po mnenju tožene stranke tako znaša izkazana škoda najmanj 13.900.000,00 EUR. Sodišče se do njenih ključnih argumentov sploh ni opredelilo, oziroma skope opredelitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče je dolžno priznana dejstva šteti za dokazana in nima diskrecije, ali bo priznanje upoštevalo ali ne. V zvezi s tem je sodišče kršilo postopek, ker je vztrajalo pri izvedbi dokaza z izvedencem na način, da bi ta ponovno ugotavljal vrednost T.T. in ker ni imenovalo pravočasno predlaganega izvedenca, da bi na podlagi priznane 100 % vrednosti ugotovil vrednost 10 % poslovnega deleža (aplikacija odbitkov zaradi neobvladovanja in za pomanjkanje tržljivosti).

Ne glede na to pa izračun vrednosti poslovnega deleža ni ovira za ugotavljanje višine škode v delu, v katerem je bila cena oblikovana na podlagi zatrjevanih pričakovanih sinergij (torej najmanj glede 13.900.000,00 EUR), saj sodišče v nobenem primeru ne bi moglo upoštevati višje vrednosti poslovnega deleža kot jo je zatrjevala tožena stranka (torej, 11,9 Mio EUR). Materialnopravno napačno je stališče sodišča, da že samo dejstvo, da manjšinski delničar z deležem 10 % glasovalnih pravic doseže, da se v upravo in nadzorni svet imenuje en član na njegov predlog, lahko zagotavlja sinergijske učinke. Vprašanje možnosti sinergij je strokovno vprašanje, glede katerega je sodišče postavilo izvedenca, v sodbi pa ni pojasnilo, zakaj izvedenskemu mnenju glede tega, da 10 % poslovni deleže ne ustvarja sinergijskih učinkov, ni sledilo. Sodišče je samovoljno in selektivno iz izvedenskega mnenja upoštevalo le ugotovitev, da tudi osebni stiki omogočajo ustvarjanje koristi, ki se jih smiselno lahko opredeli kot sinergije. Pri tem pa je izpustilo bistveni del, da gre za potencialne koristi, ki jih v stroki ne znajo meriti. S sicer napačnim stališčem, da so toženci lahko upravičeno pričakovali, da bodo personalne povezave omogočile realizacijo sinergij, sodišče dejansko ponovno odpira vprašanje protipravnosti. V zvezi s tem pritožnica poudarja, da v dani situaciji sinergij razumno ni bilo pričakovati. Tega so se zavedali tudi toženci, kar izhaja tudi iz njihovih izpovedi (pritožba povzema posamezne dele izpovedi M. V., M. M., O. F., B. Z. ter se sklicuje na sodbo VSL Cpg 1181/2016 v po njenem mnenju podobni zadevi). Poudariti velja, da soglasje tožencev k poslu ni bilo vezano na personalno sestavo Uprave in NS T.T., tega niso niti trdili. Ker sinergij ni bilo mogoče pričakovati, nobeno naknadno ravnanje tožeče stranke ne more pretrgati vzročne zveze. Četudi bi tožeča stranka kak posel zavrnila, lahko to kvečjemu pomeni, da se odškodnina zmanjša za dobiček, ki bi ga tožeča stranka sicer ustvarila s tem poslom. Če je prepovedano škodno ravnanje opustitev dolžne skrbnosti pri odločanju o sklenitvi kakšne transakcije, katere sestavni del je tudi ovrednoteno pričakovanje bodočih sinergijskih učinkov, potem je v vzročni zvezi s takim prepovedanim ravnanjem škoda, ki se kaže v izjalovljenih sinergijskih učinkih. Vzročna zveza je izkazana že s samim obstojem škode. Sodišče v svojih zaključkih hkrati trdi, da vzročne zveze ni in da je ta prekinjena. Gre za različna instituta, v posledici sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je prezrlo, da je treba vzročno zvezo presojati ločeno glede na posamezne postavke nakupne cene, saj se je ukvarjalo samo z vzročno zvezo glede sinergij, ničesar pa ni povedalo o vzročni zvezi zaradi preplačila 10 % poslovnega deleža. Slednja pa ne more biti sporna.

Zaključki o prekinitvi vzročne zveze so vezani na trditve tožencev, te pa (razen navedb M. B.) niso bile take, da bi sodišče lahko ugotavljalo, da je bila vzročna zveza prekinjena (v nadaljevanju pritožba povzema posamezne dele navedb toženih strank in izpoved priče M. M., za katero meni, da ni trditvene podlage tožencev). Napačno in v nasprotju z izvedenimi dokazi je ugotovljeno dejansko stanje glede ravnanja tožeče stranke po zamenjavi Uprave (v zvezi s tem podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov).

3Vse tožene stranke so na pritožbo odgovorile. Vztrajajo, da ni podana niti predpostavka protipravnosti (in se v tem smislu ne strinjajo z zaključki sodišča druge stopnje v sklepu o razveljavitvi prve sodbe v zadevi), glede izkazanosti nastanka škode in vzročne zveze pa pritrjujejo razlogom sodišča prve stopnje in predlagajo zavrnitev pritožbe. Tožene stranke nikoli niso navajale, da naj bi bila tržna vrednost T.T. med 104 in 119 Mio EUR, zato o priznanju tega dejstva ni mogoče govoriti. Brez vsebinskega poznavanja vrednosti družbe T.T. pa ni možno odgovoriti na vprašanje o vrednosti 10 % deleža (tako je bilo tudi stališče izvedenca). Vprašanje vrednosti T.T. je torej sporno dejstvo, ki ga tožeči stranki ni uspelo izkazati. Menijo, da je nedopustno ravnanje tožeče stranke, ki je pritožbi priložila strokovni mnenji prof. G. in prof. J., pri čemer sta obe mnenji izdelovalca izdelala samo na podlagi sodbe sodišča prve stopnje. Toženci so tako ali tako prerekali tudi zatrjevano sestavo nakupne cene, ki si jo je tožeča stranka enostavno izmislila.

Drugi, tretji in šesti toženec opozarjajo, da je tožeča stranka glede obstoja škode podala zelo pomanjkljive navedbe, saj ne zatrjuje zmanjšanja premoženja. Po takratni statutarni ureditvi Uprava sploh ni bila dolžna pridobiti soglasja NS (v delu Statuta, ki se nanaša na delo Uprave, ni bila določena nobena omejitev na podlagi petega odstavka 281. člena ZGD-1. NS je s ceno zgolj soglašal, ničesar ni odobril, zato njegovo ravnanje ne more biti v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Če NS soglasja ne bi dal, bi Uprava kljub temu lahko odločila, kakor bi želela, tožeča stranka pa nikoli ni navajala, da Uprava brez soglasja NS pogodbe o nakupu poslovnega deleža ne bi sklenila. V trenutku podaje soglasja sklepa Uprave sploh še ni bilo (ta je bil sprejet naknadno). Zato toženci menijo, da tudi če bi bila podana kakšna vzročna zveza, je bila ta prekinjena s samostojnim ravnanjem Uprave. V dosedanjem postopku je bilo spregledano še eno vprašanje. Odločitev za vložitev predmetne tožbe je bila sprejeta na skupščini tožeče stranke 23.10.2010, ko je od sprejetja spornega sklepa minilo 18 mesecev. Postavi se vprašanje, ali je tožeči stranki zatrjevana škoda takrat sploh že nastala, oziroma ali je to obdobje dovolj dolgo, da bi se učinki z nakupom deleža T.T. sploh pokazali.

Prvi toženec poudarja, da so zlasti v logistični stroki zelo pomembna strateška zavezništva med podjetji, ki temeljijo na enakopravni osnovi, sodelovanje med T.T. in L. pa sodi med strateške oblike sodelovanja, zato sinergijski učinki niso mogoči le v primeru, ko se pridobi kontrolni delež v nekem podjetju. Če se posel, začet v preteklosti, z odločitvijo organov vodenja v družbi kasneje zaustavi, sploh ni več mogoče meriti učinkov, ki bi jih lahko takšna odločitev prinesla v prihodnosti. S tem, ko je tožnica zavrnila posel s premogom in železom, ki ga je predlagala hčerinska družba T.T. in s katerim bi zaslužila 8 Mio EUR letno, je pretrgana tudi adekvatna vzročnost.

Četrto in osmo tožena stranka v odgovoru na pritožbo poleg že navedenih očitkov poudarjata, da je v zvezi s pričakovanimi sinergijami treba upoštevati klimo, vedenje, podatke in govorice, ki so jih toženci poznali v času odločanja. Niti en podatek ni kazal na to, da od nakupa ni mogoče pričakovati sinergij. Toženci so bili opozorjeni, da ceno oblikujejo tržne razmere, da je med takratno Upravo tožeče stranke in vodstvom T.T. vladal prijateljski odnos, da je za predmetni nakup vladalo mednarodno zanimanje, šlo je za strateški nakup, da je na trgu vladala blaginja in vsesplošno zanimanje,.. Vsega naštetega ni mogoče spraviti v natančno strukturo cene, to pa se od toženih strank ob odločanju niti ni pričakovalo.

Smiselno enake so bile navedbe četrtega toženca.

Peti toženec meni, da je višje sodišče ob razveljavitvi prve sodbe napačno uporabilo materialno pravo glede narave odgovornosti članov NS. Temu vprašanju namenja večino pritožbe. Cena za kupljene delnice je v tej zadevi postala previsoka v tistem trenutku, ko je tožeča stranka ugotovila, da z nakupom poslovnega deleža T.T. ni prišlo do sinergijskih učinkov. Za zagotovitev teh učinkov je bila zadolžena Uprava. Zato dano soglasje za sklenitev posla ni moglo zajeti tudi celotne bodoče realizacije posla. Pogodbena cena delnic je bila rezultat podjetniške presoje Uprave v nekem krajšem časovnem razdobju, zato višine škode ni mogoče določiti s cenitvijo tega ali onega cenilca po stanju v letu 2019. Toženec še opozarja, da je svoj glas oddal že po zaključku glasovanja, zato ni veljaven in zanj ne more odgovarjati.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi je bilo odločeno že drugič. Prvič je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, ker po njegovem mnenju tožencem ni bilo mogoče očitati ravnanja v nasprotju z zahtevami iz 263. člena ZGD-1. S takim stališčem se pritožbeno sodišče ni strinjalo, zato je sodbo razveljavilo. V sklepu o razveljavitvi pa je izrecno poudarilo, da je glede na vsebino prve sodbe lahko preverjalo zgolj ravnanje tožencev glede pridobivanja informacij za odločitev. Zato tudi ni moglo izdati vmesne sodbe, saj so ostali neraziskani vsi ostali vidiki odškodninske odgovornosti (in ne le višina škode). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje s stališčem, da naj bi toženci lahko pričakovali sinergijske učinke (nedopustno) ponovno odprlo vprašanje protipravnosti.

6Toženci so kot člani nadzornega sveta dali soglasje Upravi k nakupu 10 % poslovnega deleža v T.T. za ceno 25,8 Mio EUR. Pri tem niso ravnali s skrbnostjo, kakršno zahteva 263. člen ZGD-1, saj niso pridobili ustreznih informacij za odločitev¹. To pa samo po sebi še ne pomeni, da odločitev Uprave za nakup ni bila prava. Če Upravi ni mogoče očitati ničesar, potem zaradi ravnanja tožencev ni nastala nobena škoda in med sicer neskrbnim ravnanjem tožencev in zatrjevano škodo ni vzročne zveze. V tem smislu se vzročna zveza prepleta z vprašanjem protipravnosti ravnanja v delu, v katerem tožeča stranka očita tožencem, da soglasja za ceno, ki vključuje pričakovane sinergijske učinke, ne bi smeli dati. V obeh primerih pa gre za dokazno breme tožeče stranke. Slednja je trdila, da zaradi nakupa le 10 % poslovnega deleža v nobenem primeru ni bilo mogoče pričakovati sinergijskih učinkov, da je bila torej že odločitev Uprave za nakup po ceni 25,8 Mio EUR² napačna, posledično pa tudi odločitev tožencev. Kot odločilno vprašanje se tako pokaže, ali je bilo zaradi nakupa mogoče pričakovati kakršnekoli učinke na povečanje prihodkov tožeče stranke zaradi večjega pretovora. Če jih ne bi bilo, je nedvomno podana tako vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo škodo (povečanja pretovora na račun nakupa poslovnega deleža v T.T. dejansko ni bilo) kot tudi protipravnost ravnanja tožencev glede drugega očitka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v ponovnem sojenju ugotovilo, da obravnavani primer odstopa od siceršnjega pravila, da nakup 10 % poslovnega deleža ne zagotavlja sinergijskih učinkov³. Pri tem je izhajalo iz dejstev, da je šlo za projekt v skladu z razvojno strategijo L., ki je predstavljal nadgradnjo obstoječega poslovnega sodelovanja, da je prodajalec pristal na to, da L. imenuje enega člana tričlanske Uprave družbe in enega člana petčlanskega Nadzornega sveta. Sodišče je sledilo izpovedim M. P. in M. B., da bi holding T.T. z ustreznim strateškim načrtom, ki bi ga zastavil za daljše obdobje, lahko pomembno vplival na to, da bi se določene blagovne skupine pretovarjale preko koprskega pristanišča. Do tega bi prišlo s tvornim in aktivnim sodelovanjem v organih holdinga. V poslovnem svetu navsezadnje ni pričakovati, da bi hčerinska podjetja, četudi v začetku niso bila vključena v ta posel, delovala v nasprotju s skupnim interesom. Ne gre torej za vprašanje neposrednega vpliva s preglasovanjem, temveč za posredni vpliv zaradi personalnih povezav. Da so v takem primeru možni učinki na poslovanje, podobni sinergijskim, je navsezadnje potrdil tudi izvedenec. Dejstvo, da je povedal, da takih učinkov ne znajo meriti še ne pomeni, da ne bi imeli pozitivnega učinka na poslovanje tožeče stranke⁴. Ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da v konkretnem primeru ni bilo mogoče pričakovati sinergij.

7Do sinergij, kot rečeno, nazadnje ni prišlo. Glede na ugovore tožencev⁵ se kot pomembno postavi vprašanje ravnanja tožeče stranke po razrešitvi tožencev. V zvezi s tem je sodišče ugotovilo, da so člani Nadzornega sveta ob sprejemanju odločitve pričakovali konkretizacijo pravnih poslov in vzpostavitev partnerskega sodelovanja. Pogoj za to je bilo nadaljnje angažiranje tožeče stranke in holdinga T.T., zlasti pa obeh tožničinih predstavnikov v organih T.T. Oba predstavnika pa sta bila v relativno kratkem času po nakupu poslovnega deleža zamenjana, težave v odnosih so nastale ob personalnih spremembah v tožeči stranki, že takoj na prvih skupščinah je bilo zaznati napetost, tožeča stranka ni pokazala pripravljenosti za medsebojno sodelovanje, temveč je predvsem izpostavljala pomisleke o poslovanju holdinga T.T. in o pravilnem korporativnem upravljanju. Poleg tega so že dogovorjeno dokapitalizacijo ene od hčerinskih družb Holdinga T.T. preprečili policisti, kar je povzročilo nejevoljo pri ostalih dveh članih holdinga. V istem obdobju so pri tožeči stranki potekale hišne preiskave, preiskava in kazenski postopek sta bila nato uvedena tudi zoper D. K. (drugega delničarja v holdingu), pri čemer je ovadbo za kazenski postopek podala tožeča stranka. Skupek teh okoliščin bi težko privedel do konstruktivnega dogovarjanja za posle⁶. S takimi življenjsko prepričljivimi zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih pritožnica s sklicevanjem na posamezne izpovedbe ali dele izpovedb prič, ki jih je predlagala sama, ne more ovreči. Ni mogoče mimo dejstva, da je tožeča stranka vsaj eno konkretno ponudbo za posel odklonila, pritožbene navedbe, da naj bi T.T. vnaprej vedel, da tožeča stranka te ponudbe ne more sprejeti in da jo je postavil samo zato, ker so vedeli, da je posel tehnično neizvedljiv, ostajajo na ravni spekulacij⁷. Poleg tega je bilo od vsega začetka tožencem predstavljeno, da bo treba za dosego sinergijskih učinkov opraviti določena vlaganja v infrastrukturo L., ugotovljeno pa je bilo, da je tožeča stranka od nadaljevanja posla odstopila, zato argument, da L. tako ali tako ni bila sposobna sprejeti ponudbe, ne zdrži. Realizacijo kakršnihkoli sinergijskih učinkov je torej s svojim ravnanjem preprečila tožeča stranka. To dejstvo pomeni, da je bila vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo škodo, tudi če je bila, pretrgana, oziroma najmanj, da je k nastali škodi prispevala tudi tožeča stranka (odvisno od tega, kakšen bi bil učinek sinergij, ki bi jih bilo mogoče pričakovati, na poslovne rezultate tožeče stranke).

8Vprašanje, kolikšne sinergijske učinke bi bilo zaradi nakupa poslovnega deleža v T.T. mogoče pričakovati, je po eni strani bistveno za vprašanje vzročne zveze med ugotovljenim protipravnim ravnanjem tožencev (odločanje brez ustreznih informacij) in zatrjevano škodo, po drugi strani pa za vprašanje, ali bi tožeči stranki (če bi s poslom nadaljevala) sploh nastala kakšna škoda. Toženci se za soglasje k poslu niso odločili zaradi vrednosti 10 % poslovnega deleža v razmerju do vrednosti holdinga T.T., temveč zaradi pričakovanih sinergijskih učinkov, ki bi odtehtali višjo ceno. Vprašanje nastanka škode se zato prepleta z vprašanjem vzročne zveze in prvega ni mogoče ugotavljati brez drugega. Ker je bilo zgoraj ugotovljeno, da je bilo mogoče pričakovati določene sinergijske učinke, da pa je njihovo uresničitev preprečila tožeča stranka, je dokazno breme za nastanek škode ves čas na tožeči stranki in ni prešlo na tožence⁸. Višine škode zgolj z dokazovanjem vrednosti 10 % poslovnega deleža T.T. glede na vse povedano tožeča stranka ne bi mogla dokazati. Zato ni relevantno, da je (sicer v nasprotju s svojimi dotedanjimi trditvami) priznala cenitev 100 % vrednosti T.T., ki ga je opravil D.⁹. Po drugi strani pa toženci nimajo več dostopa do tožeče stranke in so v tem smislu bistveno šibkejša stranka. Dokazovanje višine potencialnih sinergijskih učinkov bi bilo zanje zato pretežko breme. Toženci so se v zvezi z izračunom sinergijskih učinkov sklicevali na cenilno poročilo D. in zlasti na podlage, ki jih je za poročilo izdelal M. P.. Ni dvoma, da je bil v takratnem obdobju pri tožeči stranki P. ustrezna oseba za sestavo takih podlag. Toženci so torej konkretne trditve glede tega, da ni vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo, podali. Nasprotno pa tožeča stranka tem podlagam ni nikoli konkretizirano nasprotovala, ampak je le pavšalno trdila, da niso v redu in da so preskromne. Ni na primer trdila, da konkretne številke zaradi konkretnih razlogov niso realne. Res je v zvezi s tem predlagala izvedenca¹⁰, vendar naj bi izvedenec odgovoril na vprašanje, kakšni bi morali biti vhodni podatki in ali je bil izračun sinergij točen. Gre za nedopusten informativni dokaz. Tožeča stranka je strokovnjak za izvajanje pristaniških in logističnih storitev, zato na prvi pogled ni videti razloga, da v zvezi s tem ne bi mogla postaviti ustreznih trditev (ki bi jih nato preverjali z izvedencem). V taki procesni situaciji pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da ni bilo mogoče doseči sinergij, kakršne so bile predvidene v poročilu M. P., kar pomeni, da ni izkazana niti vzročna zveza med ravnanjem tožencev (v nasprotju z zahtevami iz 263. člena ZGD-1) in zatrjevano škodo (razliko med plačanim in zatrjevano vrednostjo 10 % poslovnega deleža). Če pa je tako, je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

9Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotnim strankama povrniti njihove potrebne stroške pritožbenega postopka. Glede na vsebino pritožbe in odgovorov na pritožbo (vsi odgovarjajo na isto pritožbo), glede na razloge, ki jih je pritožbeno sodišče uporabilo pri odločanju, zlasti pa ob upoštevanju načela sorazmernosti, je pritožbeno sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajalo iz vrednosti spora 2.453.750,00 EUR za vsakega od tožencev (19.630.000,00 EUR deljeno z 8). To pomeni, da znaša nagrada po tar.št. 3210 6.840,00 EUR. Ob upoštevanju materialnih stroškov in DDV na odvetniške storitve mora tako tožeča stranka povrniti prvemu, petemu in sedmemu tožencu vsakemu 8.369,20 EUR, drugemu, tretjemu in šestemu tožencu 19.269,90 EUR (vse tri je zastopal en pooblaščenec), četrti toženki in osmemu tožencu skupaj 13.291,90 EUR (oba je zastopal isti pooblaščenec).

¹ O tem vprašanju se je pritožbeno sodišče že opredelilo v sklepu o razveljavitvi in pri svojem stališču vztraja. Ker glede na v nadaljevanju obrazloženo o ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti, to vprašanje ni več odločilno, se v tej sodbi do njega ne bo ponovno podrobno opredeljevalo, ampak se le sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.
² Za tožečo stranko sama odločitev za nakup poslovnega deleža v T.T. ni sporna, sporna je le cena, ki jo je morala plačati.
³ V teh konkretnih okoliščinah se predmetna zadeva razlikuje od zadeve VSL I Cpg 1181/2016.
⁴ Če tožeča stranka od izvrševanja posla, kot je bil zastavljen, ne bi odstopila (razlogi za tako ugotovitev so obrazloženi v nadaljevanju), bi bilo te učinke za nazaj zelo lahko izmeriti na podlagi podatkov o dejanskem poslovanju tožeče stranke in na podlagi podatkov o povečanju pretovora na podlagi pogodb z družbami H. T.T.
⁵ Na dejstvo, da tožeča stranka ni nadaljevala z začetim poslom, so bolj ali manj konkretizirano opozarjali vsi toženci.
⁶ Ni šlo torej samo za menjavo uprave, ki je res predvidljiv dogodek v poslovnih razmerjih.
⁷ Ni jasno, kakšen interes za postavitev povpraševanja, ne da bi resno pričakoval sklenitev ustrezne pogodbe, bi T.T sploh imel. Edina možna razlaga bi bila, da je bilo ob nakupu poslovnega deleža dejansko na vsaj neformalni ravni dogovorjeno, da bo T.T. ravnal v smeri zagotavljanja povečanja pretovora v L. K. in da se je na ta način želel izogniti morebitni odškodninski tožbi. To pa kvečjemu govori v prid trditvam tožencev o pričakovanih učinkih nakupa poslovnega deleža.
⁸ V smislu, da bi toženci morali dokazovati, kolikšni bi bili ti učinki.
⁹ Pritožbenemu sodišču se zato ni treba opredeljevati do pritožbenih ugovorov v zvezi s kršitvijo postopka zaradi neupoštevanja priznanja dejstev.
¹⁰ V pritožbi tako ali tako ni uveljavljala kršitve glede neizvedbe tega dokaza.