VSL Sodba II Cp 688/2003

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se 3. in 4. točka izreka glasita:

»3. Toženki Osnovna šola in Zavarovalnica d. d. sta dolžni tožniku mld. A. A., ki ga zastopa zakonita zastopnica B. B., plačati znesek 5.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri za čas od 12. 2. 2003 do plačila ter zamudne obresti od zneska 5.000.000,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do izdaje sodbe po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, v 15 dneh pod izvršbo.

4. Toženi stranki morata tožniku povrniti, pravdne stroške v znesku 705.014,00 SIT z zakonskmi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2003 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.«

2. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Toženki sta dolžni povrniti tožniku pritožbene stroške v višini 6190,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode, ki jo je zaradi poškodbe očesa utrpel takrat 11-letni tožnik, ker ga je med šolskim odmorom zadela teniška žogica. Tožencema je naložilo plačilo zneska 4,700.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri za čas od dneva izdaje sodbe 11.2. 2003 do plačila, ter zamudne obresti od zneska 4,700.000,00 za čas od 1. 1. 2002 do dneva izdaje sodbe, po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero. Za telesne bolečine je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 600.000,00 SIT, za strah 600.000,00 SIT, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 3,000.000,00 SIT, zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, in glede stroškov. Sodišče je po pritožnikovih navedbah napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine. Sodišče pri odmeri ni dovolj upoštevalo niti subjektivnega (vseh okoliščin, ki so in ki bodo vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca) niti objektivnega merila (sodne prakse). S tem v zvezi opozarja na zadevo opr. št. III P 730/95, kjer je šlo za primerljivo poškodbo, pa je sodišče tožnici prisodilo skoraj trikrat večjo odškodnino, ki je bila tudi skoraj v celoti potrjena s strani Vrhovnega sodišča (končni znesek je bil 13.000.000,00 SIT). Pritožnik meni, da je odškodnina prenizka po vseh uveljavljenih postavkah. Glede odmere odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pritožnik obširno navaja podatke o trajanju različnih stopenj bolečin, o hospitalizaciji in nadaljnjem ambulantnem zdravljenju ter o neprijetnostih med zdravljenjem. Posebej izpostavlja, da so bile zlasti neprijetne očesne kapljice in mazila. Mesečne kontrole pri okulistu celo leto po poškodbi so bile za otroka obremenjujoče in stresne. Bil je iztrgan iz domačega okolja, prisiljen je bil tudi na relativno mirovanje v bolnišnici, kar je za živahnega otroka huda omejitev in nevšečnost, sploh če se upošteva, da se je ukvarjal s športom. Tudi glede primarnega in sekundarnega strahu tožnik opozarja na ugotovljen obseg in posebej izpostavlja, da je sodišče premalo upoštevalo, da je primarni strah, ki je bil močno intenziven, trajal kar sedem dni, sekundami pa kar 6 mesecev. Zlasti prenizko je po mnenju pritožnika sodišče odmerilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpostavlja dejstvo, da je izvedenec oftalmolog na podlagi treh tabel invalidnosti pri tožniku ugotovil zaradi podane poškodbe kar 31,3% invalidnost. Zaradi izgube globinskega vida ne bo mogel voziti kategorij C, D in E, gradbenih strojev, ne bo mogel delati na nevarnih strojih in višini. Posebej pomembno je, da je pričakovati težave tudi pri delu z računalnikom, ki se mu dandanašnji skoraj ni mogoče izogniti. Tožnik je omejen tudi pri igrah z žogo, trpi pa tudi, ker je oproščen telovadbe. Omejen je tudi pri potapljanju do 3-4 metrov. Ker je levo oko poškodovano, mora tožnik nanj še posebej paziti, možno pa je tudi, da zaradi intenzivnejše uporabe pojavijo vnetja in težave tudi pri desnem očesu. Tožnik tudi izpostavlja, da je izvedenec res podal mnenje, da je sposoben za študij, vendar pritožnik opozarja, da se študij dogaja ob močnejših virih svetlobe in ob računalniku, kar pritožnika že sedaj zelo moti. Pri branju ima težave, ker mu črke migetajo. Težave ima tudi pri prostočasnih aktivnostih (vožnja s kolesom), po izpovedbi zakonite zastopnice pa ima tudi enkrat do dvakrat mesečno glavobole. Upoštevati je treba tudi, da je bil tožnik ob poškodbi star 11 let, da bo torej vse navedene duševne bolečine trpel še vsaj 65 let. V tem času po izvedenskem mnenju ni mogoče pričakovati izboljšanja stanja, je pa možno poslabšanje. Tožnik tudi meni, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo celoten zahtevek glede duševnih bolečin zaradi skaženosti. Deformacija je po izvedenskem mnenju zlasti na zenici levega očesa, ki je razokrožena, zategnjena, toga, ekscentrično ležeča, kar je opazno zlasti pri spremembi intenzivnosti svetlobe. Zaradi deformiranosti namreč zenica reagira počasneje. Ta skaženost je vidna in opazna tudi ob čustvenih doživetjih. Tožnikovo trpljenje je potrdila tudi zakonita zastopnica, ki je povedala, da tožnika sošolci dražijo, tako na primer zadnje leto na morju. Tudi izvedenec je sicer povedal, da bo v določenih trenutkih adolescenčnega opazovanja tožnik lahko imel duševne bolečine zaradi manjvrednosti poškodovanega vida. Zaradi teh bolečin je tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine iz naslova skaženosti. Ker je sodišče napačno zavrnilo zahtevek tožnika, je temu posledično napačno odmerilo pravdne stroške, zato se tožnik v celoti pritožuje tudi zoper izrek o stroških. Predlaga, naj višje sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija le glede višine prisojene odškodnine, Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v 200. členu določa, da sodišče prisodi oškodovancu pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V 203. členu pa ZOR določa, da sodišče na zahtevo oškodovanca prisodi odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Sodišče res pri odmeri odškodnine upošteva tako subjektivno kot objektivno merilo, to pomeni, da je treba upoštevati subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, vendar je treba pri odmeri pravične odškodnine po 200. členu ZOR upoštevati tudi druge podobne primere v sodni praksi, ki je vpeta v obstoječe družbene razmere v obdobju, ko sodišče določa pravično odškodnino. S tem se uresničuje načelo enakosti ljudi pred zakonom po 14. členu Ustave RS in še posebej načelo enakega varstva človekovih pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS).

Višje sodišče je tako na eni strani upoštevalo vse na prvi stopnji ugotovljene subjektivne okoliščine na strani tožnika, zlasti ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečin in strahu ter drugih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, pri čemer je še zlasti upoštevalo tožnikovo starost. Poleg tega pa je upoštevalo tudi okvire, ki jih je pri prisoji odškodnin za podobne primere začrtala sodna praksa in med njimi tudi primer, na katerega opozarja tožnik. Ob tem je treba opozoriti, da se prav zaradi subjektivnih okoliščin na strani oškodovancev ni mogoče v celoti opreti le na en primer, kot to predlaga tožnik v pritožbi. V zadevi na katero se sklicuje tožnik je bilo ugotovljeno, da je oškodovanka obdržala le 1% vida na poškodovanem očesu, zato zlasti pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa tudi pri duševni bolečinah zaradi skaženosti primera nista povsem primerljiva.

Višje sodišče glede na ugotovljena dejstva ocenjuje, da pritožba glede prisojene odškodnine zaradi telesnih bolečin ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izčrpno razložilo, kako je ugotovljen obseg telesnih bolečin upoštevalo pri odmeri, tako trajanje in intenziteto hospitalnega in ambulantnega zdravljenja kot nevšečnosti med zdravljenjem. Telesne bolečine, ki jih bo tožnik prestajal tudi v prihodnje in vplivajo tudi na njegovo življenjsko aktivnost pa je sodišče upoštevalo v okviru prisojene odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti.

Višje sodišče ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo tudi odškodnino za prestan strah. Višje sodišče se strinja s sorazmerno visoko odškodnino za strah glede na to, da je tožnik otrok in je primarni in sekundami strah intenzivno doživljal. Prvostopenjsko sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je izvedenec ugotovil deformacije levega očesa pri tožencu, vendar je poudaril, da so vidne le pri menjavi intenzivnosti svetlobe in čustvenih doživetjih. Sicer pa je izvedenec poudaril, da tožnik ni imel posebnih bolečin zaradi sprememb na telesu, kar je potrdil tudi sam tožnik. Zakonita zastopnica tožnika je sicer povedala, da tožnik trpi predvsem zaradi tega, ker se sošolci norčujejo iz njega, vendar je sodišče pravilno sledilo izpovedi tožnika, ki je povedal, da se sošolci ne ozirajo na njegovo oko. Izvedenec je dopustil, da bo tožnik utegnil doživljati duševne bolečine ob določenih trenutkih adolescenčnega opazovanja hkrati s spoznanjem o manjvrednosti poškodovanega organa vida, kar pa je sodišče upoštevalo v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako je odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti pravilna.

Pač pa se pritožbeno sodišče strinja, da je bil znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nekoliko prenizko odmerjen. Pritožbeno sodišče je sledilo tožniku, da je treba upoštevati njegovo mladost in s tem dejstvo, da bo zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti prizadet še zelo dolgo. Prav tako je treba upoštevati, da bo imel tožnik težave pri delu z računalnikom, ki je bistvenega pomena za študij, in bo omejen tudi pri delu z nevamimi stroji in na višini ter pri vožnji. Pomembna je ugotovitev, da je po obrazloženem mnenju izvedenca tožnik zaradi poškodbe postal 31,3% invalid. Upoštevanje vseh navedenih okoliščin tudi po primerjavi s prisojenimi odškodninami v primerljivih primerih narekuje zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 300.000,00 SIT. Zato je višje sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in je na podlagi četrte točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za toliko zvišalo. Skupna odškodnina tako znaša 5.000.000,00 SIT. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 165. člena določa, da če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Pri odmeri stroškov ni upoštevalo sodnih taks, ker je prvostopenjsko sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Glede na zahtevani znesek 11.500.000,00 SIT je tožnik uspel s 44% zahtevka, v celoti pa je uspel glede temelja zahtevka. Celotni uspeh je tako 72%. V tem razmerju sta mu toženi stranki dolžni povrniti njegove pravdne stroške, ki po specificiranem stroškovniku v skladu z Odvetniško tarifo znašajo 987.325,00 SIT. Toženi stranki sta torej dolžni povrniti 710.874,00 SIT. Uspeh toženk je 28%, v tem razmerju pa jima je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške. Pravdni stroški prve toženke znašajo po odmeri sodišča prve stopnje 78.000,00 SIT, stroški druge toženke pa 110.000,00 SIT, tako je tožnik dolžan prvi toženki povrniti 21.840,00 SIT, drugi toženki pa 30.800,00 SIT, skupaj 52.640,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da sta toženki dolžni tožniku povmiti 658.234,00 SIT.

Tožnik je uveljavljal tudi pritožbene stroške, od katerih mu je višje sodišče priznalo 1000 točk za pritožbo, 50 točk za končno poročilo in , 2% materialnih stroškov in 20 % DDV, kar znaša skupaj 128.100,00 SIT. Pritožbeni uspeh tožnika je 300.000,00 SIT od zahtevanih 6.800.000,00 SIT, kolikor znaša razlika med zneskom, odmerjenim na prvi stopnji, in tožbenim zahtevkom. Njegov uspeh je torej 4,4% in tako sta toženki dolžni povmiti tožniku 4,4 % vseh pritožbenih stroškov, kar znaša 5636,00 SIT.