VSL Sklep I Ip 1960/2019

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana 2. točka izreka sklepa razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izvršbi dovolilo predlagano izvršbo na nepremičnino dolžnice (1. točka izreka), zavrnilo predlog upnika za povrnitev stroškov (2. točka izreka) in odločilo, da predmetna izvršba glede nepremičnine pristopi k izvršbi I 22/2019 (3. točka izreka).

2Zoper 2. točko izreka sklepa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pravočasno pritožuje upnik. Predlaga, da se izpodbijana odločitev spremeni tako, da se predlogu upnika ugodi in se mu prizna stroške, ki so nastali v postopku izvršbe, podredno, da se izpodbijana odločitev razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Sodišče druge stopnje je sklep v izpodbijani 2. točki izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)

5Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. V skladu s to določbo izvršilne stroške najprej nosi upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški postopka priglašeni pravočasno, ali so potrebni za izvršbo in ali so upniku dejansko nastali.

6Glede na zgoraj citirano določbo je torej vodilo pri odmeri stroškov njihova potrebnost za izvršbo. Nastali stroški morajo biti v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, biti morajo torej smotrni. Cilj izvršilnega postopka pa je (prisilno) poplačilo upnikove terjatve. Potrebni so tako tisti stroški, brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev upnikovega zahtevka, to je izterjave dolžnikovega dolga.

7113. člen Zakona o davčnem postopku določa, da lahko davčni organ pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi prek pristojnega državnega pravobranilstva. Upnik s sklepom o zavarovanju pridobi zastavno pravico na nepremičnini in s tem varstvo vrstnega reda (244. in 245. člen ZIZ). Sodišče je upniku v postopku Z 14/2019 dovolilo zavarovanje njegove terjatve ter mu s sklepom o zavarovanju z dne 9. 5. 2019 odmerilo tudi izvršilne stroške v znesku 122,40 EUR, ki mu jih je dolžnica dolžna povrniti v roku 8 dni od prejema sklepa. V predmetni zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo za izterjavo navedenih stroškov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izvršbi predlagano izvršbo dovolilo, zavrnilo pa je upnikov zahtevek za povrnitev stroškov takšnega predloga.

8Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je izpodbijana odločitev napačna. Upnik, ki razpolaga z veljavnim izvršilnim naslovom, ima pravico, od dolžnika, ki mu svoje obveznosti ni prostovoljno izpolnil, zahtevati njeno prisilno izpolnitev.¹ Temu je očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje, ko je predmetno izvršbo dovolilo. Razlogi za zavrnitev stroškovne zahteve, ki jih podaja sodišče prve stopnje, so neutemeljeni. Ko upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, je on tisti, ki sprejema odločitev, ali bo predlagal neposredno uresničitev terjatve iz izvršilnega naslova s prisilnimi sredstvi (izvršbo), ali bo predlagal zgolj ustanovitev zastavne pravice za zavarovanje svoje denarne terjatve, ne da bi hkrati predlagal tudi prodajo predmeta izvršbe (zavarovanje). S slednjim upnik pridobi zgolj zastavno pravico na nepremičnini (prvi odstavek 244. člena ZIZ) in s tem varstvo vrstnega reda, medtem ko v primeru izvršbe poleg zastavne pravice pridobi še pravico do poplačila. Upnik z izvršbo ne doseže le stvarnopravnega zavarovanja, kar je končni cilj zavarovanja, temveč je njegovo upravičenje širše, saj vključuje tudi poplačilo njegove terjatve. Upnik poplačila stroškov, ki jih izterjuje, tako v postopku zavarovanja ne more doseči. Neutemeljeno pa je upniku tudi očitati, da bi lahko v primeru zavarovanja tudi izvršilnih stroškov kot stranske terjatve z njihovim poplačilom počakal do zaključka vodilne zadeve, ki sicer za terjatev drugega upnika teče na isto nepremičnino dolžnice.

9Upnikov predlog za izvršbo je bil tako utemeljen, stroški zanj pa glede na zgoraj navedeno za izvršbo potrebni. Glede na to, da se upnik zoper izpodbijano odločitev pritožuje v delu, v katerem mu stroški nagrade niso bili priznani, ter upoštevaje, da odločitev sodišča tudi v tem delu predstavlja dovolitev izvršbe, saj se izvršba dovoli tudi za izterjavo stroškov predloga za izvršbo, sodišče druge stopnje prvostopenjske odločitve ni moglo spremeniti. Sklep o izvršbi (tudi za stroške predloga za izvršbo) namreč lahko izda le sodišče prve stopnje Sodišče druge stopnje je zato pritožbi upnika ugodilo in izpodbijano 2. točko izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Ker je sodišče druge stopnje sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Vložitev predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, po katerem dolžnica ni plačala svoje terjatve, pomeni procesno dejanje upnika, s katerim ta uresničuje svojo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in zahteva, da se izvršitev sodne odločbe izvede v postopku.