VSL Sklep I Cp 5/2020

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženke proti svojemu sklepu, s katerim je delno ugodilo tožničinemu predlogu in izdalo začasno odredbo, ki toženki pod grožnjo denarne kazni nalaga, da preneha žaliti tožnico s trditvami, kot so lažnivka, morilka, arogantna oseba brez kulture in čustev, slabič, neljubitelj živali ter z drugimi podobnimi žaljivkami, s katerimi posega v čast in dobro ime ter druge pravice tožnice, in da preneha razpošiljati drugim osebam fotografije s podobo tožnice.

2Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je pri izdaji regulacijske začasne odredbe potreben restriktiven pristop, izpodbijana odločitev pa je daleč od njega. Sodišče v izvedenih dokazih nima opore za svojo odločitev, zaključki sodišča pa so z njimi v nasprotju. Sodišče je v celoti sledilo izpovedi tožnice, a je ni ocenjevalo tudi glede na ostale izvedene dokaze. Tako ni upoštevalo, da je tožnica izpovedala, da s toženko, razen takoj po smrti psičke, neposrednega stika ni imela. Tožnica je tudi povedala, da so bila vsa elektronska sporočila po smrti psičke naslovljena na dr. B., in o njih je izpovedovala. Priznala je, da je za slabo vzdušje v službi lahko več različnih dejavnikov. Klicanje B. žene nima zveze s tožnico. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta imela Bolnica za živali in dr. B. težave zaradi nepovratnih evropskih sredstev, ki so rezultirale v kazenskem postopku, kar gotovo ni pozitivno vplivalo na vzdušje v delovnem kolektivu. Tožnica je tudi izpovedala, da je bilo v začetku vse usmerjeno v dr. B., zanjo pa se je vse začelo „šele zdaj“, na vprašanje, kdaj, pa je odgovorila, „aprila leta 2019“. Toženka tožnice z elektronskimi sporočili ni nadlegovala. Tožnica je izpovedala tudi, da je v stari službi prenehala januarja 2019, da se je odločila, da gre, dala odpoved in takrat ni imela nove zaposlitve. Tudi nespečnost in želodčne težave z menjavo zaposlitve niso povezane. Če bi bile težave resne in take, kot jih zatrjuje, pomoči ne bi poiskala šele po vložitvi tožbe. Odločitev je napačna tudi zato, ker je sodišče štelo, da je toženka elektronska sporočila posredovala tožnici, kar ni res. Posredovala jih je ... hiši, vsebina pa je bila taka, da je bila toženka v komunikaciji z direktorico A. A. Dejstvo, da je tožnica prebirala elektronska sporočila s službenega telefona, se razhaja z vsebino elektronskih sporočil in izpovedjo tožnice. Toženka je izražala le visoko prizadetost zaradi izgube psičke in dejstvo, da je bilo pri zdravljenju veliko nepravilnosti. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Tožnica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je v zvezi z nedenarnim delom svojega tožbenega zahtevka predlagala začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica izkazala vse, za izdajo začasne odredbe potrebne zakonske pogoje iz 272. člena ZIZ, ter je njenemu predlogu ugodilo, ugovor toženke pa z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo.

6Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilno uporabo restriktivnega pristopa pri izdaji regulacijske začasne odredbe, saj ta ne pomeni, da take začasne odredbe ni mogoče izdati. Nasprotno, njena izdaja je na mestu vselej, ko so izpolnjeni pogoji, in v obravnavi zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da so. In ni res, da se izrek začasne odredbe povsem pokriva s tožbenim tenorjem, temveč le v tistem delu, kjer je bila njena izdaja nujna za zaščito tožničinih pravic, v katere toženka protipravno posega.

7Višje sodišče k popolnim in izčrpnim razlogom, ki jih je za svojo odločitev nanizalo sodišče prve stopnje, pravzaprav nima kaj dodati, zato se nanje sklicuje in jih sprejema ter bo v nadaljevanju le kratko odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Očitek sodišču prve stopnje, ki meri na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, češ da se elektronska sporočila sploh ne nanašajo na tožnico in da toženka z njo ni osebno komunicirala, je izmišljen. Elektronska sporočila, na kogar koli so že bila naslovljena, jasno izpostavljajo tožničino delo in tožnico, ki jo toženka vidi kot neposredno odgovorno za smrt svoje psičke. Iz njih ne veje le dopustna kritika tožničinega dela (tožnica je veterinarka), temveč toženkino sovraštvo do tožnice, ki jo krivi za smrt svoje psičke. Toženka pri omalovaževanju tožnice in njenega dela tudi ne izbira sredstev, in jo, kar je dokazni postopek jasno pokazal, skuša očrniti, kjer se le da (pri nekdanjem delodajalcu, pri sedanjem delodajalcu, pri članih tožničine družine in pri tožničinih sovaščanih, ki jim pošilja sporočila, jih kliče oziroma pošilja fotografije tožnice z raznimi žaljivimi pripisi). Nobenega dvoma ni, da vtis, ki ga dobi prejemnik toženkinega elektronskega sporočila ali pisma, o tožnici ne dobi nobenega pozitivnega sporočila, nasprotno, ima izrazito negativno konotacijo in predstavlja, zlasti če ni resničen, grob poseg v njeno čast in dobro ime. Pritožbeno sodišče glede na povedano nima nikakršnih pomislekov glede pravilnosti tehtanja osebnostnih pravic tožnice in toženkino svobodo izražanja.

9Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev postopka, saj je v izpodbijanem sklepu odgovorilo na vse ugovorne navedbe pritožnice. Ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.