VSL Sklep II Cp 1572/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelja sta dolžna prvi nasprotni udeleženki v roku 15 dni povrniti 158,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, s katerim sta predlagatelja zahtevala, da sodišče v korist njunih nepremičnin ustanovi nujno pot.

2Predlagatelja v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da je sklep zanju presenečenje, sicer pa uveljavljata absolutno bistveno kršitev postopka, saj sklep ni obrazložen oziroma so si razlogi v nasprotju. Uveljavljata tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja prve nasprotne udeleženke, saj bi se že iz njenega zaslišanja videlo, da jima samo nagaja. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na pravnomočni sklep, saj je spregledalo, da je bila nujna pot tam določena prek drugih parcel, ki so bile takrat v lasti drugih posameznikov; s sklepom niso bile obremenjene le parcele, temveč parcele konkretno izkazanih in konkretno poimenovanih lastnikov – oni so bili tisti, ki so bili obremenjeni. Ker se je do vpisa v zemljiško knjigo zemljiškoknjižno stanje spremenilo, da se predlagatelja nista mogla vpisati, sta bila primorana vložiti nov predlog ter sta zahtevala nujno pot zoper nove lastnike. Predlog se delno nanaša na nove lastnike, delno pa na parcele, v zvezi s katerimi nujna pot še ni bila določena, zato bi moralo sodišče njunemu predlogu v celoti ugoditi. Gre za spremembo zaradi tega, ker bi se predlagatelja rada izognila močvirnatemu terenu, kar je bilo ob prvotnem odločanju spregledano. Gre zgolj za 25,50 m2, sodišče pa je ob ogledu tudi samo ugotovilo, da je teren tu močvirnat. Dostop z vozili, kot je določeno v pravnomočnem sklepu, zato ni mogoč. Potrebna bi bila znatna sanacija, kar ni v skladu z načelom sorazmernosti. Nepremičnina nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto oziroma jo ima le formalno, ne pa tudi dejansko. Z obremenitvijo nepremičnine prve nasprotne udeleženke bi bila ta le neznatno obremenjena. Torej ne drži, da predlagata še eno nujno pot, temveč le dovolitev v neznatno povečanem obsegu. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Prva nasprotna udeleženka je na pritožbo obrazloženo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, ostali nasprotni udeleženci pa na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Za odločitev v tej zadevi je tudi po oceni pritožbenega sodišča ključno, da sta predlagatelja nujno pot v korist svojih solastnih parcel (1176, 1178, 1180 in * 85, vse k. o. ...) že pridobila na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Cerknici N 5/2010 z dne 10. 7. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2649/2013 z dne 19. 3. 2014.¹ Povedano drugače: v korist nepremičnin predlagateljev je že sodno odločeno, da nujna pot obstoji in tudi kje (tj. po katerih parcelah) poteka.

6Nujna pot se določi za nepremičnino (in ne za lastnika te nepremičnine), ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (80. člen SPZ), obremeni pa se druga nepremičnina² (in ne konkretni lastnik nepremičnine).³ Pritožbena navedba, da je bila nujna pot ustanovljena v breme „konkretnih lastnikov“, je zato nesmiselna. Morebitnih zapletov pri izvedbi z vpisom v zemljiško knjigo zaradi nepotrebne navedbe lastnika v izreku pravnomočnega sklepa predlagatelja ne moreta preseči z vložitvijo novega predloga za ustanovitev nujne poti,⁴ če je ta že ustanovljena, sploh pa ne po drugi poti oziroma v breme drugih nepremičnin. SPZ sicer omogoča prestavitev/spremembo obstoječe nujne poti, a le lastniku nepremičnine, ki je z njo obremenjena (90. člen SPZ), pod pogojem, da dokaže, da nova pot bolj ustreza kriterijem za ustanovitev nujne poti od prvotne. Nima pa te pravice lastnik tiste nepremičnine, v korist katere je nujna pot ustanovljena. Pritožbeno sodišče na tem mestu pritrjuje prvi nasprotni udeleženki, ki v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je bila že pravnomočno ustanovljena nujna pot izbrana kot najprimernejša izmed več (s strani sodnega izvedenca) predlaganih tras. Dejanske okoliščine, ki so obstajale že tedaj,⁵ prav tako ne morejo biti razlog, zaradi katerega bi lahko predlagatelja kot upravičenca do nujne poti zahtevala nov postopek in prestavitev nujne poti. Na tak način bi zaobšla prvotno sodno odločitev, kar ni dopustno.

7Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo zadostne razloge, izvedba predlaganih dokazov pa je ob sprejetem stališču nepotrebna, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Do ostalih pritožbenih navedb se višjemu sodišču po povedanem ni treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

8Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).

9Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 179. člena ZNP. Odločitev o stroških predlagateljev je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njune pritožbe, prvi nasprotni udeleženki pa sta dolžna povrniti 158,60 EUR stroškov, nastalih z njenim odgovorom na pritožbo (200 točk, povečano za 22 % DDV).

¹ Obravnavani predlog je bil vložen slabo leto (3. 3. 2015) po pravnomočnosti navedene odločitve.
² O vsebini predloga glej 176. člen ZNP-1.
³ Lastništvo nepremičnin je pomembno le zaradi določitve aktivne oziroma pasivne legitimacije v postopku – glej 175. člen ZNP-1.
⁴ Primerjava izreka pravnomočnega sklepa s tu postavljenim predlogom pokaže, da je obseg potreb, za katere se nujna pot zahteva, enak.
⁵ Ugotovljeno je bilo, da je pot v večini že obstoječ kolovoz, le v zadnjem delu (ki je za pritožnika v tem postopku sporen, češ da je močvirnat) je v pretežnem delu travnik in bo moral biti dodatno nasut in utrjen, stroški pa naj bi znašali 2.850 EUR (23. in 30. točka sklepa Okrajnega sodišča v Cerknici N 5/2010 z dne 10. 7. 2013).