175. člen ZNP-1

Sodišče je pravilno zaključilo, da koristi, ki jih bodo imeli predlagatelji od nujne poti, pretehtajo škodo na strani nasprotnih udeležencev, pri tem pa je upoštevalo še dva kriterija: (1) da je izvedenec posebej denarno ovrednotil škodo zaradi poteka nujne poti tam, kjer gre neposredno ob (treh) objektih, (2) ter da gre za začasno povečano obremenitev nujne poti zaradi izgradnje objektov, potem pa se bo stanje normaliziralo. Vse navedeno je pritožbeno sodišče natančno obrazložilo v 31. do 42. točki. Zato ne drži pritožbena navedba, da načela sorazmernosti ni utemeljilo.

Izrek ne vsebuje nobenega tekstovnega opisa, po katerem delu služečih nepremičnin nujna pot poteka. Zgolj navedba, da je geodetska skica sestavni del sklepa, ne zadošča, še posebej v konkretnem primeru, ko je z nujno potjo obremenjen le manjši del nepremičnine. Na podlagi pravnomočne sodne odločbe se nujna pot vknjiži v zemljiško knjigo, zato je zaradi pravne varnosti pomembno, da je opis trase ustrezno opredeljen (določen) in v tej vsebini javno objavljen. Ustanovitev stvarne služnosti (nujne poti) na solastni stvari je izključena oziroma nemogoča. Služnostni zavezanec je sicer dolžan dopustiti neovirano uporabo nujne poti oziroma se je dolžan vzdržati posegov v nujno pot, vendar ta obveznost lahko velja le za obremenjeni del njegove nepremičnine. Sodišče prve stopnje mu ne more nalagati drugih omejitev (na drugih delih njegove nepremičnine), ki s koriščenjem nujne poti niso neposredno povezane.

Predlagateljica se v zvezi s svojo „aktivno legitimacijo“ za vodenje predmetnega postopka (sedaj v pritožbi) prav tako posplošeno in neprepričljivo sklicuje na vsebino (prvega in drugega odstavka) 175. člena ZNP-1 ter svoje (zemljiškoknjižno) lastništvo nepremičnine, ki v naravi predstavlja javno cesto (parc. št. 1183/2, k.o. X) in ki naj (kot to poudarja) ne bi predstavljala „navadne“ nepremičnine. Pri tem ne upošteva, da 175. člen ZNP-1 ne ureja „aktivne legitimacije“ oziroma ne odgovarja na vprašanje, kateri zemljiškoknjižni lastnik lahko poda predlog za dovolitev nujne poti. Za presojo tega vprašanja je potrebno omenjeno določbo brati skupaj z 88. členom SPZ, ki jasno določa, da je institut nujne poti namenjen nepremičnini (njenemu lastniku), ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali bi bila takšna zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Omenjeni člen je uvrščen v 4. oddelek SPZ z naslovom »SOSEDSKO PRAVO«, kar (samo za sebe) izkazuje namen (civilno-pravnega) instituta nujne poti, ki je v urejanju (stvarnopravnih) razmerij med lastniki sosednjih nepremičnin in ne potreb javnega (cestnega) prometa.

SPZ sicer omogoča prestavitev/spremembo obstoječe nujne poti, a le lastniku nepremičnine, ki je z njo obremenjena (90. člen SPZ), pod pogojem, da dokaže, da nova pot bolj ustreza kriterijem za ustanovitev nujne poti od prvotne. Nima pa te pravice lastnik tiste nepremičnine, v korist katere je nujna pot ustanovljena.